Povratek senc

Povratek senc

Recenzija izdelka
16. 5. 2019 - 13.00

Nedavno mi je prijateljica, ki se venomer poslavlja, podarila knjižico Kineska lirika iz zbirke Reč i Misao. V njej najdemo pesem Ob slovesu prijateljev Wang Weija, pesnika-bude, kakor so ga imenovali, iz osmega stoletja. Z mislijo na prizor iz klasičnega kitajskega romana Razbojniki iz močvirja Ljanšan, kjer opiti in po naključju osamljeni izgnanec na zid gostišča – med mnoge druge – zapiše pesem svoje žalosti in usode, beremo Wang Weijevo pesem. Lahkotnost, s katero piše tisti prihodnji razbojnik, bodi tudi naša lahkotnost.

Kljub temu, da imamo slovenski prevod Maje Lavrač in je bil srbohrvaški Zlatka Gorjana po vsej verjetnosti napravljen iz istega nemškega prevoda kot znane Gradnikove slovenske prepesnitve, bomo v upanju, da nam v svobodi nekonsistentnih prevodov uspe nadomestiti pomanjkanje lastnega pesniškega talenta, in v imenu prijateljstva prevajali Gorjana. Pri tem in v našem branju nas vodi mnenje nekega ameriškega filologa, da mora biti kitajsko pesem vsaj načeloma mogoče brati obenem osebno in neosebno – kakor da sta se Wang Wei in njegov prijatelj v slovesu res srečala nekega davnega leta ter hkrati kakor čisto figuro slovesa brez oseb. »Kar se dogaja v pesmi, se je zgodilo in se bo dogajalo. Roža je ta roža, je vse rože.«

Začnimo –

Razjahaje, da izprazniva še čašo pred slovesom –

vprašam ga, zakaj in kam potuje. In reče mi –

Kot vsaka ljubezen, je tudi prijateljstvo, teološko rečeno, nujno večno. To se pravi, prijatelj ne more podati nobenega razloga, ljubimec nobenega opravičila, da je zapustil ljubljenega prijatelja ali prijateljico v potrebi, stiski ali kratkočasju. Slovo od prijatelja je moralno nemogoče, kajti vsa ljubezen je od Boga, ki ga ni mogoče pripraviti do tega, da bi odvrnil svoj kruti vsevedni pogled in nam ljubezen odrekel. Trpljenje v peklu je navsezadnje zavest ljubezni, ki je ni mogoče niti vrniti niti se ji izmakniti. To se pravi, da se prijateljstvo lahko konča le zavoljo najhujšega greha med vsemi – izdajstva.

Da se prijateljstva vendarle končujejo, kakor nas uči izkušnja, je torej očitna posledica človekove grešnosti, šibkosti smrtnikov, ki nam preprečuje, da bi s čisto vestjo obljubljali in vztrajali. Duh je zmeden in meso je slabo. Zato lahko razumemo, zakaj so filozofi antike prijateljstva ločevali na dve vrsti: tista, ki jih je slabo izdati, ker s tem škodujemo svoji koristi in koristi družabnika v izmenjavi dobrin, in ona, ki jih ni mogoče izdati, ker so božanska.

A žalostna resnica človeka je, da bo venomer, v najmanj pomembnih dejanjih, izdajalec svojih prijateljev; vedno obstaja boljša ponudba – življenje samo, zastrupljeno s šibkostjo, koristoljubjem in smrtjo, spodkopava naše obljube. V mislih nam odzvanjajo z melanholijo obarvane besede kitajskega pesnika, ki jih navaja Ezra Pound na koncu svojih prepesnitev:

