Roman Jasmina B. Freliha, ki je leta 2013 dobil nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec in bil nominiran tudi za kresnika, nosi naslov Na/pol in je zapisan s poševnico med besedicama »na« in »pol«, se pravi z ločilom v obliki ravne pokončne črte, zgoraj nagnjene v desno, katere stična raba v jezika zaznamuje besedico »ali«, služi kot ulomkova črta v matematiki, v računalništvu pa kot znak deljenja v programskih jezikih ter namesto presledka v URL-naslovih.

Tudi naslov Frelihove konec lanskega leta izdane zbirke kratkih zgodb ima opraviti z nekakšno razpolovitvijo: Ideoluzije. Romaneskna poševnica je postala poŠIVnica, s katero so ideje na levi strani naslovnega neologizma prešite z iluzijami na desni, hkrati pa je tudi roman prešit s kratkimi zgodbami. Zakaj?

V nedavnem intervjuju z Laro Paukovič je namreč Frelih razkril, da v Ideoluzijah, ki so razvrščene glede na čas nastanka, na mestu romana Na/pol stoji poetična proza teksta Šiv. Romaneskno »polovičko«, v katero uvajajo besedila, ki so kronološko nanizana do Šiva, triptih zgodb, ki mu sledijo, pripelje do konca. Roman Na/pol, prešit s štirinajstimi kratkimi zgodbami, je tako postal celota: »Prekipevajoča sedanjost, vtaknjena v drobno točko v času, pokajočo po šivih,« kot zapiše Frelih v zgodbi Pritisk konca ... Čeprav njen avtor pravi »zdaj grem drugam« in si bo ta celota ob neizbežnih padcih v literarno zgodovino zagotovo razbijala glavo in lomila sklepe, lahko vselej računa na rdečo nit postajanja, s katero sta prešiti preteklost in prihodnost neskončnega dialoga umetniške kreacije. Ta konec koncev zahteva celega človeka in ne polovičarja ali celo, mrtvi bog ne daj, pol-levičarja, ki ne dojame, da ne gre za zvezdo, ampak za Rothkovo Rdečo:

»Rdeča! In rdeča! Pa še ena rdeča! – Še vem ne, kaj to pomeni! Kaj mi pomeni rdeča? Misliš škrlatno? Ali karminasto? Ali pa škrlatno – karneolasto – koralno barvo slive – murve – fuksije – burgundca – lososa? Vse drugo kot rdečo! Kaj pa je RDEČA?«

Frelihova začasna celota, sešita iz romana in zbirke kratkih zgodb, na zvit način odpravlja kritiško vprašanje boljše polovice tako, da kot zanimivo, pomembno in obenem problematično izpostavlja ravno njuno dopolnjujoče se vmes-je! Vmesnost Frelihove idejne, miselne in estetske linije, ki bo v prihodnje, če že ni, bržkone pognala številne bežiščnice, je košček jare kače zgodovine literarnega ustvarjanja, ki lahko približek svojega konca doseže le na ta način, da ugrizne v svoj lastni rep in nadaljuje v drugi veji umetnosti. V Frelihovem primeru npr. tako, da ta začne repat. Spet citat iz intervjuja Lare Paukovič: »[T]i mlajši literarni krogi okrog Idiota, Airbeletrine, Literature, bivše Tribune, RŠ-a, Iriu itd. itd. smo vsak na svoj način poskrbeli, da je marsikdo ob študiju rajši objavil kakšno pesem ali zgodbo, namesto da bi kaj odrepal ali zarolal ali zrežiral ali se pač v molku zapil. Kar je za vse, ki nam je literatura pomembna, dobro.«

Freliha, ko piše, »zanima izključno to, kaj dejansko pomeni biti človek«. V svetu, v katerem smo po 11. septembru »na neki način vsi postali Newyorčani«, je Vratar nebotičnika, ki po eni strani ve, »da je stanje na tleh nevzdržno, [l]e z oblakov pa se vidi možna sprememba«, po drugi pa tudi, da se v kleti glasno uživa v igrah multikulti fuzbala, v najvišjih nadstropjih pa šepeta pod vplivom prozaca. To vmesnost ubeseduje Frelihova proza. Od vrstic krvavo pristnega dialoga, ki jih Frelih šica kot uzi, do dolgih poetičnih presledkov, ki so na izi, kot bi bili nafilani s pomirjevali, postaja ta vmesnost beseda, ta pa mesena. Tragedija in Farsa človeka, stisnjenega med »gladko dlan in usnjen prijem« boga in hudiča, ki je »samo slamnati mož« prvega. Napad na nebesa je bil »inside job«, bogovi umirajo od smeha.

