Še pomnite, dragi molji in moljevke, v teh mrzlih zimskih dneh, omamni vonj cvetočih lip, ko v poletnem neurju mesto dežja na vas kaplja njih čaj? Tudi mi ne. Da pa bi se tega spomnili, imamo danes za kosilo nekega molja krajši roman argentinskega pisatelja Césarja Aire z naslovom Lipa, ki je v prevodu Marjete Drobnič izšel letos pri založbi LUD Šerpa, izvirnik pa že leta 2003. A trenutno zunaj brije mrzla zima in lipe ne cveto, zato moramo za spomin na njihov sladek vonj malenkost napeti možgančke.

Pa začnimo na začetku. Zgodovina ni nič drugega kot kolektivni spomin. A kaj, ko je spomin varljiva kača in se pogosto še sami pri sebi nečesa ne moremo spomniti, kaj šele da bi to uskladili kolektivno! Nam zato grozi družbena shizofrenija, njen notranji razkroj? Ne, »namesto razkroja je zgodovina«, pravi pripovedovalec romana Lipa, v vseh njenih notranjih nedoslednostih. Za ilustracijo vzemimo zgodovino samostojne Slovenije. Tvori jo namreč shizofreni spomin – na eni strani, da sta se v bivši Jugi cedila med in mleko, ter na drugi strani spomin, da še sadnih jogurtov ni bilo. Resnica za zgodovino ni važna – dokler obstajajo trenja med takšnimi nespravljivimi osebnimi spomini, bo obstajala zgodovina.

Podobno shizofrena in razcepljena je zgodovina Argentine, začenši s petdesetimi leti prejšnjega stoletja, vzponom Juana Dominga Peróna in po njem poimenovane politične drže, peronizma. Kasneje je seveda nihalo zanihalo v izraziti antiperonizem, še lansko leto pa sta se na argentinskih parlamentarnih volitvah pomerili skrajno desna libertarska stranka in peronistična stranka. Slednja je izgubila, jasno pa je, da je to nespravljivo trenje med peronizmom in antiperonizmom vse prej kot pretekla zgodovina. Podobno kot v Sloveniji pa takšna nespravljenost tudi v Argentini povzroča razočaranje in pripovedovalec romana pravi: »… kajti od tam, od koder je peronizem prišel, iz iste višine, je prišel tudi antiperonizem. In prav utvara množic, da odločajo o lastni usodi, je med njimi povzročila razočaranje in sram, ker so bile tako lahkoverne.«

Bistvo zadnjega citata ni v razrednem boju ali dialektičnem materializmu, kot bi lahko sprva mislili – žal to ni takšna knjiga. Bistvo je v opisanem razočaranju argentinske družbe petdesetih let preteklega stoletja – bolj za kontekst. In v takšni atmosferi, v nekem majhnem mestu, celo nekoliko manjšem od Kamnika, je odraščal pripovedovalec romana. V nekronološko urejenih spominih na otroštvo primarno opisuje mamo in očeta ter njun odnos, ki pa v mnogih pogledih odraža ravno družbena trenja ter družbeno razklanost in nespravljivost. Njuno zvezo pripovedovalec namreč opiše celo kot samomorilni pakt in nadaljuje: »Pri mojih starših je bila razlika med njunima psihološkima pristopoma tako velika, da bi bilo zamisel o paktu mogoče razumeti samo v prenesenem pomenu. Ni bilo skupne ravni, na kateri bi se lahko srečala, da bi se dogovorila o ciljih in pogojih.«

Bistvo in tudi povod za zapisovanje kronike, kot jo poimenuje pripovedovalec, se razkrije šele na koncu romana. Tam namreč opiše trenutek, ko je zavzel držo do življenja in spominjanja, ki je ni nikoli opustil in je pripeljala ravno do zapisane kronike. Tako uspešno ustvari cikličnost postopnega spoznavanja končne odločitve, ki vodi spet na začetek romana. Na koncu namreč opiše trenutek, ko spozna, da mora biti: »moj sledeči korak /…/ zasuk v preteklost. Ne v obliki nostalgije ali zgodovine, temveč konstruktivnega, optimističnega načrta.« V preteklosti najde pripovedovalec neuničljiv trezor, kamor lahko skriva vse svoje skrivnosti in celotno življenje postane en velik, neprekinjeni spomin za interpretacijo. Ključ za pristop k spominjanju, ali bolje, interpretiranju osebnega spomina kot tudi kolektivne zgodovine pa prepozna v Slogu z velikim S in zapiše: »Ariadnina nit, sled iz krušnih drobtinic, da se ne bi izgubil v sobani čudes, je /…/ Slog …« 

Slog moramo v tem primeru interpretirati dvojno. Prvič kot slog Aire in drugič kot Slog z velikim S, kot ga misli pripovedovalec. Aira je namreč izredno plodovit avtor in že od devetdesetih let objavi dve ali tri dela letno. Takšno hiperprodukcijo mu omogoča že sama tehnika pisanja, saj bojda napisanega ne popravlja temveč vedno nadaljuje pisanje, ne glede na položaj v katerem se znajde. Da je temu morda res tako, se čuti že iz branja pričujočega romana, saj besedilo nenavadno lahkotno teče in si odstavki sledijo v slogu asociativnega toka misli. Tako pripoved deluje res prepričljivo; kot da bi res bila sestavljena iz ene dolge, zvezne pripovedi prijatelja, ki se po četrtem pivu razgovori o svoji mladosti, in tudi dolga je približno toliko.

Druga interpretacija Sloga, Sloga z velikim S, pa je večja od zgolj pisanja. Pripovedovalec namreč zapiše: »Modernost, za katero sem nejasno čutil, da grozi očetu, sem dojemal kot potovanje posameznika v prihodnost. Kjer bi se zjutraj zbudil in ugotovil, da je vse drugače. Spremenil bi se namreč slog, nekaj nevidnega, a vendar odločilnega.« Tisto nekaj odločilnega razvije dalje kot analogno času pred in po prepovedi peronizma v argentini, in dalje pred in po iznajdbi ničle v matematiki, ali pa celo pred in po iznajdbi presledka med besedami. Sploh zadnji primer odlično ilustrira osnovno literarno sredstvo zamolčanega, neizrečenega ali vmesnega, ki vso enoznačno izrekanje razrahlja in mu priključi še vse, kar ostane. Kasneje pripovedovalec zapiše: »Prav čas namreč požene v tek dialektiko gospodar–suženj s tem, da jo obrne (samo obrat lahko spravi dialektiko v delovanje).«

Vredna omembe je tudi naslovnica romana, ki jo je oblikoval Vasja Cenčič. Leva polovica platnice je namreč zemljevid mesteca Coronel Pringles, kjer je pripovedovalec (in tudi César Aira) odraščal, na desni pa lahko vidimo blede obrise lipovih cvetov. Za našo interpretacijo je pomembno, da je Coronel Pringles mesto brez ene krive ulice in je v celoti popolnoma kvadratno, sestavljeno iz manjših kvadratnih karejev in tako deluje kot nekakšna matrica ali koordinatni sistem, ki ga lahko za trenutek uzreš med nalaganjem spletnega zemljevida. Pod to rumeno matrico mesta pa so na platnici z rdečo poudarjene izohipse ali plastnice nadmorske višine terena. Umetna matrica mesta, kot simbol kolektivnega reda zgodovine, v odnosu z organsko meandrirajočimi osebni spomini pripovedovalca odlično prikazuje vsebino pričujočega romana, kar pa se bralcu razkrije šele po prebranem romanu. 
 

Na lipov čaj je pozabil Martin.