P(l)asti predstavljanja prihodnosti

Drage poslušalke, dragi poslušalci – nadobudne bralke in bralci – morda nikoli ni bilo primernejšega trenutka, da se vprašamo, kaj pomeni predstavljati si prihodnost. Obteženi s svojimi preteklostmi in ukleščeni v omejujoče interpretacije razlike med biti in morati se muzamo ob iskanju skupne poti. Takšne, ki je dovolj skupna, da nas poveže v isti temeljni misli, a obenem dovolj različna, da nas ne sili k istim dejanjem. Biti skupaj v nečem, v isti obliki bivanja, je dar in prekletstvo hkrati. Po eni strani nam omogoča, da smo si medsebojno razumljivi, po drugi strani pa od nas zahteva, da se z vsemi štirimi oklepamo svoje zmožnosti predstavljanja drugačnega, ki mu iz vseh smeri grozi spontana sploščitev v sivino istega.

Roman Težko je biti Bog avtorjev Borisa in Arkadija Strugackega, ki je v slovenskem prevodu nedavno izšel pri založbi Sanje, lahko beremo na vsaj dva načina, ki v medsebojnem prepletu zastavljata prav vprašanje človeške zmožnosti zamišljanja prihodnosti. Protagonist romana je zgodovinar s komunistične Zemlje prihodnosti, ki se na novoodkritem planetu, na katerem še vedno vlada fevdalizem, poskuša soočiti s podlostjo in nizkotnostjo soljudi. Čeprav kot napreden znanstvenik stremi k izboljšanju sveta, se naposled znajde v slepi ulici. Hkrati z njim pa se v slepi ulici znajde tudi bralec. 

Glavni junak, don Rumata, ki mu je na Zemlji ime Anton, na neimenovanem planetu, ki mu vlada kraljestvo Arkanar, živi že dobro desetletje. Tja so ga poslali njegovi nadrejeni z Inštituta za eksperimentalno zgodovino. Opremili so ga z mikrofoni in kamerami, da bi lahko prek njega opazovali razvoj zgodovine na novoodkritem planetu. A ker mora po tako imenovani osnovni teoriji, ki so jo razvili na Inštitutu, vsaka družba nujno preiti več faz zgodovinskega razvoja, da bi se lahko naposled ustalila v komunističnem ravnovesju, so mu naročili tudi, da se v dogajanje ne sme vmešavati s svojimi subjektivnimi ocenami in dejanji. Celo ko izve, da ima oblastiželjen plemič don Reba namen zastrupiti Kralja in pobiti polovico prebivalcev njegovega kraljestva, je Anton primoran potlačiti svoje etične pomisleke in pustiti dogodkom, da gredo svojo pot. Navsezadnje si mora po osnovni teoriji ta prevrat razlagati kot prvi korak k naprednejšemu družbenemu sistemu.

Težava, s katero se sooča Anton, je v nekem smislu podobna težavi, s katero se sooča bralec pri interpretaciji romana, če je vsaj malce seznanjen z zgodovinskim kontekstom njegovega nastanka. Antona pri vmešavanju v državni udar dona Rebe ovira osnovna teorija zgodovinskega razvoja. Bralca pa pri vstopu v bogat in slojevit svet romana ovira teorija dešifriranja, po kateri roman Težko je biti Bog predstavlja poskus bratov Strugacki, da bi kljub budnemu očesu sovjetskih cenzorjev bralcem v šifrah predala resnico o dejanskem stanju sovjetske družbe. 

Ob prvem branju morda opazimo številne reference na osebe in dogodke iz zgodovine dvajsetega stoletja – lik dona Rebe nas spominja na Stalina; zapor, v katerega Reba zapira umetnike in intelektualce, na moskovski zapor Lubjanka; državni udar, ki ga izvede Reba, na Noč dolgih nožev … Šele ko preklopimo v drugačen, bolj igriv modus branja, se zavemo neskončne slojevitosti fevdalnega sveta, ki ga opisujeta brata Strugacki. Ob ponovnem branju se nabor referenc ne le pomnoži, ampak tudi decentralizira. Tako pristanemo v heterogeni mreži, ki v povezavi z živim dialogom številnih tonov in registrov učinkuje kot niz razpotij, v katerih se porajajo vedno novi domišljijski svetovi; komični in tragični, grozljivi in polni upanja, absurdni in nostalgični. Svet romana ni samo temačen, ampak tudi poln veselih naključij in prijateljskih srečanj. Roman pa je tako vse prej kot enotna šifra, ki bi nas skrivaj poučevala o tem, kaj je narobe z nekim družbenim sistemom.  Ko se zavemo sorodnosti protagonistovega in bralčevega konflikta, etično vprašanje »Naj se vmešamo ali ne?« dobi svoj metafizično-epistemološki komplement: »Kaj sploh pomeni vmešati se?«

