Kadar si vzamemo nekaj časa za ljudi okoli nas, zelo hitro opazimo, da živimo v družbi, v kateri so spolno nasilje, nadlegovanje, posilstvo in ostala dejanja, ki ogrožajo telesno integriteto, prepogosto prisotna v našem vsakdanjiku. Dogaja se nam povsod, v družini, šoli, na faksih, v partnerskih odnosih, med prijatelji, znanci in tudi neznanci, v vaseh in mestih ‒  ne glede na socialno okolje in skupnost. Velikokrat osebe, ki so posilstvo preživele, storilca ne prijavijo, če pa posilstvo prijavimo, se naša nočna mora ponovi. Na svoji koži lahko občutimo patriarhalno strukturo naših institucij. Spomnimo se: 24. julija je v Ljubljani potekal protivladni protest, ki je opozarjal na pomanjkljivo formulacijo posilstva v slovenskem kazenskem zakoniku. Ta je trenutno popolnoma neprimeren, saj dejanje posilstva definira na podlagi sile, torej kako močno in kako jasno se je oškodovanka borila, da ne bi bila posiljena. Protestnice so zahtevale redefinicijo kaznivega dejanja posilstva po modelu konsenza, torej »samo ja pomeni ja.«

A ministrica za pravosodje Lilijana Kozlovič kljub absurdnim primerom, v katerih so kazni storilcev omiljene ali celo ovržene, ker je oškodovanka spala, dejanje ni trajalo dolgo, ker je bila oškodovanka pijana ali ker je bil storilec že dlje časa samski in je težko nadzoroval svojo spolno slo, vztraja pri modelu veta, torej »ne pomeni ne«. S tem ko Ministrstvo za pravosodje ne želi vpeljati modela konsenza, nam daje vedeti, da so naša telesa večino časa na razpolago. No, razen kadar izrazimo veto. Pa tudi če ga izrazimo, moramo svoj glasni in jasni »ne« še vedno in vedno znova dokazovati pred sodiščem. Še več: na seji državnega zbora si je ministrica Kozlovič upala trditi, da »ženske tudi same s svojimi vzorci določene zadeve nekako povzročijo«.  

»Že kot majhni deklici sta poslušali: Nikamor ne hodita z moškimi. Ne jemljita sladkarij od tujcev. Ko sta bili starejši, jima je mama kupila solzivec in nikoli nista smeli sami domov. /…/ Nikoli ni nihče omenil, pred katero nevarnostjo ju svarijo, vsem je bilo kristalno jasno: posilstvo. To je bilo to, česar so se morale ženske bati vse življenje, zaradi česar niso smele nositi mini kril, in razlog, zakaj ponoči niso smele same domov. Kot da bo zamaskiran moški kar tako naskočil in posilil žensko pred vhodnimi vrati.«

Slišali ste citat iz romana Kar se nam ne dogaja pisateljice Bettine Wilpert. Roman je bil izdan pri založbi Beletrina in je rezultat projekta Kolektivno prevajanje, ki je potekal pod okriljem Goethe-Instituta Ljubljana. Gre za romaneskni prvenec mlade pisateljice iz Nemčije, kjer je uveljavljen model veta. Kar se nam ne dogaja je roman o posledicah posilstva za oškodovanko, storilca in okolico, ki se s temi problemi še vedno ne zna soočati. Zgodilo se je na rojstnodnevni zabavi v Leipzigu, med Jonasom in Anno, ki sta se le bežno poznala, enkrat priložnostno spala skupaj, kdaj pa kdaj pred faksom kadila cigarete in se pogovarjala o literaturi. On, doktorski študent, ki je pred kratkim končal sedemletno zvezo. Ona, ki je zaključevala s študijem književnosti, delala v baru, hodila na zabave in se priložnostno tudi s kom zapletla. Dogodek na zabavi ti dve osebi popolnomo definira. Sodišče in okolica pa ju pustita na cedilu.