Frelihova proza sili človeka, da kleči v različnih zornih kotih, ko ga različni pripovedovalci in diskurzi v različnih časih oštevajo za primere, ko ni utelešal dobrega, ampak zlo. Črno-belo ob tem postaja črno na belem: igra črke in presledka; peresa, črnila ter papirja; v zgodbi Ovratnikom vseh vrst pa katrana in perja – metafora za hudo kritiko oziroma javno ponižanje, ki izvira iz opuščenega (predvsem) psihičnega načina kaznovanja izobčencev:

»Prepare for tar and feathers! Tar and feathers is an old western recipe, served only in cases of absolute necessity. It's so easy to make, anyone can do it, just follow directions, there's nothing to it. Take a barrel of tar and feathers galore and a bad egg who's gotten everyone sore. First peal the desperado all the way and then heat up the tar till you get the bouquet[?]. Now just before it boils poor generously like a real gourmet and now take the feathers and sprinkle away. Voila, a western souffle!«

Seveda literatura nikogar in ničesar v resnici ne izobči oziroma izključi. Zlo je skrito med ljudmi, Frelih pa piše: »Mi sem. Mi sem množica. Jaz smo množica. Mi smo množica. Jaz sem množica.« Protagonist zgodbe Literadrom pa drugje doda: »Jaz sem sprememba!« Ime mu je Janez Kamen, na smrt na grmadi je obsojen zaradi prešuštva. Na terasi Frelihovega gosto naseljenega nebotičnika, ob odsluženi Ikeini omari a.k.a. skandinavski krsti, na kateri je prilepljena Dorejéva risba Mohameda, ob kupu perja, kepi voska in zahajajočem soncu misli na sina: »Ime mu bo Feniks«, in »bo živel v precej drugačnem svetu«:

»So when you see me shine light (better scream phoenix)

The god locked in a cell (scream phoenix)

Moms can't post bail (you gotta scream phoenix)

Jesus on a crucifix (scream phoenix)

Jesus on a crucifix (scream phoenix)

Jesus on a crucifix«

Frelihov Jezus ni na križu, ampak na križarki, skriva se pod ponjavo enega izmed njenih rešilnih čolnov: bostonski maratonec, ki je odtekel Alahov častni krog, Džohar Carnjajev: Feniks Kamen. Ime preporoda in priimek, v katerem odmevata kafkovsko obrezani K. [ka] in amen. Človek, ki je izgubil obraz. Človek, ki nima ksihta, ker ga je zanj prikrajšala neka črna pika. Človek, ki zato spominja na dete, »na človeka na začetku, tisočerih možnosti, vseh ciljev odprtih, neizmernega potenciala, neslutenih priložnosti.« Človek, ki se rojeva v Frelihovih vrsticah in med njimi »iz globokega občutka nemoči«. Človek, ki ga zaenkrat sestavljajo le besede, »zasnovane v mislih, mlete v ustih, na glas izrečene [...] le besede! Kaj so besede? Nagel korak, izbuljen pogled, iztegnjen jezik. Le gibanje telesa – to so besede!« Človek, ki kriči »črke ste ovesili na moje nagone, me z razumom vklenili v čas, da moje bistvo zdaj plava, plava v toku neskončnega dialoga interpretacij«. Človek, ki pravzaprav še nima jezika. »Kako sploh pisati o človeku, ki nima jezika«, spomenika, nagrobnika; ki še ni (vklesan v) kamen ter je zaenkrat le K in pika? To je človek, prikrajšan za Knjigo in Kritiko. Ni ga. K.nigga!

Frelih ga med drugim lušči iz besed grafitov z ljubljanskih ulic, naslovnih strani slovenskih časnikov, večernih poročil, tvitov in shizofrenega zapisnika parlamentarne skupine, sestavljene za rešitev priseljenskega vprašanja: »Moledujem vas, ljudje božji, odprite svoja srca«, hkrati pa »Vrzimo jih ven in zaprimo meje!«. Je rezultat tega izluščenja zopet »astronavt, kuhar, pisatelj, roker, jebiveter, revolucionar, ki živi pri mami in ne razume odgovornosti, umetnik«?

»Ljudje so živali, vsaka zgodba je basen,« zapiše Frelih v Vrabcih, nadaljevanje »životinjskega carstva« pa položi v usta mami mladega revolucionarja v Farsi: »Opice! Psihoanalitiki in zagrenjenci, narcisi in alkoholiki ...« Zmerljivkam sledijo tri pike, tropičje, troopičje, tri afne.

@K.nigga: »a ste vi resni? kaj se pa dogaja?«

@K.nigga: »a se to sploh sme? kaj je z vami?«

@K.nigga: »u izi z metaforami model«

V Frelihovem pronicljivem in celo preroškem popisovanju nesmiselnega sveta imajo še največ smisla njegove metafore: gre za trde orehe, ki jih pod njegovo okno hodijo tret ruske babuške.