Pot v raj

Pot v raj

Recenzija izdelka
26. 4. 2016 - 13.00

Ujeti družbeno aktualni trenutek in ga konstruktivno pregnesti v literaturo je večna pisateljska aspiracija in recenzentske mokre sanje. Pretendenstvo na družbeno kritiško pozicijo se odlično obnese v vsakdanjih temah: kritiki potrošništva, mizoginije, belih in rdečih, alkoholizma in odvisnosti nasploh, tako vse do sesedskih sporov. Velike sodobne teme pa nekako postanejo problem: za začetek se jih skoraj nihče ne loteva, tisti, ki se jh, pa prepogosto zapadejo moralistično ponosni drži, ki ne piše literature, ampak pridigo: poglejte se, drhal, v tale špegu!

Andrej Skubic je s svojim romanom Samo pridi domov negiral oboje. Za začetek se je torej lotil, kot drugo pa tudi moralistično dokaj neobremenjeno zvozil roman o tajkunstvu in lani tretjič pobral kresnika. Lotil se je ponovno, o moralistični obremenjenosti pa bo tekla beseda naprej v recenziji.

Tokratnemu poskusu je naslov Igre brez meja. Kratek romančič, dolga zgodba, nekakšna novela je to, ki govori o dveh prijateljih, Jeseničanih Primožu in Tadeju, ki sta na evropskem razpisu dobila koncesijo za pobiranje trupel prebežnikov v Sredozemskem morju. Živita na Lampedusi in se odzivata na informacije Direkcije za obveščanje o prevrnjenih čolnih in številu pričakovanih trupel. Dodaten zaslužek jima prinaša prodajanje lastnine, ki jo najdeta na truplih. Zaslužek je sicer konstanten, ampak Tadej, podjetni vodja dvojice, si prizadeva, da bi se rahlo “prestrukturirala”. Namesto pobiranja trupel za slabimi barkami, to so tisti nemogoče zanič čolni, ki jih skiperji prenatrpajo z ljudmi in jih potem pustijo sredi morja, kjer jasno lahko postanejo samo še trupla, bi rad šel v posel z dobrimi barkami, to pa so tisti za silo skupaj stoječi čolni, kjer skiper recimo da varno pripelje žive ljudi na dogovorjeno mesto in jih preda drugemu skiperju ali vodstvu privatiziranega lagerja. Tam prebežniki, medtem ko čakajo na status azilanta, delajo za svoje preživetje in od tega, kot pravi Skubic, se plačujejo davki in to za nikogar ne more biti slabo, a ne?

To je poslovni del njunega biznisa. Potem pa se pojavi življenjski del njunega biznisa: eno imed sivih trupel z ogromnim trebuhom začne na njunem čolnu na lepem bljuvati vodo in čez nekaj minut truplu pomagata roditi dečka. Primož ju želi skriti v svojem stanovanju, ker želi Afričanki prihraniti taboriščno življenje obiranja melancan, sanja pa se mu ne, kaj naj počne z njo, kako naj ji pomaga. Jezikovna bariera onemogoča sporazumevanje, dojenček je za povrhu hudo bolan.

Obljuba bralcu, da bo nekako vse v redu, pride v obliki Primoževega soseda, skrivnostnega Italijana, h kateremu se Primož neke noči odpravi po pomoč, ker je z malim vendarle prehudo. Tomassini se izkaže za deus ex machino: kot prvo je bivši zdravnik in takoj ugotovi, da ima mali otroško paralizo, ker je bil med materino utopljenostjo depriviran kisika. Kot drugo je astmatik, tako ima dobesedno takoj pri roki zdravila, da dojenčku nemudoma pomaga. Kot tretje govori francosko in ker tudi rešena Afričanka govori francosko, česar naše gore list niti ne razpozna, voila komunikacija. Kot četrto se tudi sam ukvarja z neke vrste tihotapstvom ljudi, in sicer pro bono, iz lastne užitkarske ljubezni do nevarnega življenja in gretja kosti v toplih krajih, pomaga freeriderjem, tistim tihotapcem, ki “tovor” dejansko dostavijo tja, kamor si ta želi priti. Usoda Afričanke je s Tomassinijem v igri bistveno svetlejša: ne samo, da ve, da je zanjo najbolje dostaviti jo v afriško skupnost v Francijo, ker bo tam najlažje poskrbela zase in za otročka, to zna tudi dejansko izpljati.

Zelo prikladno skratka, da se v malem romanu pojavi tako svetovljanski človek, ki v enem zamahu vse uredi.

