»Življenje je nekaj ogabnega … In v ozadju, za tistim, kar poznamo, se prikazuje svitanje demonske resnice, zaradi katerega se nam zdi še tisočkrat ogabnejše. Svet je zgolj bežna razporeditev osnovnih delcev. Prehodna figura na poti h kaosu, ki bo nazadnje prevladal. Človeška rasa bo izginila. Pojavile se bodo druge rase in tudi same izginile. Nebo bo ledeno mrzlo in prazno, prečila ga bo le šibka svetloba napol mrtvih zvezd. Ki bodo prav tako izginile. Vse bo izginilo. In človeška delovanja so tako prosta in brezsmiselna, kot je prosto gibanje osnovnih delcev. Dobro, zlo, morala, čustva? Zgolj ‘viktorijanske fikcije’. Obstaja samo sebičnost. Hladna, nedotaknjena in žareča.«

Pozdravljeni. Današnja recenzija je posvečena pisatelju, ki ga je obsedala ostudnost stvarnosti; nema, mehanična, do človeka brezbrižna in večna. Pri založbi LUD Literatura je letos pozimi izšla zbirka esejev Michela Houellebecqa o pisanju Howarda Phillipsa Lovecrafta – očeta žanra kozmičnega horrorja. Zbirka je naslovljena H. P. Lovecraft: Proti svetu, proti življenju, prevedla jo je Suzana Koncut. Uvodnik zanjo je napisal Stephen King – tega je prevedel Martin Justin. 

Kozmična groza Lovecraftovega pisanja, kot nam jo je pred stotimi leti predočil v raznih kratkih zgodbah, je groza materialnosti. Okleščena je vse človeškosti in svoje moči ne črpa iz človeške psihe, norosti ali psihoz, temveč se z znanstveno natančnostjo ukvarja z vsem zunanjim. Houellebecq zapiše; »Tako kot je hotel Kant postaviti temelje morale, ki ne bi veljala samo za človeka, temveč na splošno za vsa razumna bitja, je hotel Lovecraft ustvariti fantastiko, ki bi prestrašila vsako bitje, obdarjeno z razumom.« Lovecraft v pismu prijatelju to opiše nekoliko bolj poetično, da bi njegova grozljiva proza »bila še vedno smiselna za inteligence, sestavljene iz plinov spiralastih meglic.«

To je želel doseči tako, da je grozljiv element v njegovih zgodbah ravno nekaj večnega in za človeško psihološko omejenost nedoumljivega. Božanstva Cthulujevega mitosa, kot se imenuje razširjeno vesolje Lovecraftovih zgodb, pa tudi zgodb drugih avtorjev, ki jih je ta inspiriral, tako niso hudobna ali zlonamerna, temveč so grozljiva ravno zaradi popolne brezbrižnosti do vsega človeškega. Ti Davni, kot jih imenuje, se skrivajo v prostorih med časom, njihova veličina pa je za človeški um nepojmljiva.

Uporaba človeške psihologije kot orodje za ustvarjanje grozljivega Lovecrafta ni niti najmanj zanimala. Še več, v splošnem se je psihologije in psihologizacije v svojem pisanju namenoma izogibal, o sočasno priljubljenem Freudu pa je nekoč zapisal, da je to »simbolizem za otroke«. Psihološko so zato protagonisti namenoma nerazviti, njihova edina vloga v zgodbi pa je, da zaznavajo. Prek njihovega pričevanja se Lovecraftu odpirajo avenije za baročno in nazorno opisovanje čutne zaznave. V razmeroma dolgih kratkih zgodbah se tako iz odstavka v odstavek vijejo ogabni opisi sluzastih bitij nepredstavljivih oblik, ki smrdijo po ribah in grgljajo ter vreščijo v nezamisljivih frekvencah. Na srečo do opisov okusa in tipa ne pride prav pogosto.

Podobno kot je namenoma nerazvito psihološko doživljanje protagonistov in so opisane le njihove čutne zaznave, so nerazvite tudi njihove motivacije. Najpogosteje v zgodbah sledimo akademikom, ki v skepsi ali pa zgolj iz radovednosti kopljejo globlje in globlje prepovedanemu znanju naproti. Na koncu so soočeni z nedoumljivim, ki sledi zapuščanju meja človeške psihologije. Tako lahko zaključimo, da je v njegovih zgodbah omejenost človeške psihologije edina milost, ki nam je bila dodeljena in nas ščiti pred kozmično grozo. Deluje namreč kot nekakšna zavesa, plašnice ali membrana, ki prepušča le delčke resnice v vsakem danem trenutku. Demonskost resničnosti pa venomer ostaja zgolj slutnja, ki je nikoli ne bomo uzrli v njeni celoti … če imamo srečo. 

