Prostor sred trgovine

Recenzija izdelka

Letos je bil pri založbi VBZ iz angleščine preveden roman Ženska iz samopostrežne trgovine, ki je v japonskem izvirniku izšel leta 2016. Avtorica Sayaka Murata se je v tem času že odmaknila od realizma in se približala nadrealizmu. Njena kasnejša dela pa s prvim romanom, prevedenim v angleščino, druži štrleča nitka, ki s potegi pisala Murate vse bolj para tkanino popačenega sodobnega japonskega družbenega telesa.

Pisava, ki se sčasoma levi v vse večje in težje prebavljive transgresije, kot sta incest in kanibalizem, v prevedenem romanu ostaja v okvirih samopostrežne trgovine. Pravzaprav se snov romana tako zelo prepleta s trgovinskim okoljem, da je tudi njegova protagonistka docela zgrajena iz blaga s polic te iste samopostrežne trgovine. In ne le v prenesenem, temveč dobesednem organskem smislu. Šestintridesetletna Keiko se že osemnajst let, to je vse svoje odraslo življenje, ali, kot pravi Keiko, celoto svojega novega življenja prehranjuje izključno z artikli iz ene same samopostrežne trgovine. Tudi vsa tekočina njenega telesa prihaja izključno s polic te trgovine.

Slovenska fikcija, tokijska realnost. Samopostrežna trgovina je nepogrešljiv del vsakdana odraslega, zaposlenega Japonca. Police, napolnjene z vnaprej pripravljenimi obroki, ohranjajo življenjske znake znatnega deleža populacije v doterani kapitalistični ekonomiji. Kljub pomembnosti samopostrežne trgovine pa je opravljanje začasnega dela v njej zaničevan, s stigmo zaznamovan poklic, praviloma prihranjen za študente in poročene ženske, katerih možem ne uspe zadostno preživljati njihove družine.

Poudarek na začasnem razkriva prvo od disonančnih socialnih okoliščin protagonistke. Keiko v samopostrežni trgovini dela že osemnajst let in vse njeno telo dobesedno diha in živi samo zanjo. Odnos, ki ga goji do svojega delovnega okolja, bi lahko zasedel mesto v ljubezenskem romanu. A vendar v pripovedi razkriva tudi svoje toksične poteze in ljubezensko sprevrača v območje psihološkega trilerja.

Za Keiko, ki svet doživlja izrazito mehansko, je samopostrežna trgovina bistven in edini osmišljevalni faktor, tako da začetek svojega dela primerja s ponovnim rojstvom. Nevrodivergentna protagonistka sveta ne doživlja v konvencionalnih okvirih – v danih življenjskih okoliščinah sveta sploh ne razume. Murata protagonistkino doživljanje disonance upodobi s humorističnim podtonom, ki nenavadno naravo junakinje približa bralki. Nekoč še majhna Keiko materi prinese mrtvega ptiča, ki ga je našla na tleh v parku, s predlogom, da ga pripravijo za večerjo:

Ena od mam, ki je sedela zraven nje, je bolščala vame, njene oči, nosnice in usta so se izoblikovale v brezhibni O. Videti je bila tako smešna, da sem skoraj planila v smeh. Potem pa sem videla, kako strmi v ptico v moji roki in posvetilo se mi je, da ena sama ptička verjetno ne bo nasitila očka. »Naj prinesem še kakšno?« sem vprašala in ošinila dve ali tri ptice, ki so poskakovale naokrog.

Kmalu po incidentu s ptico jo starši odpeljejo k zdravniku, ki se zateče k prenagljenim in površnim obtožbam o zlorabi in nasilni vzgoji. Njeno razmišljanje in obnašanje sta smatrana za nenormalna in bolna, zato Keiko neprestano doživlja pritisk družine, naj ozdravi, in razočaranje, ker ji to ne uspe. Keikino zdravstveno stanje onkraj omenjenega sicer v romanu nikoli ni razdelano in nikoli ne dobi ustrezne pomoči ter oskrbe. A zdi se, da je implicitno opisana kot oseba z motnjo avtističnega spektra.

