»Maša Jelušič piše tako, kot morilci morijo – enostavno, elegantno, ekspeditivno in nazorno.« S temi besedami je Marcel Štefančič Jr. ozaljšal platnico prvenca avtorice, sicer bioznanstvenice. V pričujočem kosilu vsekakor ne boste izvedeli, kaj pomeni »moriti nazorno«, vseeno pa vam lahko ponudimo nekaj več uvida v obravnavano kriminalko. 

Kriminalka pisateljice, ki kot svoj navdih pogosto navaja Agatho Christie – v nekakšni samoironični maniri je omenjena tudi v samem romanu –, že zgodaj vzpostavi tipično whodunnit fabulo. V hiši v Rožni dolini umre ostareli profesor, vpleten v afero #jaztudi in kmalu se izkaže, da je morilec lahko izključno eden izmed njegovih zelo raznolikih sostanovalcev. Zgodbo bralci spremljamo osredotočeni na višjo kriminalistično inšpektorico Katjušo Jakopič. Med branjem se nam razkriva približno toliko dejstev, kot jih ve ona. Na koncu vse stanovalce zbere v eni sobi in jim v zelo poirotovskem slogu predstavi, kako je ugotovila, kdo izmed njih je morilec. Roman se zaveda svoje umeščenosti v literarni prostor in lastno klišejskost na trenutke ironizira, denimo ko ena izmed stanovalk hiše izjavi: »Bad […] umor v Rožni dolini kot v kakšni slovenski kriminalki. Smo stanovalci glavni osumljenci, kaj?« 

Roman vseskozi namiguje na napeto politično ozračje, v katerem naj bi se zgodba odvijala in ki nas spominja na konkretno obdobje med pandemijo. Politični pritiski na policijo, razkroj nekaterih medijev, pogosto omenjanje kovida in dejstvo, da se približujejo volitve, nas usmerijo v točno določeno obdobje v sodobni zgodovini Slovenije. Včasih pa nas vanj usmerjajo nekoliko agresivno. Knjiga namreč, brez vidnega vpliva na zgodbo, tako rekoč poimensko navaja enega izmed pomembnejših dejavnikov na slovenskem političnem parketu. 

Fiktivni predsednik vlade in največje desnosredinske stranke Ivan Vran kot negativen lik celo nastopa v zgodbi, njegovega stvarnega ustreznika pa je moč prepoznati že po površno prirejenem imenu. To politično izrekanje podpira splošni vtis, da se roman trudi biti politično aktualen, ne doda pa dejansko k njegovi aktualnosti. Roman torej jasno zavzame politično stališče Janša je bed, to pa na zgodbo ne vpliva v zadostni meri, da bi bilo kaj takega upravičeno. Njegova umeščenost na slovenski levo-desni politični razpon obvisi v zraku. Ivana Vrana bi brez vpliva na razplet zgodbe lahko nadomestil tudi kakšen bolj brezobličen politik. Tako pa se zdi, da ta v romanu nastopa zgolj zato, da bi do bralcev spravil politično prepričanje avtorice same. Profesor je končno mrtev z umorom profesorja, vpletenega v afero #jaztudi, zavzema tudi stališče glede feminizma in se spet dotika konkretnih dogodkov. Vendar pa to je ena izmed osrednjih tem romana, kar temu stališču daje legitimnost, ki je prejšnje nima.  

Upokojeni profesor Fink je znan spolni prestopnik, ki pa ni bil nikoli obsojen, za kar ga avtorica kaznuje s smrtjo. Čisto vsak lik do njega izrazi prezir, karakteriziran je kot oseba, ki je prezira tudi vredna. Pri knjigi, ki izpade feministična, se zna komu zameriti dejstvo, da osrednjejša kot je vloga, ki jo zavzemajo ženski liki, slabše so ti definirani. Glavna junakinja inšpektorica Jakopič in njena sodelavka Zofija sta karakterizirani skoraj izključno na podlagi materialnih atributov in ne konkretnejših osebnostnih lastnosti. Za inšpektorico lahko na podlagi predmetov, kot so vzdržen, a ne moden usnjen nahrbtnik in utilitaristična izbira avtomobila vidimo, da je praktična in učinkovita, kaj več pa ne. Ubogi Zofiji ni dodeljen niti ta privilegij, saj lahko po štiristotih straneh o njej povemo zgolj to, da rada riše. 

