Pred dvajsetimi leti je imel Roberto Bolaño štirideset let in je bil čilski pesnik v prostovoljnem španskem eksilu, zelo zadovoljen s svojo odločitvijo. Njegov najboljši prijatelj je bil prav tako genialni Enrique Vila Matas. Bolaño je imel slabo vest, da s svojim pisanjem ne preživlja družine. Precej plehko, vendar žal resnično dejstvo, da se da s fikcijo bolje zaslužiti kot s poezijo, je prelilo njegovo poetiko še v bolj populistične prozaične vode. Z velikim uspehom: v desetih letih, do avtorjeve smrti leta 2003, so njegovi španski in latinskoameriški kolegi prepoznali njegova dela kot izvrstna. Za las je ujel nekaj nagrad in nadvse razveseljujoče je dejstvo, da ni šel po docela tipični poti jezikavih genialnih bad boysov, ki si v trohnobnem stanju s fanovsko histerijo pač ne morejo več prav veliko pomagati. Zaslužen uspeh je skratka ravno še okusil, preden je njegova trma zavrnila transplantacijo, ki jo je zahtevalo njegovo heroinizirano telo, in to je bil konec vseh treh – trme, telesa in Roberta Bolaña.

Njegova biografija se bere, kot bi si jo kdo izmislil – pravzaprav si jo je občasno izmislil tudi sam, pravijo njegovi znanci in poznavalci južnoameriških političnih okoliščin – gre predvsem za njegove zaporniške epizode. Ampak to niti ni pomembno, bistveno je, da je živel precej sproščeno in frivolno ter pogumno za današnja zapečkarska evropska merila in da je v istih nagibih kot svoje življenjske odločitve iskal tudi literarne navdihe. Rezultat je veličasten. Literarno zgodovinsko gre za mešanje beatniške poetike z ostanki južnoameriškega magičnega booma. V precej zaostali teoretsko-filozofski formulaciji lahko obenem rečemo, da vsebina perforira formo na zelo inovativen način, ker so vezni člen stika med formo in vsebino pisatelji v svoji funkciji in ne v svojem učinku, svojih delih.

Zaposlujejo ga torej dobri, slabi, povprečni in priložnostni pisatelji, tisti, ki bi bili obenem še zločinci, in tisti, ki bi bili detektivi. Kombinatorika postane zahtevnejša, ko ji dodamo avtorjev alter ego, za zdravo mero arogance in politično noto, ki je pravzaprav inherentna Bolañovi poetiki, s potrebno mero razuma, seveda. In tako povsod, v romanih in kratkih zgodbah, Bolaño debatira o možnih povezavah svojih treh velikih tem, ki jim dodaja še začimbe v obliki obskurnih likov, krajev dogajanja in svoje narativne kompleksnosti.

Telefonski klici so prva izmed dveh Bolañovih kratkoproznih zbirk, v izvirniku so izšli leta 1997, štiri leta kasneje pa so sledile še Morilske kurbe. Zbirko sestavlja štirinajst kratkih zgodb, razdeljenih v tri sklope, pisateljskega, detektivskega in ženskega, če ostanemo prijazni in literarno korektni. Po Divjih detektivih, Noči v Čilu in Nacistični literaturi v Amerikah je to v kratkem času četrto prevedeno Bolañovo delo v slovenščino. Vehementno čakamo še 2666 (to je ugibanje in ne dejstvo), v vmesnem času maratonskega prevajanja pa namigujemo, da je morda ponovno čas še za Bolañovega prej omenjenega najboljšega prijatelja, Vila-Matasa …

Brala je Andreja.