V današnjem kosilu se bomo spustili v notranjost romana Od znotraj bolgarskega pisatelja Radoslava Paruševa. Pisatelj je pred slabim mesecem dni obiskal Ljubljano, kjer je skupaj s prevajalko Evo Šprager predstavil roman v slovenskem prevodu. Slovenski prevod je med drugim prvi prevod kakega izmed njegovih romanov. Sicer je napisal tri. Ob tej priložnosti smo se z njim pogovarjali tudi mi; intervju lahko najdete in poslušate na spletni strani vaše omiljene radijske postaje. Tako kot je brezkompromisna Paruševa pisava, je brezkompromisna tudi njegova osebnost. Ali gre za neke vrste trdno samozavest, ki sta jo zamešala pisateljevanje in odvetniška profesija, ali zgolj za človeka, ki brezsramno stoji za svojimi načeli, ne da bi ga kdo zares lahko jebal v glavo, lahko konec koncev vsaj malo presodite tudi sami. 

Bolgarija ni le ena izmed držav vzhodnoevropske regije, ki nikoli zares ni imela svojega politično-ekonomskega prostora, temveč je bila ozemlje, ki so si ga podajali zdaj Turki, spet drugič Rusi, dandanes pa ždi v tranziciji postsocialistične realnosti, iz vzhoda pa ji, zaenkrat v fikcijski stvarnosti, ponovno grozijo »Združene islamistične sile«. V tej sliki množicam vladajo ne več politične, temveč ekonomske elite, ki jim med drugim pripada zabavna industrija, specializirana za puhle nadaljevanke in reality šove. Tu vsi drug drugega farbajo po preverjeni in funkcionalni logiki koruptivne hierarhije: jaz mogoče dam tebi, ker lahko od tebe vzamem, vendar te bom na koncu po vsej verjetnosti zajebal. Ker na koncu dneva mora vsak gledati za svojo lastno dobrobit, na svoje lastno preživetje.

V tej realnosti romana, ki je skrbno zmontirana za vso širšo populacijo, sledimo zgodbi osrednjega protagonista Ivana-Aleksandra, ki ga seveda kot vse ostale jebejo in izkoriščajo. Vendar mu zaenkrat še ne gre tako slabo in nekako še prebavlja ves drek, ki mu ga tlačijo v usta. Če strnemo: Ivan-Aleksander pripada tistemu delu populacije, ki ima nekaj soli v glavi in se vsaj približno zaveda, kaj se dogaja v ozadju šov biznis mašinerije. Slednjo vseeno konformistično tiho sprejmema, ker si misli, da je lahko še vedno slabše. Lahko bi živel nekje v hribovjih Balkana in sploh ne vedel, da je že 21. stoletje, tako pa lahko vedno tu pa tam uživa v kaki zastonj pijački in podarjeni lajni.

A njegova pot nepričakovano zavije. Nikomur nič dolžen in nič hudega sluteč je obtožen izrabe in kraje avtorski pravic Microsoftovega računalniškega programa. Čeprav mu v obtožnici na policiji berejo iz t.i. zakonika, gre le za sprenevedanje, saj je tako kriminalistu kot njemu jasno, da pravosodni sistem deluje po nenapisanih pravilih oz. »le pri tistih, ki ne morejo plačati«. V svoji konformistično naivni drži upa, da bo zanj poskrbel tako zvani Veliki producent Goša, ki ga ob nastali situaciji ne ravno s težkim srcem obvesti, da zanj, povprečnega človeka brez vrednosti, pač ne more nič narediti. Od tu dalje gre zgodba Ivana-Aleksandra samo še v kurac ali, bolje rečeno, globlje v rit.

V trenutku, ko ne more več pasti nižje, ko se zdi, da na njegovo 30-letno življenje ne bo več posijalo sonce, pa se v njegovi apatični in konformistični drži nekaj premakne. Če je bil kuzla za vse zunaj, to ne misli več biti znotraj, v zaporu. Spoznanje, da svet zunaj in svet znotraj zapora delujeta milo rečeno po isti principih, iz »našega junaka«, kot ga na vsake toliko imenuje hudomušni pripovedovalec, naredi človeka s hrbtenico. Prepozno ali ne, kljub vsem nategovanjem, prepričevanjem in slinjenjem ne bo več poslušal nikogar, le še sebe in tisto, kar je znotraj njega, v čemer se skriva prava vrednost človeškega življenja.

Roman, razdeljen na tri dele, sledi predpisom dramaturškega trikotnika, čeprav napetost nikoli zares ne popusti. Te napetosti ne ustvarjata zgolj sama zgodba in sočno podmazan jezik, temveč tudi slog pripovedi, ki v sebi ujame ritem in tok živega pripovedovanja, podkovanega s plastjo črnega humorja, ter cinično sarkastičnimi komentarji. Pripoved mestoma zavije v krajše odvode, ozadja likov in ekskurze bolgarske zgodovinske in sedanje realnosti, ki med drugim služijo kot iztočnica za izrabljanje bolgarskega občestva pred televizijskimi ekrani. Predvsem gre tu za politično propagando, zakamuflirano v reality šove in z nacionalizmom preparel šport.

Groba naturalistična stvarnost romana vseskozi ostaja na ravni groteske. Na to namiguje ne samo osrednji zaplet, temveč predvsem akterji, med katerimi vsak drugi spominja na resničnega velikega bolgarskega heroja Dinka Valeva a.k.a. »lovca na migrante«. Na tem mestu je treba izpostaviti tudi kvaliteto prevoda Eve Šprager, ki je z dobro mero stilno zaznamovanega jezika in z nekaj polomljene ljubljanščine ohranila grotesknost ljudi in dogajanja.

Katarzičen učinek romana se razpleta v spoznanju, da vsa grotesknost situacije ni daleč od zunanje resničnosti. Manipulacija in dehumanizacija množic preko kanalov mainstreamovske popularne kulture, kot so reality šovi in primitivno koncipirane nadaljevanke, je stvarnost, ki se ne dogaja zgolj na območju Bolgarije. Je sindrom, ki ga lahko zaznamo po vsej širni svetovni obli. Veliki producent Goša, »rojen v hiši brez ometa in s straniščem na štrbunk«, ki na svojem prestolu sedi na najimenitnejši »kurbo-kokainsko-viskijevski način«, bržkone pred nas prikliče podobo slovenskega strica iz kakšne medijske hiše.

Dolgoročne posledice hipnotizirane in apatične množice, ki sledijo serviranim trendom preko televizijskega ekrana, se nenazadnje kažejo v izgubi dostojanstva, s tem pa tudi logike individualizma, ki je zaradi pritiskov iz več smeri obsojen na propad. V tem preroškem duhu se peripetije v romanu Od znotraj ne zdijo več tako smešne, temveč nam mastno pljunejo v obraz. Kot je na predstavitvi romana pred slabim mesecem dni povedal v analogiji z Gospodarjem prstanov povedal Parušev: »Orki prihajajo, vendar upanje ostaja, dokler bomo meč držali trdno v rokah.«