»Natanko se spominjaš, kje sem hodil,

ko si šel od mene.«

Iz teološkega argumenta sledi, da je naša dediščina bolečina izgubljenih prijateljstev, naši moralni pravici pa sta jeza in resentiment zapuščenosti in izdajstva, zaradi katerega, kakor piše Dante, duše še živih ljudi treščijo v pekel in blodijo v večnem hladu devetega kroga. Toda hkrati, ker nismo bogovi, smo zavezani ponižnemu odpuščanju, v zavesti, da tudi sami že odhajamo. In ko tako menjamo nečloveške ekstrapolacije ljubezni za mnogo skromnejšo človeško opravo in bivališče, na razpotju srečamo Wang Weija. Srečanje po svoji formi vedno konstituira križpotje s tem, pa tudi bližnje slovo. Wang Weijevi verzi vsebujejo to figuro prijateljstva: na pot odhaja prijatelj, toda, če smo pozorni, je Wang Wei tisti, ki je razjahal, odložil svoj odhod, ustavil pot svojega življenja, da s prijateljem izmenja še zadnjo besedo.

Moralno-teološka zastavitev, je torej smiselna samo, dokler ostaja negibni Bog, kakor čer sredi rečnega toka življenja. A med živimi ljudmi je slovo prijateljev le postanek, največ, kar si zmoremo izvzeti kot svoje prebivališče iz ravnodušnega toka usode. In tu, kjer oba odhajava, navsezadnje vendarle sprašujemo po razlogih – ne pozabimo, da gre vendarle za bolečino, a tudi za skrb in naklonjenost: vsako vprašanje ima v odgovoru odlog odhoda. Tukaj slovo pokaže svoj razlog in svoj temelj:

»Prijatelj, da izmučenemu srcu, ki mu svetna sreča,

ni bila mila, pokoj najdem, grem v samotne gore.«

Wei ni zastonj imenovan buda pesnikov in iz teh verzov veje njegovo lastno slovo od sveta. Njegovo življenje je bilo, kakor življenje vsakega poštenega Kitajca, če gre verjeti zgoraj omenjenemu romanu, podvrženo mnogim preobratom usode in muham cesarske naklonjenosti. A ne glede na to, ali se poslavlja Wei, njegov prijatelj ali celo mi sami, kar je navsezadnje vse odvisno od naklona bralčeve duše, je temelj vsakega slovesa utrujenost. Seveda, kajti slovo – od družbe, sveta in prijateljev – je motiv starosti, ki nas odveže dolžnosti in sili v pomiritev s svetom, ki gre neizbežno svojo pot mimo nas. Tako v apokrifnih vrsticah, ki jih je kitajski pesmi dodala neka evropska roka, pravi poslavljajoči:

»To je zadnjikrat, da grem: noga peša in opešala je duša.

Kjer bodi – ista je ta širna zemlja.«

To je resignacija poslednje starosti, ko je vsaka težnja že poznana, vsak kamen preizkušen in vsako sonce zahajajoče, vsak korak pa komaj še tavajoče čakanje smrti. Vendar je vsaka naša utrujenost že figura starosti, kajti človek spozna mnogo sončnih zahodov – vračajočih senc, kot pravijo kitajski pesniki –, preden se dokončno postara. Ti dodani verzi so odveč prav zato, ker slovo, utrujenost, ki mu pripada, in žalost, ki sledi, niso nujno poslednje, četudi so za tiste, ki se ločujejo, neizbežne.

»Tukaj se morava ločiti in vsak zase

iti čez poljane mrtve trave,« piše Pound.

Kljub vsemu rečenemu ostaja trenutek slovesa dvoumen – nič čudnega, da je prav na tem mestu prevod namnožil besede. Pesem je tu mogoče prevesti na vsaj dva načina, bodisi jezdec Wang Wei pravi:

»Torej pojdi, ne bom več spraševal.«

Ali pa prijatelj, ki se poslavlja, pravi:

»Pojdi zdaj, ne sprašuj me več.«

Našemu ušesu je seveda ljubša slednja možnost, kajti čeprav v prvi varianti odpušča svojega prijatelja, kakor je prav, jezdec ostaja. Odhajajoči prijatelj pa – z očitnim znamenjem utrujene jezljivosti – pošilja v drugi iteraciji tudi jezdeca na njegovo pot … Toda bodi že kakorkoli, oditi ni nič več vprašanje.

In tolažba ob slovesu in minevanju, tolažba na poti in v samoti?

»Beli oblaki pa – so brez trajanja.«

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness