Smrt na belem konju

Recenzija izdelka
6. 1. 2022 - 13.30

Proti koncu novembra 1903 po julijanskem koledarju, ki je bil v Rusiji od tedaj v rabi še približno naslednjih 15 let, se je v mrzlem Sankt Peterburgu rodil Gajto Gazdanov, dolgo spregledani pisatelj ruske emigracije. Pri 16–ih letih se je pridružil belogardistom v ruski državljanski vojni ter leta 1920 z njimi emigriral v Francijo ter v Parizu preživel večino svojega življenja; ponoči je vozil taksi, podnevi je pisal. V ruščini. Na literarni sceni je vzniknil kakor privid in osvajal tiste redke bralce, ki jih je dosegel. 

V Sovjetski zvezi njegovih del kajpada niso objavljali, ruščine povečini neveščih Francozov pa emigrantska proza prav tako ni dosegla. Dela Gazdanova so začeli prevajati šele v 90–ih letih prejšnjega stoletja, sprva predvsem v francoščino, kmalu zatem pa tudi v številne druge jezike. Izvzemši prevod njegove kratke zgodbe Napaka v številki Dialogov iz daljnega leta 2004, je Slovenijo dosegel šele v minulem letu z romanom Privid Aleksandra Wolfa v prevodu Boruta Kraševca, ki je izšel pri založbi LUD Šerpa.

V romanu, ki je sicer nastal že leta 1947, spremljamo neimenovanega pripovedovalca. Ta se je, kakor Gazdanov, pri 16–ih udeležil ruske državljanske vojne in kasneje, kakor Gazdanov, zaživel v Franciji. Usodno ga je zaznamoval dogodek iz vojne, ko je neprespan jezdil po stepski vročini, ki nam v oranžnih odtenkih gozdnega požara in žgočega sonca preti z naslovnice. Na tej podlagi v svoji vpadljivi belini stoji žrebec, ki ga je nemara v prav takšnem nedefiniranem obrisu ugledal izmučeni pripovedovalec po tem, ko je obležal ob svoji ustreljeni črni kobili. Na belem konju se je bližala postava njenega rablja. Ubiti ali biti ubit. Kakor Camusov Meursault je tudi Gazdanovov pripovedovalec ustrelil v nekakšnem polzavedanju sebe in svoje okolice. Potem se je zazrl v pojemajoče življenje v motnih očeh ustreljenega svetlolasega mladeniča in odjezdil na neznančevem belem konju, še dolga leta zaznamovan z edinim umorom, ki ga je naredil.

Pripovedovalec ni edini, ki ga spomin na dogodek v stepi spremlja v nadaljnjem življenju. Po približno desetletju v družbi mučnega spomina in občutka krivde v Parizu po naključju naleti na zbirko kratkih zgodb avtorja Aleksandra Wolfa. Ena od zgodb, in sicer Prigoda v stepi, se v vseh podrobnostih ujema z davnim dogodkom in ga osvetli z druge perspektive, s perspektive ustreljenega. Privoščimo si en drobec. Takole piše Wolf: »Moj apokaliptični konj me ni utegnil prinesti čisto do smrti. Ampak do nje, kot se mi zdi, je ostalo čisto malo in konj je nadaljeval to potovanje, le da z drugim jezdecem na hrbtu.«  Je mogoče, da je Aleksander Wolf prav tisti mladi jezdec, ki se je motnih oči zazrl v svojega strelca, preden je ta na belem konju odjezdil, nemara v lastno smrt, kot piše v zgodbi? Je mogoče, da je svetlolasi fant preživel? Neodgovorjena vprašanja se začenjajo kopičiti in bralec se nadeja, da ga bo pripovedovalec v svoji odločenosti, da najde Aleksandra Wolfa, v slogu detektivke, pripeljal do odgovorov.

Kljub jasnosti, s katero se zdita začrtani pripovedovalčeva pot in vsebina romana, se od iskanja Aleksandra Wolfa na videz večkrat povsem oddaljimo. A se tudi vztrajno vračamo. Sumljivo število naključij med seboj stke različne dele zgodbe – naj gre za natančno in poznavalsko opisan boksarski dvoboj v slogu Tolstoja ali kramljanje z naključnim človekom v ruski restavraciji v Parizu. Kopičenje včasih nepričakovanih naključij krepi občutji prividnosti in iluzornosti, v kateri zaupa pripovedovalec, ter spraševanje o usodi, v katero verjame Wolf.