Tako površna karakterizacija seveda vpliva tudi na druge vidike knjige, saj lahko dialogi med dvema tako brezobličnima osebnostima, kot sta Katjuša in Zofija, izpadejo le nenaravno. Pripovedovalec vseskozi zatrjuje, kako dobri sodelavki sta in kako dobro se poznata, ne da bi bralci to lahko zaznali skozi dialoge. Piko na i pa postavi še skrajno ironično dejstvo, da je avtorica očitno zmožna ustvariti zanimive literarne junake, a ji to bolje uspeva pri moških likih. Mnogo kompleksnejši od vseh žensk skupaj je tretji član Katjušine preiskovalne ekipe, mladi kriminalist, ki mu je iz neznanega razloga ime Rok Rok. Poglavja, v katerih nastopa, so med zabavnejšimi, saj njegov lik dejansko vsebuje zametke osebnosti, kar mu olajša stike z vsemi drugimi junaki. Najboljši dialogi se izcimijo iz njegovih interakcij z drugimi moškimi, kot sta doktor Marinšek in študent Patrik Rant, ti pa predstavljajo nehvaležen kontrast z neposredno omenjeno, sicer pa povsem neobstoječo »kemijo« med Zofijo in Katjušo. 

Roman pa je v bolj tehničnih pogledih napisan premišljeno. Natančno navajanje podrobnosti se najprej zdi le del avtoričinega slogovnega izraza, proti koncu pa se te izkažejo za ključne v preiskovanju profesorjevega umora. Niti, ki se na koncu povežejo v zapleten, a smiseln klobčič informacij, pa je tako veliko, da jih je ob prvem branju skoraj že težko zaznati – in s tem ceniti premišljenost romana. Tiste niti, ki na koncu vseeno štrlijo iz klobčiča, pa je moč razložiti z dejstvom, da je avtorica večkrat oznanila, da že načrtuje naslednjo knjigo v sagi o inšpektorici Jakopič. Primer je denimo namigovanje na Katjušino temno družinsko preteklost in skrivnostno identiteto njenega očeta, ki ni nikoli razkrita ali nadalje opredeljena. 

Še zmerom pa se zdi težko verjetno, da bi si bralci zapomnili takšno podrobnost, če ne bi knjig brali ravno na mah. Tako ostane namigovanje na skrivnostno preteklost nekako brez pravega učinka oziroma moteče obvisi, dokler ob veliki količini ostalih informacij nanj preprosto ne pozabimo. To precenjevanje pa še toliko bolj izstopa ob siceršnji naravnanosti romana, ki bralca večinoma podcenjuje. Nekatere samoumevnosti so preobilno razložene, tretjeosebni pripovedovalec pa uporablja tudi skrajno moteč postopek, kjer najprej naznani »tedaj se je zgodilo nekaj zanimivega«, nato pa še opiše zanimiv dogodek. Ob tovrstnem vodenju za roko bi se lahko vprašali, ali ni knjiga morda namenjena nekoliko mlajšemu občinstvu, a se zaradi resnosti tem, ki se jih dotika, ta možnost ne zdi verjetna. 

Celostno gledano je literarni prvenec Maše Jelušič tehnično dovršen žanrski izdelek, ki pa terja nekaj več tankočutnosti. Izstopa že izrazito politično stališče, ki se zdi samo sebi namen, k dobremu vtisu pa ne pripomore niti čuden odnos romana do feminizma. Glavni konflikt se odvija okoli posiljevalca, njegova dejanja obsodijo prav vsi osrednji liki. Neodobravajoč pristop do spolnega nadlegovanja bode v oči, saj je izražen že v naslovu. Profesor, znan spolni prestopnik, je končno mrtev in v knjigi ga nihče zares ne pogreša. Prav tako je med liki moč opaziti mnoge razprave s feminističnim podtonom, denimo tista med Katjušo in študentko Rubi o tem, kako naj se ženske sploh odzovejo na vseprisotno spolno nadlegovanje. Taisti roman pa nato pri grajenju ženskih likov pogrne na celi črti, saj je skoraj vsak stranski moški lik z dvema vrsticama dialoga kompleksnejši od glavne junakinje celotne knjige. Profesor sicer umre že po prvih nekaj straneh, je pa preostanek njih prepreden točno s tistim, kar pokojnik predstavlja in proti čemur se roman tako odločno izreka. 

Čeprav Profesor ne obeta nekega presežnega feminističnega obrata na slovenskem trgu kriminalk, pa lahko pohvalimo vsaj nekoliko osvežujočo izbiro žrtve. Ta je, kot rečeno, star spolni prestopnik in ne komaj polnoletna mlada ženska, ki jo golo in po možnosti brez glave najdejo odvrženo nekje ob cesti. Bralke si lahko oddahnemo ob dobrodošli spremembi in upamo, da se bo podobnega postopka poslužil še kak slovenski pisec kriminalk.