Molji, zdravo! Lepo pozdravljene tudi vešče, muhe, komarji, mušice, ščurki in vsi ostali žužki, ki ste se oglasili na kosilu. Tokrat se bomo mastili s kratko prozo hrvaške avtorice Maše Kolanović, ki je bila napisana prav za vse vas. Zbirka kratkih zgodb namreč nosi naslov Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe, luč sveta pa je slovenski prevod lani ugledal pri novomeški založbi Goga.

Naslov zbirke se v izvirniku glasi Poštovani kukci i druge jezive priče. Kot v opombi pojasni prevajalka zbirke, Seta Knop, prvi del naslova namiguje na besedno zvezo spoštovani kupci in ravno ta asociativna igra med kukci in kupci ali slovensko, žužki in kupci, je vodilo celotne zbirke. Vseh dvanajst kratkih zgodb namreč opisuje življenja malih ljudi, ki jih kot kakšne ščurke brez sledi obžalovanja pešta sodobna potrošniška družba. Pritisk kapitalizma občutijo ravno revni, ki pričakovane vloge potrošnika ne morejo opravljati, in starejši ljudje, ki se niso uspeli prilagoditi novi, post-tranzicijski Hrvaški. Tako protagoniste iz prebivališč preganjajo turisti in gentrifikacija, nanje prežijo oderuški telefonski operaterji, zavajajo jih birokratsko pretkane zavarovalniške police ter jim lepše življenje obljubljajo Ikeini pohištveni katalogi in kitajske spletne strani z oblekami. Takšne so te srhljive usode posameznikov, ki se kot ščurki skrivajo za reklamnimi panoji in pod površino sterilnih šoping centrov.

Nemoč pred sistemom … Birokracija … Žužki … Ja, reference na Franza Kafko in njegovo zgodbo Preobrazba niso ravno subtilne. V zgodbi Spoštovani žužki jo avtorica celo direktno citira. V spet drugi zgodbi se neki bankirki zareče, da bo ona prevzela proces protagonista, ki želi skleniti življenjsko zavarovanje, in se ob tem iz njemu neznanega razloga počuti nekako krivega. Tako se nazorna referenčnost neprestano prepleta z ravno tako nazorno didaktičnostjo in mestoma učinkuje kar preveč direktno. Druga zgodba v zbirki, z naslovom Revolucija, se zaključi s kar sedemstranskim pismom telefonskemu operaterju, ki je pravzaprav rant o namerno varljivih cenikih prenosa podatkov v gostovanju. Tu dobi bralec občutek, da je izstopil iz fiktivnega sveta in da je avtorica izkoristila zgodbo za izražanje lastnega negodovanja nad resnično izkušnjo, ki ji ni pustila spati.

Slog pisanja je jasen in preprost, saj so stavki večinoma zelo kratki. Ritem branja je tako oster in sunkovit, v delih opisovanja dogajanja pa ne teče gladko. Na srečo zgodbe ne temeljijo na pretirani dogajalnosti, ampak se bolj posvečajo opisovanju subjektivne izkušnje posameznikov. Takrat ostro odrezani stavki, ki drug za drugim hitro in ritmično nizajo podobe, delujejo poetično in spominjajo na pesem v prozi. Pasaže, v katerih avtorica opisuje intimna okolja ali občutja protagonistk, so tako najbolj učinkovita, saj stavki kot majhni koščki sestavljanke ustvarjajo močno atmosfero. Dodatno pa mračnjaško vzdušje podčrtujejo tudi preproste in malenkost humorne risbe, na katerih so kot okostnjaki upodobljeni glavni liki vsake zgodbe in so prav tako delo Maše Kolanović.

Kot eno boljših zgodb naj izpostavimo zgodbo Hladilnik. Ta opisuje neskončno počasno in vroče poletje v Zadru. Mlada, a že odrasla ženska ga preživlja pri svoji ostareli babici, ki pripada nekemu drugemu, že minulemu času. V to počasnost poseže edini dogodek poletja – edina tragedija, ki bo to poletje zaznamovala – pokvari se hladilnik.

»Mesto se je utišalo. Še psov ni zunaj ob tej uri. Sliši se zvok prižganih motorjev klim zunaj najinega stanovanja. Buljim v strop in muhe, ki krožijo okrog lestenca. Ta strop in ta lestenec kot da sta tu od začetka sveta. Slišim samo njeno dihanje, ki postaja vedno bolj hrapavo. Zrak se težko prebija skozi predore votlin. Ležim. Ne morem se premikati. Okoli mene so stare škatle za čevlje. Molitveniki, cerkveni koledarji in stari časopisi. Ukrivljena vrata omare me krotko gledajo. Njen dih se prebija skozi špranje in klance. Odpre eno oko in me pokliče. Odpri ena vrata in zapri druga, mi reče. In naj ji prinesem malček sladoleda. Grem proti hladilniku in pričaka me poplava. Ni zmanjkalo elektrike. Hladilnik se je pokvaril.«

Zgodba se zaključi nekaj lepljivih poletij kasneje, ko se je babica zaradi starosti morala preseliti v Zagreb. V zadnjem prizoru izgubljena otipava sadje v hrvaškem supermarketu Konzum, kot je to počela na začetku zgodbe na zadrškem trgu, ko se naposled zgrudi. Intimna atmosfera brezčasnega poletja, kot je iz prebranega odlomka razvidno, deluje še toliko prepričljiveje ravno zaradi kratkih stavkov, ki jo gradijo košček za koščkom.

Podobno pretresljiva je tudi zgodba Žužki so skoraj kot ljudje. V njej sledimo miselnemu toku starke, ki se hudo čustveno razrvana odpravlja v Ikeo; želi namreč kupiti nov kavč, saj je trenutni preobremenjen s spomini na previjanje otrok, s spomini na družino, ki je tam spala med vojno v devetdesetih letih ter nazadnje s spominom na počasno hiranje in smrt njenega moža. Njena notranja vrenja prekinjajo izumetničeni in osladni slogani, ki jih srečuje med tavanjem po Ikeini trgovini in ji v tistem trenutku predstavljajo ideal – vse, le da se razbremeni teže čustev, ki jo tlačijo. Naposled se pod težo zlomi in v deliriju jo varnostniki napotijo domov. Na tem mestu kratki stavki prepričljivo poustvarjajo psihozo protagonistke, ki jo ciklično odplavlja v spomine in naplavlja v sedanjost. Ravno takšne intimne zgodbe, ki z uporabo ritmičenga, odrezanega in poetičnega sloga subtilneje prikazujejo kontrast med nemo potrošnjo kapitalizma in majhnostjo ter nemočjo posameznika, delujejo najbolj prepričljivo. Skozi notranjo subjektivno izkušnjo je uspešno prikazan kontrast med banalnostjo življenja potrošnika in kupca ter nemočjo, ki jo v tej banalnosti občuti.



Kot je v skrivnosten in njemu nedostopen proces ujet Josef K. v romanu Franza Kafke, so v kratki prozi Maše Kolanović žužki in kupci ujeti v proces potrošnje. V procesu se ne znajdejo in so nemočni, ko jih ta brez milosti troši in pešta. V usodah teh ljudi-žužkov, ki so »... skoraj kot ljudje«, se skriva močna družbena kritika, ki žal v nekaterih zgodbah zapade v recikliranje že znanega. Zbirko iz te pasti sem ter tja reši prav ritmičen slog – zaradi njega izkušnje posameznikov in tudi že nekoliko zlajnano sporočilo dobijo novo živost in delujejo prepričljivo.

Fotografija: Ilustracija zgodbe Hladilnik, Maša Kolanović