Jeseničana imata torej načelom eno skrb manj - Afričanko in en načrt več – lotiti se posla dobre barke ali še celo freeriderstva, če hočeta biti v igri za resen denar. Ko premlevata dogodke in njune možnosti, sta na poti do še ene izmed prevrnjenjih slabih bark. Posvetita se svojemu poslu, ni dober dan. Na lepem na prevrnjenem čolnu opazita premikanje, kar je skrajno nenavadno, ker je koncept preživetja v takšnih pogojih v nasprotju z vsemi možnostmi potnikov, zakonitostmi fizike in izkušnjami pobiralcev. Še bolj nenavadno je, da ima ta preživeli pri sebi suho strelno orožje, s katerim ubije Tadeja, Primoža močno obstreli, potem pa poskuša zavzeti njuno barko. Primož ohrani toliko moči, da “temnopolti tovor” trešči po glavi z orodjem, potem pa lahko samo leži, čaka in upa, da ga kdo najde. In tudi ga. In konec romančiča.

Podobno kot Tomassinijeva razrešitev situacije z rešeno Afričanko je tudi usoda obeh pobiralcev urejena tako rekoč v eni sami potezi človeka na morju, o katerem za razliko od Tomassinija ne vemo niti, kdo je, niti, od kod se je vzel. Primož, medtem ko čaka na pomoč, sicer premišljuje o različnih možnostih, ampak vse ostajajo enako odprte in enako nemogoče. Vsi zapleti in razpleti v romanu so skrajno nenavadni: hipni, nerazložljivi, naključni, pri čemer z naključji seveda ni nič narobe, da jih je toliko, pa vseeno ne more biti več stvar naključja. Bolj stvar pisateljske tehnike, kako v malem bazenu razburkati čim več vode.

Zaradi kakršnih koli vzrokov že Skubic razgiba svoje pripovedovanje, to vsekakor naredi dobro. Glede na to, da je splošna tema romana vendarle begunska tematika oziroma logistika tihotapstva ljudi, se je je lotil iz osvežujoče čustveno neobremenjenega stališča. Poleg tega, da je literarna relevantnost besedila s tem praktično rešena, je tudi moment družbeno kritiškega učinka obratno sorazmeren: vsak normalno empatični bralec si bo šel na živce, ker živi, kjer živi, in ker drugi živijo tam, kjer živijo, na živce si bo šel, ker mu je jasno, da vsi na enem mestu pač ne moremo biti, obenem pa je pripravljen točno to poskušati toliko časa, dokler komu pač ne prebliskne kaka dejansko uporabna ideja. Job done, se temu reče.

Fascinanten je namreč učinek kontraefekta pri obravnavanju občutljivih tem v literaturi. Praviloma se kratke forme izkažejo za primernejše pri udarnih moralističnih efektih. Pogosto kot primer dobre prakse navajam primer Vincenta Velle in njegove kratke zgodbe o ilegalnih delavcih na italijanskem gradbišču. Petek je, mezdni dan, delovodja je dobre volje, to ne more pomeniti nič dobrega. Kmalu je na gradbišču racija, ilegalni delavci pobegnejo, tudi za ceno izplačanega zaslužka rešujejo glavo pred deportacijo. Za racijo, pravo ali lažni alarm, so poskrbeli šefi gradbišča sami. Jedrnato in učinkovito, tako literarno kot družbeno kritično.

Manj uspešen primer pa je na primer Mazzinijev roman Izbrisana. Mlada mamica maja 92 iz porodnišnice ne more dobit dojenčka, ker so prav tam ugotovili, da je ena izmed izbrisanih in zato tujka in zato brez vseh pravic. Sledi niz črno belih dogodkov, črno belih ljudi, črno belega pisanja. Kot bralec absolutno sočustvuješ z izbrisanimi, absolutno si za to, da se krivice popravijo, ampak vsega je preveč, nekje na sredini romana sploh ne moreš več verjet, kaj se dogaja. Mazzini čuti z izbrisano mamico tako močno, da to ni več dobro za njegovo pisanje. Roman o izbrisanih bi moral dati napisati tistemu kritičnemu, a distanciranemu Mazziniju iz Palome Negre. To bi bila pa odlična kombinacija.

Takšni čustveni preobremenjenosti, ki deluje na kratek dih, v obliki romana pa naredi veliko škodo literarnosti, se je Skubic načeloma izognil. Seveda ima momente tudi v to smer, mimogrede na primer omeni obrezano mednožje rojevajoče sudanske matere, ampak to uravnoteži z mimogrede omenjenim Slovencem, ki po prežurani noči na otoku ne bi počakal do stranišča in se navdušuje, da bi veliko potrebo opravil kar na prostem. Skratka, nebrzdani pogovorni jezik in nekaj bizarnih situacij rešujejo Skubicev rahlo nenavadni strukturni pristop, pa tudi dovolj kratka forma, da dogajanja ni treba prav romaneskno razviti, deluje v prid pisanju, ki se pogumno in po pameti loteva verjetno največje sodobne evropske družbene problematike.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness