FOTO: Pixabay

***

Ali znate vzgajati prostore, žive in dihajoče entitete, polne dlani in obrazov, polne zgodovine in prihodnosti, brez sten in s toliko okni, kot je le mogoče? Pesniška zbirka Nenaključno pesnice Aje Zamolo, ki je lani izšla pri založbi Črna skrinjica, se lahko bere skoraj kot zemljevid, priročnik vseh takšnih skritih gub v zraku, v katerih se stika naš obstoj. V svojih najprepričljivejših trenutkih se lahko bere celo kot tisto, za kar so nam rekli, da ni več mogoče – zamišljanje potenciala drugačne družbe, kreacija novega v svetu rekuperacije in preživelega. Kako? Preprosto. Skozi množino in skupnost. Na zrnu nečesa na videz nepomembnega / se plastijo svetovi.

Zamolo nas na začetku prvega od treh sklopov knjige, naslovljenega Prostor skupnostim, pozdravi s taktno izbrano pesmijo, ki koherentno zastavi občutje in idejo. Pesem Pritisniti na vse zvonce v bloku je slavospev okoliščinam skupnosti in zazveni kot poziv ali mehek manifest. Pesnica ob tem ne ovinkari: Treba je začeti na hodnikih, ne da bi vstopali v sobe, ne da bi zapirali vrata in »sobe morajo ostati prepišne«, nam dobronamerno zapove. O veliki ideji skupnosti Zamolo piše z evokacijo majhnih, vsakodnevnih trenutkov ter z opisovanjem odnosov in prostorov, ki so odnose soustvarjali. Morda je to edini konkreten način, kako zapisati revolucionarnost skupnosti – drobni in natančno naslikani delci dneva, ki si ga delijo ljudje, se zdijo veliko bolj dosegljivi kot teorija organizacije družbe in načrti za prenovo sistema.

V prvem sklopu vlada slovnična množina in mi, bralci, smo del nje. Kako ne bi bili, ko pa je naslikana tako domačno, da se želimo ugnezditi v to realnost, ki jo prežema pekoča, ljubeča, melanholična vsakdanjost, ki jo vsake toliko začini nekoliko anarhistična hudomušnost. Avtoričina obljuba so mesta, ki se prilegajo koži, in rituali, ki združujejo. Prostore se polni tako, da se skupaj zvijajo cigareti in pije kava na stopnicah. Zvok džezve na obrobjih je treba deliti, pove, in še to, da lahko dovolj dlani zgradi zavetrje, kadar cigareti v vetru slabo gorijo.

Pesnica je neke vrste teoretska materialistka. Bralka je z njeno poezijo neprizanesljivo postavljena pred dejstvo, da se človek giba skozi prostor in da se prostor giba skozi človeka in da drug na drugem puščata odtise stopal. Rastemo v teh stenah ali brez njih, skoraj tekoče se zlivamo z oblikami pantov, ulic in mostov. Naša stopala in dlani puščajo sledi in napajajo zgodbe. Dvome lepimo na klopi kot žvečilne čigumije / misli s prsti vtiramo v stopniščne ograje.

Dogajalni čas ni stabilen ‒ pretaka se skupaj s prostori in občutjem pesmi. Zidovi, mostovi, oboki, sobe in ulice se stikajo, a to ne moti koherentnosti narativa. Stopnišča, strehe in hodnike lahko smiselno razumemo kot skoraj eno in isto stvar, prostor druženja in obreda, mesta, ki se čutijo enako in torej sodijo v isto pesem. Vseeno pa prostor v pesmih ni le fizična okolica, pač pa nam avtorica jasno sporoča, da lahko prostor pogosto preraste v metaforo za dom, za odnose med ljudmi, za odnose v nas samih. Ko zapiše: Kdo ruši stopnišča naših nadstropij / preščipne žice v dvigalih / da obležimo na preprogah dnevnih sob / ki jih delimo sami s seboj, je bralki jasno, da so te sobe doma v nas, da sami preščipnemo žice v dvigalih. 

Pesničine primere in metafore so sveže in slikovite, poganjajo iz vseh smeri. Besede se ne raztapljajo več v obrambnih jarkih peskovnikov. / Kot odtisnjene v svež asfalt ostajajo – mačje stopinje. Kaj takega deluje tudi zato, ker se Zamolo v primerjavi internega počutja s fizičnim svetom pogosto poslužuje skorajšnje personifikacije predmetov, o katerih piše. Vsi predmeti v sebi namreč hranijo zgodbe, ki postanejo del njihove identitete. Ko na primer v pesem prikliče bombaž, to ni katerakoli krpa, pač pa tista, ki je nekoč s ploščic brisala rdeče vino.