Lovecraftovi protagonisti te sreče nimajo. V nagnusnem preobilju pridevnikov so na vrhuncu zgodbe soočeni z nečem, s čimer se človeški um ne more soočiti, in pod pritiskom se zlomijo. A vendar se jim ne zmeša. Nori delujejo le ostalim, ki si niti ne predstavljajo, kako paradoksalne in nedoumljive so misli, ki uboge protagoniste na smrt prestrašijo in obsedejo. Za razumevanje te groze ni potrebna nobena psihologizacija, edina pot je soočenje s kozmičnim. Psihologizacija ni le nepotrebna – prav napačna je. Nekateri literarni kritiki v sluzastih lovkah in ribje smrdečih pošastih razbirajo nekakšno seksualno zavrtost in strah pred ženskami, kar brez problema podprejo tudi z Lovecraftovim življenjepisom. Ta je bil namreč večino svojega življenja osameli ljudomrznež, danes bi ga morda lahko označili celo za incela. A Houellebecq se takšnim interpretacijam utemeljeno izogne. 

Ne moremo pa se izogniti dejstvu, da je bil Lovecraft zloglasni rasist. Poleg dobro ohranjenega osebnega dopisništva, v katerem se brez kakršnekoli samocenzure predaja skrajnemu rasizmu, je ta jasno razviden tudi iz nekaterih opisov temnopoltih likov v zgodbah. Apologije v smislu »to je bilo v začetku dvajsetega stoletja nekaj normalnega«, ki jih pogosto slišimo v poskusu relativizacije in banalizacije takšnih nagnusnih stališč rasistov preteklosti, so brezpredmetne in nesprejemljive, kar jasno pove tudi Houellebecq. Zavržna rasna diskriminacija nikoli ni sprejemljiva in ni razloga, da bi jo upravičevali, tudi če je bila nekoč sistemsko odkrito uveljavljana. Zato pa Houellebacq na kratko oriše pot radikalizacije, po kateri se je spustil H. P. Lovecraft, in kako je ta vplivala na njegovo pisanje.

Lovecraft se je imel za anglosaškega gentlemana ali celo provincialnega plemiča, četudi je njegova trgovsko uspešna družina kmalu po njegovem rojstvu in institucionalizaciji njegovega očeta zapadla v revščino. Nauduševal se je nad puritanci, pri katerih ga je »očaralo to, da sovražijo življenje in se jim zdi trditev, da ga je vredno živeti, plehka.« Kljub svoji nepriljudnosti pa se je pri zgodnjih tridesetih poročil in skupaj z ženo preselil v New York. Sodeč po zapisih iz tistih let je bilo to zanj obdobje navdušenja nad monumentalno arhitekturo nebotičnikov in brbotajočim mestom, bistveno pa je bilo to obdobje upanja. A njegova vzvišena gentlemanskost se ni najbolje obnesla v hitrem in modernem New Yorku in Lovecraft po dolgotrajnem iskanju ni uspel dobiti službe. Naraščajoča revščina in obup sta nanj vse bolj pritiskala in premagan se je kmalu preselil nazaj v svoj rojstni kraj Providence, kasneje pa tudi ločil. 

Potem ko si je H. P. Lovecraft za trenutek dopustil upati na lepo življenje in morda celo nekaj uspeha, se je zagrenjen in prizadetega ponosa, v skladu s svojo gentlemansko puritanskostjo, zavezal absolutni mržnji do življenja. »Svet, ki ga je razumsko pojmoval kot ravnodušnega, je postal z estetskega vidika sovražen,« zapiše Houellebacq. Kot krivce za svoj neuspeh je prepoznal priseljence, s katerimi je delil ulice New Yorka, saj se ti po njegovem mnenju predajajo »nizkotnim strastem«. »Smejejo se v javnosti. Videti je, da jih življenje zabava, kar je zaskrbljujoče. Kajti življenje je zlo.« Svoj puritanski gnus nad življenjem je preoblikoval v delujočo sovražnost in vse svoje pisanje reduciral v žolčno grozo, obrnjeno proti svetu in proti življenju.