Uvajanje v delo prodajalke Keiko popolnoma spremeni življenje, saj so ji prvič dejansko ponujena navodila, kako se mora obnašati. V tem smislu je zanjo samopostrežna trgovina odrešitev, ki pa hkrati povzroči tudi njeno vse večjo izoliranost. Po osemnajstih letih dela v trgovini jo v edinih stikih z zunanjim svetom drugi smatrajo za čudakinjo in ji očitajo dvoje – njeno službo in njen samski status, ne meneč se za dejstvo, da Keiko tudi seksualnosti ne razume konvencionalno. Dalje sploh ne razmišlja o njej, pripoved pa zanimivo dopolnjuje priložen esej Murate, v katerem opisuje nenavadno željo po samopostrežni trgovini, v kateri je tudi pisateljica sama delala velik del svojega življenja.

Še en neobičajen lik je Shiraha, trideset-in-nekajletni hikikomori, ki ga je iz hiše staršev spodila bratova žena. Z njim se Murata dotakne tudi stigme, povezane s pojavom hikikomori. Pojem označuje posameznike in posameznice, ki se zaradi nezmožnosti doseganja družbenih pričakovanj iz družbe popolnoma umaknejo. Pri tem je skrb zanje naprtena staršem, ki morajo za vzdrževanje svojih odraslih otrok iskati službo tudi v pokoju. Po smrti staršev so mnogi povsem izolirani od družbe in sestradani doživijo svoj konec.

Shiraha se sprva zaposli v samopostrežni trgovini, vendar ima do dela odklonilen in vzvišen odnos. Zanj je še posebej značilna kognitivna disonanca, ki po eni strani zajema konstantno izpostavljanje družbenih pričakovanj, o katerih trdi, da si jih prizadeva izpolniti, ter po drugi strani močan resentiment, ki je prisoten v njegovem opisovanju njenega delovanja. Napletanja o površnih primerjalnih analizah modernega človeka s kamenodobnim se nikoli ne izčrpajo.

Tudi Shiraha je žrtev sistema, ki ga doživlja kot tujek, vendar za razliko od Keiko svojo drugačnost prepoznava kot manko, pri čemer se viktimizira do te stopnje, da se mu dojemanje sveta popolnoma zamegli. V trgovini se zaposli, da bi si našel ženo, in ko mu spodleti, začne nadlegovati in zalezovati stranke, zaradi česar je navsezadnje tudi odpuščen. Analitična Keiko se ga po ugotovitvi, da jo njena okolica veliko lažje sprejema z moškim ob njej, usmili in mu ponudi prenočišče ter hrano – v zameno za njegovo telo v najbolj naivnem, dobesednem pomenu.

Zgodba je zastavljena kompleksno in z dobrodošlo sproščenim vzdušjem hkrati. Zaradi junakinjinega analitičnega uma je branje kratkega romana osvežujoče in zabavno. Še preden je družbeno bitje, je Keiko prodajalka in samo tako zmore in zna biti človek, kar pravzaprav izraža njeno radoživo in iznajdljivo naravo v svetu, ki ji preprosto ni niti malo naklonjen. Dotična pripoved je v prvi vrsti intimna izpoved ljubezni kraju, ki je Keiko ponudil smisel, in je v tem oziru ekspresivna. Kljub temu v delo neprestano vdira realno – tako s pritiski družbe kot v opisih junakinjinih življenjskih razmer.

Širši pogled ponuja neprijetno vprašanje o vlogi in potrošnosti takšnega telesa v moderni ekonomiji. Keiko je tako zelo popolna prodajalka, da tudi o svojih osnovnih fizioloških funkcijah in potrebah razmišlja le skozi prizmo potreb trgovine. Dela šest dni v tednu in prosti čas namenja premišljevanju o trgovini. Ob premišljevanju o strogi delovni etiki južnoazijskih držav je njena predanost srhljiva, celo groteskna. Tudi sprevržen odnos med Keiko in Shiraho je simptomatičen in odraža krutost realnosti, ki se ne zmeni za nujo vzpostavljanja vzvodov, ki bi omogočili dostojno življenje atipičnim pripadnikom družbe.

Likinja odraža kognitivno disonanco na ravni celotne družbe. Kar se sicer kaže kot ugledno in celo edino pravilno – dobra služba, obetavna kariera, marljiva delovna etika, poročen status –, je na primeru Keiko iznakaženo. Tujek, ki ne razbira subtilnih namigov in konvencij splošno sprejetega načina življenja, kot je pričakovano, in zato ne zna povsem uspešno prilagoditi svojega bitja na dane razmere, razkriva temno plat družbenega stroja.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness