Sonetje o kravah

Če še niste slišali za mehko-teroristično skupino Ne bom oprala teh krvavih madežev, ki so jo v osemdesetih sestavljali fantje in dekleta iz Suhe, Zminca in kar je še okoliških vasi v Poljanski dolini, pa vas je mogoče že dosegel raskav glas Uršule Ramoveš, ki je skupaj s Fanti iz Jazbecove grape uglasbila poezijo svojega moža Janeza Ramoveša in že pokojnega godca Braneta Frlica. Iz avantgardnih gibanj, ki so izvirala iz druženja z bratoma Frlic, sta Ramoveševa prerasla vsak v svojo avtonomno umetniško gradnjo, ki je kot poezija, glasba, zgolj občutje, še najlaže pa vse skupaj segla daleč iz poljanskih logov.

Zakaj je recitacija ali péta pesem pri Ramovešovi poeziji tako pomembna? Že od samega začetka se pojavlja nerešljiv problem zapisa, saj ga bralec težko razbira. Najvišjo stopnjo razumevanja takšna poezija torej dosega z glasnim branjem veščega bralca. Zaradi narečja, deloma pa tudi motivov in tem, Ramoveševo poezijo zmotno uvrščajo v narečno poezijo in nanj gledajo kot na ljudskega genija, ki v 21. stoletju pač ne more več ponikniti v anonimnost. To je le predstava, ki pa k sreči ne dela večje škode. Če se njegovim verzom približate mimo nje, boste videli, da gre za povsem individualen pesniški izraz, ki je izrazito avtorski in oseben. Začutili boste dediščino Joy Division, EKV, Lunovega Magnusa in Kmečkega glasa v enem, torej dobesedno nasledstvo naših dedov. Vtis daljne preteklosti izvira iz povsem drugih napajališč in eno izmed njih je tudi klena poljanščina. Izbira narečja je logičen dom narečja, maternega jezika, ki je tako kot Ramovešova poezija organski in zato maksimalno prožen.

Motiv krav se je pri Ramovešu začel pojavljati v Poročilu iz geta in se je izkristaliziral v temo šeste zbirke naslovljene Čreda. Za rovtarsko robustnostjo se kot vedno skriva močno čutenje. Odnos do krav je izrazito oseben, ker pa krava kmetu primarno pomeni preživetje in šele potem živo čuteče bitje, velikokrat tudi kriv. Ramoveševi motivi s presenetljivo poanto presekajo podeželsko idilo, hribi iz pocukranega Cvetja v jeseni postanejo »fabarka za živa žvina«, kjer »zagleda vate duša se rogata«. Neupovedljive žalosti, ki jo je moč zaznati v očeh goveda, ni mogoče odgnati s hudomušnostjo ali ujedljivostjo, Ramoveševima stalnicama naturalističnega vzdušja. Tako se lahko znajdemo že v cirkusantskih, nadrealističnih scenah, kjer so »višek prestave – dresirane krave«.

Krave kot nenavaden, kmečki motiv, prerastejo v življenjsko filozofijo in pesnikovo poetiko. So kot ljudje, v svoji podrejenosti, tisti pravi pohlevnosti, pa celo več kot ljudje. Imajo god, saj imajo vendar tudi ime, imajo svojo življenjsko zgodbo, saj vendar živijo, se zaljubijo, hrepenijo in prebolevajo svoje romance. Ramoveš ustvarja to težo bivanja z močnimi kontrasti, še posebej so značilne diskrepance med naslovi in temami pesmi ali drugimi pomeni v pesmih, npr. v pesmi Čufarca, kjer klanje poimenuje »striptiz total«. Čeprav se pretvarja, da zgolj prikazuje učinke hlevskega sistema, ki razoseblja in ponižuje nebogljene krave, na trenutke odkrito prikaže svojo kritičnost v obliki gromkega krohota ali pa satire, npr. na JLA.

Zbirka je najbolj sklenjeno in sistematično Ramoveševo delo, ki pa je uvedlo presenetljivo novost – sonete. Šokirajo zato, ker se zdijo tako klasični, a forma pravzaprav res ostane samó forma. Glavni gradnik Ramoveševe poezije je še vedno ritem, ki teče v ritmu volovske vprege, grobo, na videz neurejeno, v odsekanih stavkih. Že po samem občutju te zvočnosti nam postane jasno, da Črede ne bi mogel napisati človek, ki nima raskavih rok od dela in ni živel med mešetarji, vaškimi pijandurami, osemenjevalci in klavci ter v vsej tej folklorni anekdotičnosti ujel toplih govejih pogledov.

Skuz okn strejlam kurente je naslov naslednje zbirke, ki bo izšla letos. S Čredo se je družila Nina Beguš.