Seveda skupnosti ne rastejo brez prelomov in trenj. Zamolo pravi, da se učimo iz robov, a da hkrati tudi že vemo, kaj in kje bo šlo narobe. Ne spusti nas bliže od tega, ne konkretizira težav, ki pretijo nekje za vrati, v »izgubi nadzora« in ponavljanju zgodovine. Morda bi lahko neubesedeni prelom skupnosti brali kot kritiko katerega od konkretnih skvotov, ali pa pač zapletanja medosebnih odnosov katerekoli skupine posameznikov. Tudi rešitve ne ponudi, pač pa nas pušča z občutkom prelaganja besed v upanju, da bo tokrat bolje. Pesmi temu navkljub ostajajo stabilno in tiho uporniške, ko nam pripovedujejo o ukradeni božični smrečici in obljubljajo jutra, ko vsi še spijo / in mi dihamo glasno kot petelini, / prepletamo noge, / tu in tam kdo prižge cigaret, / šelestenje papirja, dolgi izdihi. Rast takšne skupnosti se ob njenem prepričanem pripovedovanju zdi skoraj neizbežna, ali pa si bralka res močno želi, da bi bila. Zdi se, da narava in skupnost kot božanski sili zahtevata mesto nazaj, ga preraščata. Pajesni tiho prebijajo beton.

Drugi in tretji sklop knjige ohranita dinamičnost in igrivost nepričakovanih metafor in primer, a ne vztrajata več pri množini in stvareh, ki povezujejo skupnosti. Namesto tega pesnica odpre vrata odnosom v dvojini. Prostor v drugem sklopu z naslovom Pokrajine postane neizpolnjen, ednina in dvojina se srečujeta v premorih med ljubeznijo, v dokončnem obžalovanju in sprijaznjenosti, pa tudi v viških zadovoljstva in pomiritve. Pesnica nas spomni, da je zrak med dvema osebama včasih robat, da je lahko poln odsotnosti, a se hkrati iskri in diha. Tudi v te pesmi se vstopa kot v sobo, da lahko bralci zavohamo in začutimo, kakšno vreme je danes med temi stenami. Mogoče je vse vlažno, ker je nekdo pozabil zapreti okno, ali pa diši po ošiljenih barvicah.

V pesmih drugega sklopa je prebliskov prikupnega humorja še več. Morda zato, ker se avtorica k humorju zateka v trenutkih samorefleksije, da razelektri tok misli, ki bi sicer lahko postal preveč abstraktno lebdeč ali zlajnano globok. Protagonistki v neki pesmi obljubita, da bosta nekomu zavozlali vezalke / da bo slišal mravlje jokati, na koncu druge, resnejše pesmi, posvečene moški osebi na drugi strani vrat, pa nam avtorica kot punchline razkrije, da je bil dogajalni prostor že ves čas straniščna školjka. 

Pesmi tretjega sklopa so za razliko od tihega posedanja na strehah in poležavanja med rjuhami polne usmerjenega gibanja. Mogoče jih je brati kot svojevrstno kritiko družbe, ki pa ni podana z racionalnimi argumenti, ampak odzvanja z obžalovanjem napačnosti stvari, ki jo vsi čutimo nekje pod rebri. Ničesar ne dokazuje, ker to ni potrebno, bralko že ima na svoji strani, ko zapiše: stvari so umeščene na način / da se prilegajo peščici / čutim jih / v premikih toliko ostreje. Pesmi preveva nemir in poslavljanje, spominjanje, obuvanje pohodnih čevljev pred zoro in tih jok. Počutja med pesmimi in v njih nihajo hitreje, pa tudi manj predvidljiva so, veliko več je preizpraševanja lastnih prepričanj. Tretji sklop je izruvan iz zemlje, nekoliko razgaljen in razbolel, ker ne deluje / kot bi želeli / ker ne dajemo / kot bi želeli.

Morda so ravno zato tudi asociativni preskoki v tretjem sklopu nekoliko bolj riskantni, saj jim bralka težje sledi in znajo včasih porušiti občutje, ki ga je pesnica zgradila do tiste točke. V pesmi Tlakovano nas pesnica tako na primer pospremi od reference »žensk Jelinekove« in s tem spolnih vlog, do pripravljanja mase za palačinke, a kot intermezzo ob tem zdrsi v abstraktnejše pomisleke: Vse gre preko reber. / Kje je ravnina? Kje so prepolni trebuhi, prekriti s preprogami? / Ravnina zibanja v bokih, ravnina nabijanja? Miselni tok je v nekaterih pesmih tretjega sklopa sunkovitejši in manj predvidljiv, bralka pa se ga včasih malce obupano oklepa, da ji ne bi pobegnil.

Ko avtorica skoraj povsem na začetku zbirke zapiše vse je odprto / ničesar več se ne da odpreti, lahko bralka to razume kot točko izpolnitve, h kateri vseskozi stremi pesnica. Morda bi bilo preveč arogantno ugibati, ali jo v zbirki tudi doseže, ko zaključi, da se je treba učiti brati z oddaljujočih se hrbtov. Če jo, je točka izpolnitve veliko bolj žalostna, kot smo upali na začetku. Če je ne, potem ostaja upanje na spreminjanja agregatnega stanja mogočega, saj pesnico in nas morda to še čaka nekje v skupnem kuhanju kave in v bližini. Prvi sklop zbirke brez vsakega dvoma ve, kje stoji. Zato ni nujno najboljši, je pa najjasneje artikuliran. Ker so pesmi Aje Zamolo kot sobe z avtonomnim podnebjem, je pač na bralki, da presodi, kakšno vreme ji danes najbolj diši. Poezija Aje Zamolo je takšna, da jo želi človek po branju še doživeti. A kaj takega ni več v domeni ali odgovornosti pesnice, zato se ji iskreno zahvalimo za družbo na poti do sem in sami krenemo dalje.