Že v Flaubertovih časih je bilo splošno znano, kako kvarne učinke ima lahko branje romanov na percepcijo realnosti. Ni torej presenetljivo, da se med študentkami primerjalne književnosti občasno zgodi Emma Bovary. Polka s peščenih bankin, prvi roman študentke primerjalne književnosti Anje Radaljac je namreč prav to: Gospa Bovary 2.0. Študentka prevara svojega fanta z neustavljivo privlačnim frajerjem in se potem uničuje zaradi slabe vesti.

A ne gre za kako naivno sentimentalno popisovanje ženskih tegob, še manj pa za plagiatorstvo. Vmes se je namreč zgodil postmodernizem in Radaljac to še kako dobro ve. Proces pisanja ves čas opazuje z ironično distanco. Glavna junakinja njenega romana, Sofija, študentka primerjalne književnosti, ki tudi sama piše roman, na začetku knjige bere Gospo Bovary in poskus svojega romana začne pisati v dialogu s Flaubertovim. Ko Emma Bovary na začetku Flabertovega romana bere romane o romantični ljubezni, začne realnost dojemati kakor osebe v teh romanih; nič čudnega torej, da realnost Sofije, ki bere Gospo Bovary, postaja vse bolj podobna tej zgodbi.

A študentke primerjalne književnosti ne le berejo, temveč tudi same pišejo, zato ne sanjarijo več o romantičnih graščakih, pač pa o literarno izobraženih hipsterjih, ki bi njihovo pisanje brali, predvsem pa ga hvalili ter morda občasno z njimi debatirali o literarni teoriji. Seveda pridejo v poštev le najbolj znane floskule iz Platona in Aristotela, saj Sofija, kot paradigmatski primerek študentke na Oddelku za primerjalno književnost, česa drugega pač ne pozna ali ne razume.

Na sceno torej stopi njen idealni bralec: Feliks - kantavtor, pesnik in verjetno filozof, karikatura hipsterskega (kvazi)intelektualca, čigar ontološki status postaja proti koncu romana vse bolj nejasen. Čeprav večino časa mislimo, da je literarna oseba kakor ostale, se na koncu ponuja interpretacija, po kateri je Feliks morda le realizacija Sofijine želje - pač vpliv Gospe Bovary na Sofijino realnost.

Tako smo priča počasi razvijajoči se, predvidljivi zgodbi o neustavljivi, a prepovedani ljubezni Sofije do Feliksa, ki jo Radaljac popisuje z dolgimi opisi nepomembnih detajlov in včasih že bolj kot na Flauberta spominja na Zolaja, kar zna biti za bralca nekoliko utrujajoče. Popoln kontrast suhemu slogu Anje Radaljac pa so namenoma skrajno patetična lirična Sofijina literarna ustvarjanja, ki jih mora Feliks brati in se nad njimi navduševati. Seveda ji ne ostaja dolžen in tudi sam piše pesmi, ki so, tako kot več ali manj vse v tem romanu, karikatura slovenske literarne scene.

To glavno zgodbo sporadično prekinja povsem druga pripoved, ki si z glavno zgodbo deli precej malo. Sofija namreč ni brala le Gospe Bovary, pač pa tudi nekaj Kresnikovih nagrajencev. Drugo, vstavljeno zgodbo tako tvori popolnoma bizarno zlitje zadnjih treh nagrajenih romanov v non-sense grotesko, ki jo po koščkih servirano dobivamo skozi celoten roman. Ta absurdna mineštra je zabavna in deluje kot karikatura ali morda celo nekakšna nadrealistična sanjska refleksija slovenskega literarnega kánona. Žal pa sta obe zgodbi medsebojno precej nepovezani in namesto, da bi se dopolnjevali, se bralec včasih sprašuje, po kakšnem naključju sta se znašli v istem romanu.

Skoraj edino, kar ju druži, je literarna oseba - Feliks namreč nastopa v obeh in ta umestitev junaka iz prve zgodbe tudi v drugo, vstavljeno zgodbo, kjer nastopajo literarni liki iz romanov, ki jih v prvi zgodbi bere Sofija, morda pritrjuje interpretaciji, da je Feliks v prvi zgodbi manj realen lik od drugih.

A po drugi strani je tudi najbolj realna oseba v romanu. V mesecih, preden je roman izšel, smo namreč Feliksa S. srečevali na raznih prireditvah študentov primerjalne književnosti. In ne le to! Izdal je celo lastno pesniško zbirko, Rekviem v F-molu - h kateri je Robert Kuret napisal spremno besedo, ki že sama po sebi deluje kot odlična kratka proza - ter posnel album svojih pesmi, kar je celo napovedal v romanu. Vse skupaj je kronal koncert, na katerem je Feliks dejansko pel svoje pesmi in šele, ko se je koncert sprevrgel v literarni večer z Anjo Radaljac, smo se začeli spraševati o Feliksovi resničnosti. Velja omeniti tudi to, da je bil tudi literarni večer sam nekaj popolnoma drugega kot to, kar bi pod tem imenom pričakovali; bil je namreč vseskozi režirana karikatura literarnih večerov, ki se je delno naslanjala na opis literarnega večera, s katerim se roman Polka s peščenih bankin začne.

Avtorica torej ni napisala le romana, temveč je poleg tega proizvedla nekaj, kar bi, glede na pesmi, ki jih je posnel in napisal, lahko poimenovali Celostna umetnina Feliks. Za osebo, ki je občasno popivala z nami - Feliksa je igral Stane Tomazin - smo naenkrat ugotovili, da je pravzaprav literarni junak. Celo v romanu, iz katerega izvira, njegova resničnost ni povsem gotova.

Že roman sam, dopolnjen s pojavljanjem Feliksa tudi izven njegovih platnic, pa sploh na izviren način sili bralca v razmislek o ontološkem statusu literature, hkrati pa je ostra satira slovenske literarne scene. Je čtivo, ki ironizira vse, a ne ponudi alternative onkraj ironizacije, ki sili k razmišljanju o načinu obstoja literature, a tega ne vodi in ne daje odgovorov.

Roman bo zanimivo branje za vse tiste, ki poznajo literarno dogajanje in se zanimajo za literarno teorijo, saj na izviren in zanimiv način problematizira odnos med literaturo in resničnostjo ter je hkrati satiričen prikaz slovenske literarne scene. Naivni, le na zgodbo usmerjeni bralec pa tu seveda nima česa iskati.

Kakor Emma Bovary in Sofija, bo tudi bralec Polke s peščenih bankin, po prebrani knjigi začel na realnost gledati drugače – predvsem bo do nje precej bolj sumničav.