V romanu nam Gazdanov izriše dve osebi z izkušnjo bližine smrti in krivde za smrt sočloveka. A še tako podobna izkušnja v življenju vsakega od likov pusti drugačen pečat. Ali kot zapiše Kraševec: »Za junaka je to mučen spomin, ki ga ves čas zasleduje kot privid, v Wolfu, ki je preživel samo po čudežu, pa je umrlo nekaj človeškega, zato je tudi v resnici postal na pol privid.« Prvoosebni personalni pripovedovalec s kombinacijo opisovanja konkretnih čutnozaznavnih okoliščin in osebnega doživljanja dogodka v stepi bralcu razgrinja izkušnjo, zaradi katere ni prepričan, ali je življenje z védenjem, da je ubil človeka, boljše, kot če bi takrat ob svoji kobili umrl. V hlepenju po samoopravičevanju in sočutju se oklene upa, da njegova žrtev po nekem čudežu še živi s podobnim bremenom kot on sam.

Gazdanovu zgodba omogoča raziskovanje človekovega izkustva bližine smrti in krivde, ki jo prinaša zločin, torej tem, ki jih neizbežno povezujemo z Dostojevskim, čigar vpliv je zaznati tudi pri Gazdanovu. A filozofskih kontemplacij v Prividu Aleksandra Wolfa vendarle ne bi postavljali na desnico Fjodorja Mihajloviča. Kljub filozofski zaznamovanosti Gazdanovovega pisanja daje pisatelj prednost ustvarjanju atmosfere in ritma romana, v čemer pa ga lahko brez zadržkov postavimo ob bok kanoniziranim klasikom, saj je – vsaj kar se ritma tiče – ta pri Gazdanovu morda še bolj zgoščen in dinamičen kot na primer pri Dostojevskem. Vendar to v kratkem romanu terja svoj davek, ki se kaže v nekoliko manj poglobljenih razmislekih. Toda, cenjeno poslušalstvo, nikar ne pozabimo, da ga primerjamo z mojstrom.

Pripovedovalčevo močno zavedanje svoje okolice in svojega doživljanja le-te ustvarja atmosfero, ki jo lahko že skorajda občutimo – zdaj tonemo v delirijsko stanje utrujenega pripovedovalca pod neusmiljeno pripekajočim soncem, drugič popolno breztalnost goreče zaljubljenosti, tretjič slišimo rožljanje kozarcev, glasno govorjenje in romanco, ki z gramofona prodira skozi gostilniški vrvež. Ravno verzi slednje se v več prizorih ponovijo, podobno kot se vztrajno vrača spomin iz vojne. Zaradi vsega tega in res velikega števila naključij se lahko bralcu zazdi, da je celotna zgodba en sam privid, pripovedovalčeva blodnja. Ponavljanje tudi zaostruje ritem ter dodatno stopnjuje napetost. Roman se sicer bere kot kak triler, vendar se pri tem ne podreja žanrskim konvencijam, marsikatero vprašanje pa pušča odprto. Vrtimo se v prepletu detektivske in ljubezenske teme, v katerih pisatelj vseskozi ohranja tudi filozofske elemente.

Gajto Gazdanov se napaja tako v tradiciji rodne Rusije kot v tedanji sodobni francoski filozofiji, iz česar ustvarja nekaj svojega. Vzdušje in nepopustljiv ritem romana bralca ženeta z ene strani na naslednjo in še naslednjo, slutnje, ki jih vzbuja, a pušča brez odgovora, ob prvem branju prezrti namigi in filozofsko obarvani dialogi pa vabijo nazaj po poti nekoliko fantazmagorične bralne izkušnje. Po koncu, ki se pred bralci odvije tako hitro kot pred pripovedovalcem, se na zadnji platnici zopet znajdemo pred rdeče–oranžno stepo in znova beremo prvo poved romana.

 

Uvideti privid je poskušala vajenka Tjaša.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness