Eden največjih sodobnih avstrijskih pisateljev Robert Menasse je pri nas bolj ali manj neznano literarno ime. Čeprav se kot polemik in esejist pogosto pojavlja v avstrijskem medijskem prostoru ter poleg Bernharda in Jelinekove velja za enega od »Nestbeschmutzerjev«, imamo v slovenščino poleg ene kratke zgodbe preveden le še roman Die Vertreibung aus der Hölle ali Izgon iz pekla, ki je pred kratkim izšel pri Cankarjevi založbi v prevodu Tanje Petrič, ob svojem izidu leta 2001 pa prejel najpomembnejše literarne nagrade v germanskem prostoru.

Pa začnimo z anekdoto o tem, kako je roman sploh nastal. Menasse je navdih zanj dobil ob ogledu razstave Jüdische Lebenswelten leta 1992 v Berlinu, kjer je pod Rembrandtovim portretom prebral napis »Robbi Menasse«. Navdušeno je pomislil: »moj dvojnik!« In se v istem hipu zavedel, da se je zmotil. Pod sliko je namreč pisalo »Rabbi Menasse«, torej rabin in ne Robbi. Vseeno pa je portretiranec tako vzbudil njegovo zanimanje, da je želel o njem izvedeti kaj več. Tako je nastal roman, ki ga je Menasse, ob vsem potrebnem brskanju po evropskih zgodovinskih arhivih, pisal kar pet let.

Glavna protagonista romana sta rabin Samuel MAnasse ibn Israel oziroma po nekaterih različicah MEnasse ter zgodovinar Viktor Abravanel, sicer pisateljev alter ego. Pisatelj skozi cel roman prepleta njuni življenjski zgodbi, ki se raztezata vse od začetka 17. stoletja do danes in nazadnje zlijeta v eno samo. Z usodo možakov počasi odstira tudi evropsko zgodovino vse od španske inkvizicije nad Judi, prek liberalnega in multikulturnega Amsterdama, ki je v 17. stoletju doživljal pravi razcvet in ponudil zatočišče številnim judom, tudi rabinu Manasseju, do začetka razsvetljenstva in nato z Viktorjem seže še v revolucionarni čas 60-ih in 70-ih 20. stoletja. Ob tem seveda ne pozabi na obdobje avstrijskega fašizma, s katerim država vse do danes ni uspela obračunati.

Vsebinsko izredno dinamični prizori so izrisani z močnimi ali povsem nežnimi odtenki svetlobe, ki igra v romanu pomembno vlogo pri ustvarjanju vzdušja ter spominja na slikarsko portretiranje. Naj omenimo le prizor s 25. obletnice mature, na kateri se Viktor odloči, da bo dokončno obračunal s preteklostjo in namesto slavnostnega nagovora prične na ves glas recitirati članske številke NSDAP svojih profesorjev, kajti vprašanje, kaj je nastalo iz učencev, hkrati poraja vprašanje, kdo so bili njihovi učitelji.

Kritiki Menassejev roman pogosto popredalčkajo med zgodovinske, a se avtor z njimi ne strinja, čeprav skuša, na primer z dodano fotografijo rabinovega groba, tudi sam spodbujati zgodovinsko avtentičnost. Vseeno pravi, da gre za tako gost preplet faktov in fikcije, da na koncu pisanja celo sam ni več ločil med resničnim in izmišljenim.

Glavni namen Menassejevega pisanja se namreč skriva v stavku »Kar se je enkrat že zgodilo, ostane vedno možno,« kar skuša avtor pokazati ravno na primeru usode Judov, ki so pogrom doživeli že v času inkvizicije in nato še toliko hujšega v času takšnih in drugačnih -izmov. Povedati skuša, da misel zgodovina se ponavlja drži, ker gre vedno za osebno izkušnjo, ki je človek drugega časa nikakor ne more ponotranjiti in se zato iz nje tudi ničesar ne nauči. In kot je opozoril na svojem obisku v Ljubljani konec maja, tudi sedaj vlada v Evropi takšno družbeno vzdušje, da se zna zgodovinsko kolo zavrteti znova.

Spisala Kristina.