Pošastna komedija?

Pošastna komedija?

Recenzija izdelka
16. 10. 2014 - 13:00

Jerzy Franczak, pisatelj mlade generacije poljskih prozaikov, v svoj roman z naslovom Nečloveška komedija stlači skoraj vse, kar se vanj stlačiti da. Avtotematska proza, ki se loteva predvsem tematike neprilagojenosti posameznika in pisanja iz pozicije neprilagojenega, se začne lahkotno in zabavljaško. Pripoved v svojem cinizmu namreč prav ljubko napleta Emil Król, pisatelj in zafrustriran humanist – ljudomrznež. Z zajedljivim humorjem komentira prigode lastne družine, pa pisateljevanje, delo učitelja v šoli. Materinstvo denimo primerja s prehranskim dodatkom, življenje v dvoje pa opiše kot »Skupaj je lažje, tema je manj strašna in človek ne razmišlja toliko.«

Zabavno torej, aha, si pritrjuje molj, dokler se ob branju ne začne utapljati v fragmentarni medbesedilni reki meta- in avtonavezav, digresij ter vsakovrstnega svobodnega nakladanja pripovedovalca - pisatelja, ki variirajo vse od Mlade Poljske pa do Biblije, do večglasne ferdidurkaste resničnosti Gombrowicza, očitnih Dantejevih krogov pekla, Dostojevskega in še koga. Zazdi se, kot da bi Franczak v strahu pred izčrpanostjo literature ali pa v iskanju mej metafikcije v romanesknem kotlu zmešal vse, kar mu lastna načitanost nudi; vse skupaj pa se žal, vsaj sprva, okuša kot prenasičena literarna juha iz vrečke.

Pa se vrnimo k zgodbi. Emil, pripovedovalec, torej piše o vseh idiotizmih, ki ga živcirajo, njegov svet je svet občega razočaranja nad ljudmi - idioti, osebne tragedije ljudi, ki so, kot že rečeno – idioti, pa so zatorej izkrivljeno smešne. Ob izgubi službe prestopi meje povprečnega cinika; najprej glasno začne izrekati vse tisto, kar je poprej zadrževal v sebi. »Jaz sem ves čas resen in tega te je groza,« reče svoji punci po tem, ko ji navrže nekaj ostrih o njeni pobožnosti.

Na tej točki se zgodi preskok iz komičnega v tragikomično; Emil, ki je imel v življenju vse predispozicije za zgledno povprečnost, se odloči za neposlušnost; ne bo imel otroka, ne bo dolgočasen učitelj, ki liže rit ravnatelju, ne bo imel stabilnega in urejenega življenja. Iz pustega sveta puščobnih ljudi tako Emil ob zavestni odločitvi, da se odreče vsemu, na koncu prestopi v nečloveškost zločina brez motiva v maniri Dostojevskega, takšnemu, ki mu pritiče tudi sprejetje posledic svoje odločitve.

Zavesten pobeg iz »sveta prazne in razvlečene budnosti, iz katere je pobegnila realnost«, od Emila - pripovedovalca zahteva preskok v novo realnost – v mešanico na različne tiskovine prekopiranih resničnosti. »Moral bi bil končati s prejšnjim poglavjem«, zapiše, »a nisem mogel.« In če se molj za trenutek z njim strinja - ja, ja, ne opisuj posledic zločina, to bo odveč, a lahko že zaprem to knjigo? -, se kmalu izkaže, da prav zadnje poglavje popravi okus poprej opisane instant juhce. Emil, vsevedni pripovedovalec – pisatelj, se tu odcepi od svojega avtorskega konstrukta – pripovedovalca njegove knjige, ga pokroviteljsko potreplja po rami in pošlje na dopust.

V dodaten krog pekla – v deseto poglavje pripovedovalec namreč nameša perspektive družinskih članov, prijateljev, pa tudi ves medijski šum okoli zločina ter scene iz sojenja. Ob zamišljanju, kako bi bilo na sodišču, če bi zapisano pripoved tam brali kot dokazno gradivo, pa Franczak prek pripovedovalca samoreflektivno pokomentira prav vso metanavlako lastnega romana. Dvojni »meta-« torej! Posmehuje se iz sodiščnega dokazovanja prisotnosti avtorja v delu, pa iz polemik o smrti avtorja ter obenem malce zbode tudi samega hitro prenajedenega molja, ko zapiše vnaprej predvideno: »… najprej bodo začeli z brskanjem za aluzijami, medbesedilnimi navezavami, našli bodo vse te lepote, te Sartre in Sofokleje! Za glavo se bodo prijeli, ko bodo odkrili, da je tu vse: Dante in Krasiński, Biblija in Gombro, Koran in Cioran … Da sta to pošast, tega ciničnega morilca gradili filozofija in poezija, da sta ga oblikovali popkultura in poppolitika, da se je najedel dreka, potem pa jelene klical.«

Roman Nečloveška komedija avtorja Jerzyja Franczaka je letos v prevodu Tatjane Jamnik izšel pri založbi KUD Police Dubove. 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.