V enem izmed zadnjih daljših filozofskih dialogov, ki se v romanu igrivo prepletajo z vsakdanjimi pogovori, don Rumata razpravlja z Budahom, lokalnim zdravilcem, ki ga je rešil izza zapahov Rebovega zapora, namenjenega zapiranju političnih nasprotnikov. Na njegovo presenečenje mu Budah po vseh mukah, ki jih je preživel v zaporu, pove, da se mu zdi svet, v katerem živi, popoln svet. »Ali res menite, da je svet popoln?« ga vpraša Rumata. Budah pa odgovori: »Moj mladi prijatelj, seveda! Marsikaj mi ni všeč na svetu in bi rad, da bi bilo drugače … a kaj hočemo? V očeh višjih sil je popolnost videti drugače kot v mojih. Kakšen smisel ima za drevo, če tarna, da se ne more premikati, čeprav bi verjetno zelo rado pobegnilo pred drvarjevo sekiro?«

V družbi Budaha se don Rumata izkaže za nekoga, ki se, kljub nasprotovanju teoriji, ne more rešiti njenih temeljnih predpostavk o družbenem napredku. Sokratski dialog z Budahom Rumato vodi v aporijo: zave se, da planeta ne bo rešil, če ljudem da dovolj kruha in vina; če Boga poprosi, da obvaruje šibke; če kaznuje krutost; če naredi, da ljudje ne bodo želeli jemati drugim … To je aporija človeka, ki živi v svetu, v katerem je, če citiramo Nietzscheja, »Bog umrl«, njegovo mesto pa so zavzele posamezne znanosti in vede, razbite na koščke in izpraznjene spekulativne moči. 

Čeprav je pravi, boljši svet lahko njegovo vodilo, se ne more nikoli uresničiti kot njegov cilj. Rumata v svojem sovraštvu do vsega nizkotnega v človeški duši pa tudi v odporu do lastne grenkobe postaja vse bolj zagrenjen. Pred končnim padcem v nihilizem pa ga zavaruje stik z ljudmi, ki jih ljubi in ki se vedno znova vračajo iz njegove preteklosti. Prostorom, v katerih se Rumata srečuje s svojimi ljubljenimi, vlada drugačna logika, predvsem pa drugačna estetika kot prostorom, v katerih preudarja o svoji tragični usodi. Medtem ko slednji utelešajo njegovo podleganje temačnim občutjem, pa prvi utelešajo občutje nedolžnosti kot odprtosti v svet navkljub njegovim mnogim napakam. Šele na podlagi te odprtosti si lahko Rumata prihodnost predstavlja neobremenjen s predpostavkami teorije.  

Zmožnost predstavljanja prihodnosti morda razumemo kot naravno človeško zmožnost. Vse, kar potrebujemo, da bi si lahko predstavljali prihodnost, sta pač zavedanje določenih zdravorazumskih resnic in možnost govora v prihodnjiku. A da bi se lahko pomaknili onstran golega parafraziranja obljub o boljši prihodnosti, potrebujemo še nekaj drugega, nekaj, kar ni tako samoumevno – fiktivni svet, v katerem se lahko prihodnost igramo. Največje mojstrstvo romana Težko je biti Bog je ravno tematizacija igre kot rešilne bilke, ki lahko fatalističnega slehernika obrani pred nihilističnim občutjem sveta. 

Don Rumata naposled prekrši diktat Inštituta in se vmeša v potek zgodovine. Inštitut ga po krvavi bitki z donom Rebo razreši dolžnosti, zato se Rumata kot Anton vrne na Zemljo, v gozd svoje mladosti, v gozd neštetih poti in možnosti; v gozd, »posejan z redkimi borovci, v katerem so sončni žarki padali med vejami vitkih dreves, da so bila tla polna zlatih lis«. V gozd, kjer je s svojima prijateljema nekoč hodil po odpadlih iglicah in se igral srednjeveške viteze in plemiče. 

Naslovnico knjige, ki jo lahko občudujete tudi na naslovnici tega prispevka, je oblikovala Vesna Messec.