Danes se letnemu času primerno skupaj s Stevenom Hallom potopimo v temne globine morske modrine in tekmujemo v tem, kdo bo morskemu psu prvi zaril harpuno v oko. No ja, mogoče pa bi to nalogo vseeno prepustili kar Ericu Sandersonu, glavnemu junaku romana Zapisi iz žrela. On ali mi. Vse ali nič.



Kako bi se počutili, če bi se nekega lepega dne zbudili na tleh svoje sobe in ne bi vedeli, kje ste in kdo ste? Drugi bi vas prepričevali, da gre za disociativno motnjo spomina - za tavanje v popolni temi torej. Ravno to se zgodi Drugemu Ericu Sandersonu. Ne preostane mu nič drugega, kot da slepo verjame pismom Prvega Erica. Ta mu jih pošilja iz preteklosti in mu daje navodila, po katerih naj se ravna.



Hallov glavni literarni lik doživi ob smrti svojega dekleta Clio tako močno travmo, da izgubi spomin. A le spomin na dogodke in dejstva, ki se tičejo njega samega in njegovega pokojnega dekleta. Kmalu po njeni nesrečni smrti Eric stori zase usodno dejanje. Zaplete se z Odborom za raziskovanje neprostorov. Po teh neprostorih plavajo konceptualne ribe, ki shranjujejo vse spomine in misli. Eric želi na ta način doseči, da Clio nikoli ne bi zares umrla in da bi za vedno skupaj obstajala v neprostoru.



Ludovičan, konceptualni morski pes, pa na Ericovo nesrečo ne shranjuje njegovih spominov in misli, temveč se z njimi hrani in sčasoma požre ves spomin Prvega Erica. Zdravniki ta pojav poimenujejo kar disociativna motnja spomina, Eric pa začne postopoma odkrivati, kaj se z njim pravzaprav dogaja v konceptualnem svetu ter se poda na surrealistično potovanje po neprostoru. Tako se začne beg pred ludovičanom in na koncu tudi soočenje z njim.



Zgodba se odvija na dveh nivojih in avtor bralcu dopušča možnost, da sam izbere usodo literarnih likov. Je Eric nor ali pa konceptualni svet dejansko obstaja? Kaj je sploh res? Kljub temu, da gre v romanu za Ericovo prvoosebno pripoved, avtor predstavi določena dejstva tako, da bralec pripovedovalcu ne more povsem verjeti, ker ga večkrat prikaže kot mentalno nestabilnega.



Harmonija, simetrija in dihotomija zgodbe in likov so očitno najpomembnejše prvine romana Zapisi iz žrela. Večino oseb in dogodkov lahko beremo na dva različna in celo nasprotujoča si načina ali pa jih doživljamo kot skladno celoto. Ne glede na to, za katero od možnih interpretacij se odločimo, pa je jasno, da je v ospredju vprašanje in prepletanje resnice ter iluzije.



Izjemno bogat jezik in razgibana pripoved sta le dva od adutov, ki jih ima v rokavu ta britanski pisatelj. Njegovi literarni liki so razdelani na več ravneh do podtankosti, za največjo posebnost romana pa vsekakor velja njegova grafična podoba. Delo Stevena Halla je s časom prešlo iz umetnosti z besedilnimi elementi v fikcijo z vizualnimi elementi.



Poleg številnih vizualnih stvaritev se na skoraj petdesetih straneh razteza animacija ludovičana, avtor pa je poskrbel tudi za svojevrstno dopolnitev zgodbe. Različne izdaje in prevodi romana namreč vključujejo različne grafične dodatke zgodbi, spet druge pa avtor sproti objavlja na svojem spletnem forumu. Zadnje se seveda odlično sklada z odprtim koncem romana, ki si ga bralec prikroji po lastnem okusu in ga lahko kasneje tudi dodela.



Kot avtor tudi sam večkrat izpostavi, sta na njegovo delo pomembno vplivala ameriški pisatelj Paul Auster in japonski Haruki Murakami. Parodijsko pikrost prvega in nadrealističnost drugega zlije skupaj in dodatno začini s svojo sposobnostjo vpenjanja najmanjših detajlov v zgodbo, iz česar nastane prava detektivsko-avanturistična poslastica.



Tu pa je še cela vrsta elementov iz sicer že dokaj zlajdranih filmov, kot sta Memento in Matrica, a najočitnejši so vsekakor tisti iz filma Žrelo. Zapisi iz žrela se dokončno razvijejo šele v svojem zadnjem delu, ko pisatelj ne le referira, temveč kar poustvari sestavine filma Žrelo – od dogajanja, usode likov do vrhunca zgodbe. Tako nastane bizarna papirnata srhljivka.



Ravno zaradi tolikšnega števila referenc in intertekstualnosti se postavlja vprašanje, kaj je tisto, kar je sploh avtorjevo. A kljub vsemu Stevenu Hallu uspe stkati vse medbesedilne prvine v edinstveno enoto. Bralec lahko ravno zaradi njih vedno znova odkriva nove pomene. Po koncu romana se branje tako sploh še ne konča.