Skica za petonožnog Aleksandra je izdana pri založbi Knjižuljak, ki operira v najetem stanovanju v petem nadstropju stare meščanske hiše s strmimi stopnicami v beograjskem Vračaru. Vodi jo Bojan Savić Ostojić, pesnik, ki med drugim ureja tudi verjetno najbolj vznemirljiv spletni časopis za poezijo v prostoru, v katerem se govorijo južnoslovanski jeziki. V okviru Knjižuljka izhajajo chapbooki, v njih pa najdemo nekatere najvitalnejše poetike mladih pesnic in pesnikov iz istega prostora - Agon. Chapbooki so izjemno preprosti, brez prave vezave, vendar lično oblikovani, tako da tehnično primitivnost povzdignejo v fetiš. Navadno imajo okoli 30 strani. V Beogradu ni JAK-a, honorarji za knjige so načeloma mizerni, preostala institucionalna podpora za književnost nič manj.

Teh anekdotičnih podatkov ne omenjam kot srbski mlajši poeziji zunanjih, ampak kot zanjo konstitutivnih. Srbsko založništvo je polno vrzeli, ki jih spretno urejanje in samoorganiziranje uspešno zapolnjuje. Vendar to seveda niso edine tamkajšnje vrzeli. Srbija – kot vse države nekdanje Jugoslavije (z nekaj več izjemami v Sloveniji) – je institucionalna razvalina, socialno tkivo je napokano in mestoma razkrajajoče se, življenje nasploh pa improvizirano.

Toda kaj drugega je pravzaprav pesniški jezik kot jezik, v katerem se nahajajo razvaline institucij, razpoke, razkrajanja pomenov in improvizacija? Natanko ti materialni pogoji delajo mlajše balkanske literarne pojave izjemno vznemirljive. Ne gre za romantiziranje, tako pač je.

Da bi se omenjene institucionalne in socialne razpoke zarasle, v teh državah nastajajo številne nadomestne tvorbe. V govorici se kažejo skozi reproduciranje mnogih občih mest. Poslušajmo kavarniške pogovore v tamkajšnjih mestih; slišali bomo eno obče mesto za drugim. Iz tega pojava vznikajo številne meme Facebook strani, ki ta obča mesta izpostavljajo objavi in s tem potujitvi skozi smeh.

Tudi poezija, in to v izjemni meri Rikardova, ne dovoli občim mestom slabega zaraščanja. To dosega na različne načine. Postavi jih denimo v naslov pesmi, s čimer jih oddalji od njihovih (ne)vsebin. To je, denimo, naslov ene od pesmi: “PROŠLO JE TO VREME KADA SU PEKARKE MESNATIH PRSTIJU BILE LJUBAZNE I RASPEVANE, SADA TI ANOREKSIČNE PRIKAZE DAJU ŠTAPIĆE SA NOKTIMA OD SEMENKI PA TI GLOĐI I CRKNI.” Nič v pesmi se ne navezuje nanj; tako izpostavljen v (ne)kontekst, kjer deluje predimenzioniran – kar tudi kot vsakdanja izjava je – stoji v svoji potujenosti.

V sami vsebini pesmi ravno tako ne moremo najti pomenske koherence. Rikardo tega ne dovoli. Koherenca se pojavi na drugih mestih; posamezne podobe, prizori in nova obča mesta so vključena v za interpretacijo dinamična sosledja, iz katerih vznikajo kot posebni afektivni sklopi. Sestavljeni so iz tesnobe in humornosti. Menjajoče se podobe in prizori so absurdno okrutni, mestoma nadrealistični, spominjajo na montypythonovske risane sekvence in so locirani v sodobno beograjsko krajino, katere podoba nemisli je sestavljena iz ravno teh občih mest. Tako je lahko neka modrost predelana, podobno kot v sanjah, v vizualni prizor, v katerem deluje groteskno.

Omenjeni humorni element že predstavlja potujitev in v vozlišče združi mnoštvo nesmislov; vendar tesnobni protipol prepreči, da bi v smehu prišlo do nevtralizacije političnega naboja teh nesmislov, nevralgičnih točk obdelovane govorice. Obenem pa tesnobo, ki bi se lahko razrasla v grozo, v ravnovesju drži ravno ta humor.

Čeprav se pesmi na prvi pogled zdijo kot navadna zafrkancija, je njihova konstrukcija, kot izvajam, izjemno precizna, in ta preciznost je vzdrževana z največjo mero napetosti. Ta poezija je nekakšna postpartizanska poezija (za postsocializem), pesnik je postpartizan, ki – pod postpartizanskim psevdonimom – izvaja gverilske akcije v podtalju propadle metropole in ne dovoli pomiritve s stanjem.

Ko operira s svojo pesniško besedo kot glavnim orožjem, lahko tudi imena orožij – ki so zapisana v številkah – postanejo samo orožje. Kot v pesmi MAKAZE, SEKIRU, PA ČAK I NAOŠTRENU LOPATU UMESTO BRITVE RADIJE KORISTI DA BI SE OBRIJAO ALEKS KARPENKO IZ NIŽNJEG NOVGORODA U RUSIJI, ki je praktično v celoti sestavljena iz imen za posamezna strelna orožja. Beseda torej transformira fizično orožje, kakor nastopa v imaginariju propadle metropole skozi mafijske, vojne in ostale anekdote, torej na simbolni ravni, ravno na tej ravni, in mu odvzame njegove simbolne učinke. Puška ni samo puška, temveč tudi njeno ime, tudi fantazma, ki jo tvori; moč puške kot orožja učinkuje tudi na tej ravni. Kjer pa jo pričaka orožje Rikardove besede in njenemu učinku zoprestavi protiučinek.

Še nekaj; pozoren bralec pesmi kmalu ugotovi, da so v delu Rikardove pesmi predelani tudi literarni klišeji, ki navadno ubesedujejo to postsocialisitčno situacijo; o romantičnih kmetih, o zgaranih delavcih, razbite strukture besedil skladb mitiziranega jugoslovanskega rokenrola, hegemonskega pesemskega impresioniranja. Tudi naslov zbirke same je pravzaprav parodija občega mesta naslovov literarnih del. Komaj opazno, pa vendarle; obča mesta cenjene umetnosti se stapljajo z občimi mesti v splošni sliki degradiranega ljudstva.

Pesniška zbirka, chapbook, izjemno ostra, vendar je njena ostrina ublažena z optično varko – humorja – tako da v polni meri zareže, ko jo ne hudega sluteči bralec pokonzumira, v notranjosti njegovega organizma.