Človeku ni treba brati nemških idealistov in se bahati s pojmovnimi akrobacijami, da bi sprevidel protislovnost življenja in njegovih nosilcev. Prav tako ni treba, da pisatelji avtoerotično zapravljajo besede na sebi kot odkritih protagonistih zgodb ali mističnih akterjih ubeseditve, da bi napisali roman o sebi. Primer tega so Vrata, roman madžarske pisateljice Magde Szabó, ki je lani v prevodu Gabrielle Gaál izšel pri založbi eBesede. Vanj vstopimo skozi vhodno hipno, istoimensko poglavje, ob koncu katerega nas v slavo resnice, torej protislovja, čaka nekaj dokončnega, in sicer priznanje. Priznanje, da je pripovedovalka ubila določeno Emerenc Szeredás.

Kar pa zveni kot uvod v krimič, je pravzaprav pripoved o omenjenih dveh ženskah, neimenovani pisateljici, ki z možem živi udobno življenje v ustvarjalni osami, in njeni zagonetni služkinji Emerenc, zgledu sočutja, delavnosti in sodelovanja v prav tako neimenovani budimpeški soseski. Čeprav sočutna pa Emerenc ne prenese sočutja drugih do nje, še manj pomoči. S poklicnim renomejem, kakršnega ima, sama odloča o tem, pri kom bo delala, kakšna bosta njen urnik in zaslužek. Slednjega kopiči za postavitev kripte svoji večinoma pomrli družini, katere grobovi trohnijo v nerazpoznavnost.

Emerenc brezizraznega obraza, ki po besedah pripovedovalke spominja na jutranjo gladino jezera, kljub svojemu razdajanju skupnosti ostaja za slednjo velika enigma. Le redkokomu namreč odpre vrata, tako dejanska – goste namreč sprejema izključno v preddverju - kot vrata do svoje intime. Vsi jo poznajo, a o njej zgolj izbranci vedo vsak nekaj in nihče vsega. Šele pripovedovalki, vešči odstiranja zgodb, uspe v razponu dvajsetih let priti Emerenc dovolj blizu, da njena grozljiva preteklost priplava na površje. Zoglenelost sorojencev ob udarcu strele, samomor matere, požrtvovalna skrb in izdajanje za mater judovskega otroka, skrivanje prebežnikov različnih političnih afiliacij. Njena osebnostna maska čustvene nedostopnosti in samozadostnosti se prične, kot koža na soncu, luščiti šele v predsmrtnih krčih. Počasi in po malem, nato pa vsa naenkrat.

Emerenčina izjemna storilnost botruje temu, da pripovedovalka sprejme njeno samovoljo in ji podredi svoje vsakdanje življenje. Na podoben način se liku Emerenc udinja tudi roman, ki, čeprav pisan prvoosebno, vse, kar o pripovedovalki razgrne, razgrne v tretji osebi, skozi Emerenc ali ob prekinitvah njunega odnosa, nekako med vrsticami. Njen pisateljski uspeh in pomiritev s komunističnim sistemom, s katerim si je bila epizodično v navzkrižju, na primer namesto z opisi gala slovesnosti v literarnem življenje prejkone razkrije Emerenčina pikra pripomba o njenem vlačenju po televizijah.

Vrata so v svojem podtalnem toku poskus tematizacije odnosa med umskim in fizičnim delom, toda brez ambicije po določitvi primata enega ali drugega, kar tako ali tako vodi v protislovje kura-jajce z odgovorom tipa petelin. Pripoved se – no shocker – niza, vendar na način prelivanja, ki zabrisuje meje časovnega sosledja in zaključenih pomenskih celot. To prelivanje se na jezikovni ravni udejanja mestoma z veriženjem prevečstavčnih povedi, v katerih vejice nadvladajo pike, spet drugod z izrazitejšo uporabo deležnikov, medtem ko se tipično modernistični tok misli na prehodih med poglavji prelamlja ob antitezah kot stopničasto padajoči slap. Naslovi poglavij njihovo vsebino zadevajo le načelno, saj se zdi, da je ta vselej izpahnjena iz pripovedovalkinega življenja in naravnana glede na gibljivost Emerenčinih sklepov. V poglavju Politika tako ni toliko govora o pripovedovalki kot političnem subjektu kot o apolitičnosti njene služkinje. Snemanje ni toliko projektno poročilo iz seta, kolikor je Emerenčino pričevanje o lažnosti filma.

Zgodba doseže vrhunec med poglavjema Akcija in Brez rute, ko pisateljica, kot služkinji najbližja oseba, izda njeno zaupanje in pomaga vdreti v njeno stanovanje, njeno intimno svetišče, v katerem starka po lastni volji in v strahu pred javno sramoto, zdaj, ko ne more več delati, vztraja sama. Napol hroma od možganske kapi, obkoljena s trupli mačk, posrana in nasploh javnem zdravju škodljivo nesnažna. Na ta »umor« se nanaša začetno priznanje, medtem ko je dobesedna vmesnost momenta izdaje jasno izražena v prvi povedi naslednjega poglavja, in sicer: »Človek ne ve vedno, kdaj naredi kaj neodpustljivega, pa vendar v njem živi nekakšna slutnja, da je to storil.«

Kar je v zvezi s slovensko izdajo vredno omembe, je dejstvo, da so Vrata že četrto v slovenščino prevedeno delo Magde Szabó, a šele prvo po letu 1979, ko je bil v slovenščino preveden njen zgodnejši roman Rojstni dan. No, pa tudi to, da je slovenska izdaja prepolna tipfelerjev in da so izdajatelji za, kot piše, »najbolj znano madžarsko literarno avtorico«, nepogrešljivo za svetovno književnost druge polovice dvajsetega stoletja, uspeli prevod opremiti z vsega tremi povedmi o njenem življenju in delu. Izvemo, da je roman Vrata njeno največkrat prevedeno delo iz leta 1987, da je začela kot pesnica z zbirko Jagnje iz leta 1947, da je nase očitneje opozorila s prvim romanom Freska iz leta 1958, medtem ko je bralce dokončno osvojila z romanom Abigél dvanajst let kasneje. Nič o njenem love-hate relationshipu s komunističnim sistemom, nič o njenem poučevanju na kalvinistični dekliški šoli, še manj o knjigi Vila Lara iz leta 1965, ki še danes velja za eno najpopularnejših otroških knjig na Madžarskem.

Toda morda tudi v tem lahko prepoznamo neko protislovje, ki kljub vsemu nekaj proizvaja. Sprva neobremenjenost z avtoričino veličino in drugotno osupljivo spoznanje te veličine, ki ji ne gre oporekati. Kot prvo je tudi zadnje poglavje naslovljeno tako kot roman sam in slabih dvesto petdeset strani se zdi kot trenutek v njem, ko je Emerenc pripovedovalko spustila v svoje stanovanje, da si je ogledala tisto, kar je bilo ostalim skrito. Szabo ni uspelo napisati le čustvene in fluidne kronike prepleta dveh življenj, temveč je to kroniko sočasno povzdignila na raven literarne metafore vrat. Pa ne zato, da bi po njih trkala, ampak da bi jih fuknila s tečajev in bralcem prepustila, da še petnajst let po njeni smrti nastale luknje zabijejo z deskami interpretacij, kot bi bile te narejene včeraj. Pa saj so bile – in jutri bodo spet. Klasika pač.