S čolnom na vesla po toku zavesti
Ste kdaj brale kakšno pesniško zbirko, pa se vam je na sredini zazdelo, da pesmi zares lepo tečejo? Da se verzi kot bistrica pretakajo med seboj, podobe se mešajo kot hladna in topla voda, ve pa plujete s tokom proti koncu pesnitve? No, nekaj takega je mogoče občutiti v knjižnem prvencu Helene Zemljič, naslovljenemu Bazen ki ga odnašajo robovi, ki je letos izšel pri založbi LUD Literatura in se mu bomo posvetile v današnjem drugem Kosilu.
Helena Zemljič je pesnica in urednica, ki se je s svojimi pesmimi večkrat uvrstila v ožji izbor natečaja Urška in finale Pesniškega turnirja, objavljala pa je tudi v različnih literarnih revijah in portalih. V zbirki Bazen ki ga odnašajo robovi v 65 pesmih z motivi vode in vodnih teles, pa tudi narave in vsakdanjih podrobnosti, piše o ljubezenskih odnosih, partnerstvu ter tesnobnih občutkih, pogosta pa je tudi splošna bivanjska tematika.
Temelj zbirke ‒ tako zunanje zgradbe pesmi, kot tudi razvoja tematik ‒ je tok zavesti. V večini pesmi sledimo mislim neimenovane in nedefinirane lirske subjektke, ki s pomočjo pripovedi sosledja dogodkov ali pa asociacij plete pesnitve. Misli se v verzih prepletajo in mešajo, včasih se vrnemo k prejšnji, včasih preskočimo popolnoma drugam. Pesmi v tem pogledu delujejo kot bistra reka, ki se pretaka po strugi, včasih se vrtinči na istem mestu, vedno pa na koncu steče do naslednje točke. Takšen primer je že prva pesem zbirke. Za pokušino nekaj začetnih verzov: »Na sosednjem stolu / imaš noge Prostora je dovolj / Vsak ima dva sedeža tudi / ko jih vstopi več ali izstopi / malo manj Govorijo drug / mimo drugega V glavnem / molčijo«.
Izrazit slog pisanja v prvi vrsti podpira zunanja forma pesmi. Bralka lahko že v naslovu opazi neuporabo vejice, prav tako avtorica ne uporablja drugih ločil. Nove fraze uvaja samo z uporabo velikih začetnic, ne nujno na začetku verza. Veliko je verznih prestopov, zaradi katerih pesmi lepše tečejo. Ob uvedbi novega verza naravno pride do kratke pavze ali preloma, kar pesmim daje ritem, hkrati pa jih lahko naredi manj tekoče. Zemljič se prelomom z verznimi prestopi elegantno izogne, njene pesmi pa se zato lažje pretakajo in nemoteno sledijo toku zavesti. »[…] Pozabim / da lahko premik vejice ali zamolk / (bognedaj zamolk) pomeni spremembo / intonacije in da lahko sprememba / intonacije pomeni spremembo / razpoloženja in žalost je res / bistvena Kako se lahko nekdo nasmehne / ko razpada v bucike in potem / jih moraš pobirati«.
Tako kot ločil avtorica ne uporablja niti naslovov. Namesto teh so pesmi v kazalu naštete s prvim verzom, ki je tudi v samih pesmih napisan v ležeči pisavi. Pesmi so redko členjene na kitice, le ponekod daljši pesnitvi sledi nova kitica, dolga zgolj nekaj verzov, ki doda zaključno misel ali preobrat. Na primer pesem »V lasne korenine si shranim mladost«, kjer avtorica najprej piše o mladosti, spominih in potovanjih s partnerjem, na koncu pa doda kratko, a prodorno kitico, ki z močno podobo doda novo perspektivo in globino: »V ravnotežju sva ujeta kot dve razprti / ostrigi ki sta si izmislili biser da se ga lahko sedaj / tesno oklepata«.
Ena močnih točk zbirke je zelo nazorna motivika, na kateri avtorica gradi že od začetka. Verzi pogosto vsebujejo zelo izvirne in slikovite prizore, ki si jih bralka z lahkoto predstavlja, čeprav so nevsakdanji, na primer verzi iz pesmi »Dežuje počasi in voda se nabira«: »[…] Še nekaj časa bo moralo teči / da bodo lahko ribe prečkale bregove / in se naselile na travnikih kot kokoši«. Najpogostejši motivi so vzeti iz narave; v skladu s samo strukturo pesmi avtorica vpleta vodo v obliki rek, jezer in ribnikov, pa tudi vodnih živali, predvsem rib. Tudi narava na kopnem ni zapostavljena, pesmi segajo v gozdove, pojavljajo se ptice, zajci in žgoče sonce, včasih k vizualni krajini pripomore tudi motiv hiše. Vse te pretežno nečloveške elemente oživi z uporabo poosebitev kot v pesmi »To da sva se sposobna peljati«: »[…] Kričijo / drevesa ko se krčijo v vse manjše / pomladi«.
Subjektka s prej omenjenimi podobami podkrepi pripovedi in razmišljanja o ljubezenskih odnosih in partnerstvu, ki predstavljajo osrčje zbirke. Pogosto naslavlja neimenovanega partnerja in nam pripoveduje o veslanju po jezeru z njim ali pa o anatomiji razpadajoče ljubezni. Včasih s pomočjo asociacij preskakujemo med pripovedjo in meditacijami, na primer v pesmi »To da me ne marajo vaše mačke«. Vsebinsko podobo zbirke zaokrožijo še podrobnosti iz vsakdanjega življenja, kot je izginjanje las skozi odtoke. Marsikje je čutiti tesnobo, v pesmi »Načrtujem da si bom kupila« je anksioznost najbolj neposredno zapisana v verzih: »[…] Razmišljam kako hoditi / tako da ne bo imel nihče nič proti« in »[…] Nikoli / ne sanjam kako zelo mi je žal in / potem si mislim da je to verjetno / zavesten občutek«.
Formula pesmi, ki jo uporablja Zemljič, se najprej zdi izvirna in zanimiva, vendar ponekod zapade v monotonost. Avtorica je sicer uspešno razvila svojo poetiko in jo nato še podkrepila z drugačno zunanjo zgradbo, vendar se te nove formule preveč oklepa. Zaradi pogosto obravnavanih bivanjskih in ljubezenskih tematik ter poenotene oblike pesmi v zbirki ni zanimivih osvežitev ali popestritev. Bralke bi marsikje cenile avtoričino eksperimentiranje z vsebino, ki bi zbirki vdahnila nekaj svežine. Na reki bi bile dobrodošle kakšne brzice ali obrat toka.
Vseeno pa prvenca Helene Zemljič nikakor ne moremo opisati s pridevnikoma dolgočasen ali zlajnan. Prvenec lahko ponosno stoji v svoji lastni metaforiki in kakovostno razviti formuli. Že v naslovu slikovita podoba odnašajočega bazena je zgolj kaplja v morje (ali bazen?) prepletajočih se motivov, ki znajo osupniti. Poezija Bazena ki ga odnašajo robovi močno odzvanja pri bralki, ki jo fluidnost verzov in izvirne podobe nežno, a učinkovito prenašajo po zbirki kot s čolnom po reki. Ko jo vodni tok neizbežno pripelje do konca, pa si ne more kaj, da ne bi razmišljala o ribah, ki so se kot kokoši naselile na travnikih.
Dodaj komentar
Komentiraj