Pisateljica se sicer ukvarja s feministično teorijo, spremlja protestne akcije in manifestacije feministk po svetu, motiv za zgodbo pa je črpala tudi iz lastne izkušnje. V Leipzigu je namreč živela v stanovanjski skupnosti, kjer je bil eden izmed članov obtožen posilstva. Wilpert je presenetilo, kako različno so na obtožbo reagirali ostali člani in članice skupnosti, zanimati jo je začela predvsem psihologija oseb in vloga govoric. Da zgodba temelji na tovrstni izkušnji, je v romanu vidno v načinu pripovedovanja. Prvoosebna pripovedovalka deluje kot raziskovalna novinarka, ki o tem, kaj točno se je zgodilo tisto noč in kakšne posledice je dogodek imel za udeležence, sprašuje Anno, Jonasa, njuni družini, njun krog prijateljev, znancev, naključnih prič. Prvoosebna spraševalka ves čas ostaja anonimna. Roman je strukturiran kot nabor pričevanj, ki se sučejo okoli dogodka posilstva in njegovih posledic.

Zabava je bila, ona je veliko spila, on tudi. Bila je mrtvo pijana, ko so jo njuni prijatelji nesli v njegovo sobo. On je pijan odpel hlače, nataknil kondom in jo posilil. “Rekla sem ne. Nato sem čakala, da bo čim prej minilo.” Jonas zanika, ne, nisem je posilil. “Zakaj bi potem nataknil kondom?” Ona ga prijavi in kar naenkrat mora odgovarjati na množico vprašanj: »S koliko moškimi ste spali? Imate pogosto spolne odnose z neznanimi moškimi? /.../ Ste se upirali? Ste rekli ne? /…/ Zakaj niste zakričali?« Anna se zlomi, sooča se z depresijo, pijančuje in se osami. Okolica jo pomiluje, označena je kot žrtev, potrebna sočutja. Jonasa skupnost izloči, na faksu izgubi službo, nekateri prijatelji ga zapustijo, spet drugi pravijo, da je Jonas predobro vzgojen, njegova mama pa preveč emancipirana, da bi bil posiljevalec. Na koncu sodišče odloči, da se postopek ustavi.

Bettina Wilpert v intervjujih za nemške časopise pravi, da so ji mnoge bralke in bralci očitali odprt konec zgodbe, kar izhaja iz tega, da Jonas dejanje ves čas zanika, sodišče pa ne odloči. Avtorica se nad tem očitkom čudi in vsi malo bolj subtilni bralci in bralke že zaradi temeljitega popisa Anninega posttravmatskega stanja po dogodku vemo, da je Anna nedvomno bila posiljena. Zavaja pa nas okolica, ki Jonasa začne obravnavati kot inkarnacijo posiljevalca in ne kot človeka, ki je storil slabo dejanje, za katero bi moral odgovarjati. To je frustracija tako bralcev in bralk kakor tudi protagonistke Anne: »Hotela je opravičilo. In hotela je, da dejanje prizna. Da ji pogleda v oči in reče: Ja, posilil sem te in zelo mi je žal. Prijavila ga je v afektu, šele pozneje je razumela, kaj je od tega pričakovala: neke vrste pravičnost in pomirjenost.«

Roman dobro prikaže tabuizacijo posilstva, ki izhaja iz neozaveščenosti družbe in molka institucij ter privede do podobe monstruoznega posiljevalca Jonasa in v nepomirjenosti žrtve Anne. Istočasno je roman dobra kritika sodnih organov in policije, ki prav tako ne vedo zares, kaj počnejo. Kar se nam ne dogaja se nam, ko ne govori več pravnega jezika, temveč pred nami zariše osebno zgodbo, približa, nas na trenutke zmede in razžalosti. Demantira prepričanje, da so posiljevalci na ulicah prežeče nedefinirane pošasti. Je klic k redefiniciji dejanja posilstva na pravni ravni in istočasni poziv civilni družbi h kritiki in spremembam patriarhalnih struktur našega vsakdanjika.