Izgnanstvo je znana beseda; zel, ki dobro uspeva v topli domačnosti pesniških čred. Poezija si rada misli, da je izgnana iz sveta živega jezika, iz skupnosti živih ljudi, da je samosvoja in tragično iztrgana. To je cena, samotni, ostri gorski zrak, ki jo plačuje pesnik za svoje jasne in daljnovidne oči, za svoja ostra ušesa, za svoj pretanjeni nos … predvsem pa za svoje občutljive, joj, tako občutljive živce. Moč poezije ima svoj vir v svoji samoti, v svoji objektivni nemoči.

Seveda so vse to le malomeščanske pobožne želje, ki jih prežvekujemo kot suhe riževe krekerje. Resnica je: vsak med nami se mora sam izgnati, če že misli, da je to potrebno za poezijo. Kdor samega sebe izganja, pa mora še vedno zagrešiti izdajstvo, nepravično in neupravičeno izdajstvo in skrunitev. Ne pozabimo, da ima vsak med nami rodovno zgodovino, prav tako dolgo kot človeštvo, in da je treba posekati vse drevje in izkopati vse korenine, da bomo končno res izgnani.

Klarisa Jovanović v svoji tretji zbirki, pesnitvi Izgnana, seka svoje korenine. Ne brez sentimenta in obžalovanja, vendar odločno. Morda bi bilo pravilneje reči, da jih objokuje. V epskem svetu neke družinske zgodovine. To se pravi v temačnem, prepotenem, krvavem svetu, kjer se vonj živali in ljudi ohranja skozi stoletja, kjer je usoda trdna, ker so jo v materijo življenja vsekale noge prednikov. Kjer se vse ponavlja, kjer smo vedno obkroženi z ljudstvi, kjer nič ne ločuje živih od mrtvih.

Pesnitev raste kot genealoško drevo - kakor je tudi prav, četudi ga sekamo. Verzi in motivi iz predhodne pesmi določajo oblike in položaj prihodnjih. Pesem je torej vozlišče, grča, razpotje, veja. Nima privilegija svobode. Paradoksna je, ta raba mitološkega, zaprtega krožnega sveta in forme za namene dokončne ločitve in izgona. To nam pokaže, da prava skušnjava v tem pesniškem univerzumu ni svobodni širni svet onkraj meja, ki se bo odprl enkrat, ko bo izgnanstvo dokončno. Samo-izgnanstvo je bilo morda nepremišljeno, prenagljeno, odpoved gnijočemu domu, toploti in sladkobnosti gnijočih prednikov morda ni bila potrebna. Skušnjava, s katero se bori glas, je skušnjava navezanosti, skušnjava zidov, skušnjava negibnega ponavljanja usode.

“Kot usta, ki zijajo pred / čudežem, sem buljijla v njegove / sadeže. Vedela sem: če ugriznem / v enega samega, me bo obsedlo / poželenje, poželenje me bo / privezalo nase. / Želela sem si / ugrizniti vanj, bala sem se / ugrizniti vanj. Sline so se mi / cedile, brado sem imela že vso mokro, / z drgetajočim glasom / sem začela peti, da bi prevpila / poželenje, ki me je grudilo. [...] Vedela sem: če ugriznem / vanj, me bo obsedlo. In sem odšla. / Obrnila sem hrbet drevesu življenja,  / njegovi gosti blagodejni senci[.]”

Življenje v Izgnani nima nobenih svetlih, epikurejskih tonov. Vse je enoznačno, vse je enostransko, vse je enovito. Ne moremo si predstavljati dežele, v katero se je izgnanka izgnala, poznamo samo tisto, ki je za vedno izginila z izgonom, ki je še vedno skušnjava, po kateri še vedno hrepeni “na obali tujega morja”.  Ali je izgon sploh dejstvo, sploh resnica?

“Besede iz očetove hiše so se vse / bolj drobile, odpadale so s predmetov, / ki so jih imenovale, in kazale / svoje gole, zapuščene stene, svoja / gola, črviva rebra.”

En jezik je izgubljen, pa smo v zameno za to prejeli nov materni jezik - morda celo jezik poezije? Ne.

“Moja mati kot volkulja s tremi seski / straži svoj temni brlog in divje / zarenči, če se ji kdo približa. / Moj oče, ki je umrl že davno pred / lastno smrtjo, poskuša izdaviti besedo / slovesa, napreza se kot črna živina, / besede pa od nikoder, glasu pa od nikoder, / njegov molk je gost in težek kot katran.”

Pesnitev ni napisana v jeziku, iz katerega se je izgnana izgnala. Tudi sence njenih prednikov, tudi stene njihovega večnega domovanja ji ne pripadajo več. Pesnitev je napisana od zunaj, kjer ni več nobenega notri iz tujine. V domovino se je mogoče vrniti le še z mitološko igro zrcal, z arhetipskimi zlorabami. Da ni izgon le vzvišen popis izgube otroškega sveta - bildungs-gedicht - ali rojevanje starosti? Žalovanje za nepovrnljivim, za minulim - obžalovanje, da živimo sredi minevajočega sveta, kjer ni nič stalno? “In vendar: kadarkoli sem se ozrla, sem / bila v strahu, da bo vse, kar zapuščam, / izginilo v prah in temo. Koprneče sem / prestrezala glasove za svojim hrbtom, / hude in blage, oble in ostre, in jih / sestavljala v slike, ki sem jih nekoč / gledala.”

Res, kdor žaluje, kdor pogreša izginuli svet, kdor si želi poezije, ta naj bere Izgnano. Toda naj si ne misli, da bo ostal neomadeževan, perverznež, kakršen je, tujec, kakršen bo ostal.

“Govori špranja v zidu: / Vse vidim in slišim, skozme / vrtajo nepovabljene oči, name / se lepijo izprijena ušesa, vame drezajo prsti. / Zame se nihče ne meni, jaz / sem samo sredstvo, ki vodi / k cilju, in ta je znotraj: v drobovju / hiše, ki golta in ožema svoje / hčere in sinove in jih / priklepa na trohljive / jasli.”

Poezija je špranja.

Ušesa so slaba, nosovi pokvarjeni, oči motne, prsti debeli in kratki. V kotlinah, kjer prebivamo in od koder se ne ganemo, je zrak težak in zatohel. Poezija ni nikdar nastajala iz samote izgnancev, kvečjemu iz nostalgije po starih izbah. Pesniki se pohlepno grebejo pri špranjah, da bi prišli svoji nesreči do dna, da bi si ogledali svoje izvire, za katere mislijo, da so bili srečni … “miza jim je / pretesna, vrata so jim pretesna, / grob jim je pretesen. / Skozi špranje vlečejo bridki / vetrovi.”

Pravzaprav nas nič v Izgnani neposredno ne podpira v prepričanju, da je bilo samo-izgnanstvo potrebno zaradi poezije, ni pa nobenega dvoma, da je bilo svobodno in temeljito in bi lahko bilo tudi zaradi poezije.

“Kajti vse, / česar sem se dotaknila, vse, / na kar sem se želela opreti, / vse, kar sem hotela izreči, / se mi je izmikalo.”

Živimo, pa če smo še toliko domoljubni, v svetu brez ene same domovine.