Postoj trenutek, kako si vendar lep!

Recenzija izdelka
17. 6. 2022 - 13.30

Naslov, vzet iz Goethejeve pesnitve Faust, nenavadno dobro – glede na stoletja, ki ločujejo oba avtorja – ujame duh romana Bežen trenutek bajnosti ameriškega pisatelja Oceana Vuonga, ki je nedavno izšel pri založbi Mladinska knjiga. V ZDA in tudi širše v angleško govoreči skupnosti je protejsko besedilo poželo nemalo pohval in navdušenja, saj v kondenzirani obliki uspešno artikulira osebno vpetost tako v sedanjost kot preteklost ameriške družbe, ne da bi pri tem zapadlo v že znane klišeje in stereotipe. Pri tem Vuonga vodi tudi lastna izkušnja: na eni strani je namreč del ameriške kulture, na drugi pa produkt vietnamske vojne. Nadalje je priseljenec in homoseksualec. A pravi uspeh besedila Bežen trenutek bajnosti je, da se zaveda svojih omejitev in se zato ukvarja s tem, kar ima, in ne s tem, kar bi lahko doseglo.

Izhodišče romana je pripovedovalčevo pisanje pisma materi, s katero je skozi leta ravno zaradi vse večjega zavedanja kompleksnosti svojega položaja razvil zapleten sistem sporazumevanja, ki niha od toplih in ljubečih odnosov do manipuliranja in pasivne agresivnosti. Tako se recimo roman začne z brutalnim opisom pripovedovalčevega otroštva, zaznamovanega z nasiljem, ki ga uokvirja razlaga, zakaj ga mati in babica kličeta kužek – ker ga želita obvarovati pred zlimi duhovi. Pri opisovanju dogodkov iz otroštva posebej izstopa odločitev za uporabo odraslega tona namesto vživetja v otroško mentaliteto. Razlog za to je mogoče iskati v izvornem žanru besedila – pismu. Četudi je otroštvo enigmatično obdobje za pisca pisma, do njega vzpostavlja časovno distanco in hkrati poda priznanje, da je razumevanje dogodkov, ko se dogajajo, vedno težko, če ne nemogoče. 

Roman zelo ohlapno povezuje kronološko zaporedje odraščanja, ki ga pripovedovalec motri s svojega odraslega gledišča. Pri tem se ne ozira na ločnico med javnim in zasebnim oziroma jo celo izbriše, s čimer vseskozi kaže na to, kako je vse zasebno tudi osebno in hkrati povezano z družbeno klimo in dogajanjem. Pri tem si Vuong pomaga s postopkom kontrastiranja različnih žanrov. Posebej učinkovito je to izvedeno v primeru opisovanja v ZDA zelo razširjenih farmakoloških odvisnosti. Zgodovino razvijanja protibolečinskih sredstev stvarno popiše, kar potem konkretizira z opisom poškodbe pripovedovalčeve mladostne ljubezni Trevorja. Ta si je pri štirinajstih letih poškodoval gleženj in proti bolečinam so mu predpisali sintetični oksitocin – čez mesec dni je bil gleženj cel, Trevor pa odvisen. 

S tem, ko je vse zasebno in osebno tudi javno, je besedilo pronicljiv dokument različnih drugačnosti in kot tako tudi pričevanje, kako je te drugačnosti mogoče poenotiti in tako preživeti. Prva drugačnost, ki jo Vuong vpelje, je etnična, saj se del romana dogaja na ozadju vietnamske vojne. Pripovedovalec je sicer ni doživel, a je z njo usodno povezan prek svoje mame in babice, s katerima živi. A daleč od tega, da bi zaradi tega zavzel pozicijo žrtve – pripovedovalec je namreč prek svojega nepravega dedka povezan tudi z agresorsko stranjo. Ima torej opravka z dvojno dediščino posttravmatske stresne motnje, ki sta obe nastali kot posledica istega dogodka. Na pritisk družinske zgodovine pa se ne odzove z razsodniškim nacionalizmom ali apatičnim sprijaznjenjem, ampak z zmago sedanjosti. Ob koncu se pripovedovalec namreč vrne v Vietnam, kjer sredi noči sreča dregice, ki plešejo ob pokojniku, ki ga, ker uradi ob pozni uri ne delajo, ni mogoče prijaviti kot mrtvega. Dregice torej obstajajo v medprostoru med sedanjostjo in prihodnostjo, s čimer pripovedovalcu pokažejo, da lahko sprejme obe dediščini, ne da bi jima vzel veljavo.

Dilemo, ali sta pripovedovalec in avtor na platnicah istovetna, Vuong odpira z izbiro žanra pisma, ki za sabo potegne izredno subjektiven ton. Vuong sicer ugovarja, da je začel z resničnostjo, končal pa z umetnostjo. Dejstvo je torej, da so nekateri deli romana – izkušnja priseljenstva, ksenofobija, revno predmestje, študij literature, spolna usmerjenost – dejstva, a do katere mere so resnična in ne plod literarne obdelave, Vuong spretno zakrije. Mejo med zunanjo in romaneskno resničnostjo ruši z uporabo izredno intimnega tona in pogovornosti. Pri tem je, za razliko od drugih milenijskih avtorjev, recimo Sally Rooney, najbolj prepričljiv pri ukvarjanju z vprašanjem ljubezni oziroma ljubezenske tematike. Vpelje jo kot del odraščanja, posledico iskanja sebi podobnega; razložena je kot učinek prepoznavanja samega sebe v drugem, saj šele to prinaša občutek pripadnosti in varnosti hkrati, torej doma. Zdi se, kot da Vuong namenoma išče diskurz onkraj velike zgodbe prihoda iz omare, saj želi predstaviti prav konflikt med številnimi interesnimi sferami, ki prečijo posameznika. 

Še preden recenziji dodamo zadnjo piko, je nujno omeniti slog romana. V prejšnjih odstavkih smo bežno omenili subjektivnost in intimo, ampak to je precej skop opis za Vuongov slog. Ta je pravzaprav najbližje žanru spoken word, govorjene poezije, je torej neposreden in preprost, a hkrati zelo premišljen. Izrazje ni le ekonomično, glavno vprašanje ni, kako največ povedati s čim manj besedami, temveč kako izbrati besede, jih povezati v povedi, da ne bodo delovale kot še ena iteracija floskul o izkušnji priseljenca, homoseksualca ali mladega pisatelja. V ta namen se poslužuje tudi bogate metaforike in podob iz ameriške zgodovine ter zen budizma. V tem se pogosto bliža ritmizirani prozi, ob čemer moramo pohvaliti slovenski prevod, delo Anje Zag Golob in Katje Šaponjič, ki je vestno ohranil to ritmizirano povednost in kompleksnost pomena. 

Roman Bežen trenutek bajnosti je kratek, a sledi, ki jih pušča za sabo, ostanejo dolgo časa. Medtem ko podobni romani izkušnjo bralca in pisatelja strogo ločujejo, Vuong ravno z izrazito subjektivnim tonom in intimno atmosfero vedno ustvarja prostor ob ognju, kjer se pripovedujejo zgodbe o materi, osebni zgodovini in sedanjosti. Pripovedovanje je ena od oblik spomina, saj s tem, ko o nečem govorimo, to želimo vsaj za čas govora obdržati pri sebi. Bežen trenutek bajnosti namreč nastopi takrat, ko se še ne zavedamo njegove bežnosti in neponovljivosti. In roman prav na takšnih trenutkih ustvarja svoje daljnosežne sledi. 

***

naslovnica: "Naxi Writing System 5" by anselm23 is licensed under CC BY-NC-ND 2.0.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness