Knjižni zalogaj, ki ga bo naš molj snedel za današnje kosilo, je roman valižanske pisateljice Rachel Trezise, Šestnajst odtenkov norosti. Ta je v prevodu Suzane Tratnik lansko leto izšel pri Beletrini. Trezise je večkrat nagrajena pisateljica in dramatičarka iz južnega Walesa. V svojih delih se loteva motivov nasilja, alkoholizma, brezizhodnosti. Odraščala je v južnovaližanski dolini, ki spominja na dogajalni prostor protagonistov romana Šestnajst odtenkov norosti iz leta 2010. Roman je tudi njeno prvo književno delo, prevedeno v slovenščino.

Norost je resnično čudna reč, vsakomur kdaj pa kdaj popustijo živci ali pa znorimo zaradi neprestane monotonosti naših življenj. Te občasne male norosti blažimo vsak po svoje; književni liki Rachel Trezise so se svojih lotili kar s pomočjo dobrih starih ekstazija, spida, koke in trave. Hiter obliž duševnih ran pa nudi tudi kakšen požirek tega in onega alkohola, za dobro mero.

Kaj hudega se jim torej dogaja, da so se zatekli k trdim in tekočim substancam? Siân, Ellie in Rhiannon  so ženske v svojih dvajsetih in tridesetih, prebivalke malega valižanskega kraja Aberlaw. In nobeni od njih se ne godi prav dobro. Siân z možem Griffom , alkoholikom, vzgaja tri otroke, vsakodnevne zdrahe si blaži z raznoraznimi tabletkami iz šatulje v njeni spalnici. Ellie živi s partnerjem Andyjem, s katerim že dolgo ne seksata. Ellie prav tako dela v tovarni keramike, saj ji delo neodvisne glasbene novinarke ne prinese zaslužka. Rhiannon pa je lastnica svojega frizerskega salona, čeravno so njene sposobnosti striženja las manj kot zadovoljive. Ženske niso ravno prijateljice, a se vsaj približno tolerirajo, glede na to, da njihove slabše polovice sestavljajo lokalni punk band The Boobs. 

Protagonistkam je prav tako skupen Aberlaw, valižansko mestece brez prihodnosti. Prav to je ključno na samem začetku romana, saj se je z novim šefom policije začela vojna na droge, odvisniki so se zato poskrili, dilerjev ni bilo videti, naša druščina, uporabniki rekreativnih drog, pa so nasrkali. Bednost južnega Walesa je pričarana z depresivno monotonostjo življenj likov, vsakodnevnimi odhodi v službo in nočnimi druženji v lokalnem baru.

Sicer zgodovinskega in družbenega konteksta življenja v Walesu avtorica ne poda, stanje, v katerem so protagonistke, raziskujemo skozi njihove osebne zgodbe, preko tretjeosebnega pripovedovalca. Morda je ravno ta brezosebnost pripovedovalca kriva, da s protagonistkami ne sočustvujemo niti jih ne obsojamo. Obenem se njihove zgodbe tesno prepletajo, nobena ni izpostavljena, saj tudi v resnici nobena ni boljša od druge, vse so v istem sranju.

Siân je predstavljena kot nekoliko zadrgnjena ženska s tremi otroki, se skrivoma drogira s tabletkami, ki jih pač najde, preprosto, da ne bi čutila materinske odgovornosti. Opisi drogiranja so tudi sicer zelo naturalistični. Avtorica jih navaja skoraj mimogrede, da te razvade postanejo že samoumevne. Tu pa tam nekaj posnifajo in poližejo belo vsebino vrečkice, Siân med kuhanjem pije kar iz steklenice, Rhiannon pa iz prisrčnice med delom v salonu. Ellie, ki koke ni vajena, naslednji dan bolijo nosnice. 

Zgodba se tako rekoč nikamor ne premakne. Književni liki so resignirani vse do prihoda angleškega dilerja Johnnyja, ki s svojo prezenco očara vse tri ženske. Afere pa povzročijo dokončen propad njihovih življenj. Johnny je visok, z dolgimi, pogosto mastnimi lasmi in že malce osivelimi zalisci, nekoliko čuden in brez posebnega čarma. Iz nekega neznanega razloga pa je pravi kazanova, pofukat ga hočejo vse ženske in z veseljem jim ustreže. Protagonistkam čisto zmeša štrene, Ellie in Andy zaradi njega celo razdreta zaroko. In ja, logično se zdi, da te ženske pač privlači njegova skrivnostnost, tujost, a bralka kljub temu ostane lačna. Izvemo le, da je iz Cornwalla in da je bil zaradi posedovanja drog že aretiran. Ta lik, ki postavlja življenja na glavo, se zdi nekoliko nedodelan in površno umeščen v roman. Ob ključnih momentih se pojavi kot glavni antagonist, nato pa o njem ne duha ne sluha.

Čeprav je Johnny torej ključen pri preobratu zgodb protagonistk, se izkaže, da se je iz monotonosti vse zgolj sprevrglo v norost. Prav te norosti se vsaka končno loti po svoje – Siân naredi samomor, Rhiannon začne dilat v svojem salonu, Ellie pa se s trebuhom za kruhom preseli v ZDA. Njihove zgodbe se tako končno ločijo, istost njihovih življenj razpade. Ta vrtinec dogajanja pa avtorica predstavi skoraj brezosebno, sploh samomor le na hitro navrže, kot da bi povedala, kakšno vreme bo jutri. Apatičnost je tako glavno vezivo zgodb in nas k odkrivanju novega še bolj privlači.

Ob apatičnosti in naturalizmu pripovedovanja hitro obregnemo še v vprašanje prevoda romana, ki v izvirniku občasno uporabi fonetični zapis besed, ki so v valižanskem naglasu izgovorjene nekoliko drugače kot v angleškem. Ta avtoričina odločitev je namreč v izvirniku ključna za ustvarjanje pristne atmosfere valižanskosti. V slovenskem prevodu te besede beremo pač v našem pogovornem jeziku, s čimer je izkušnja morda nekoliko okrnjena. Da se ta čisto ne izgubi, je prevajalka posamezne valižanske izraze spretno pustila v izvirniku in jih prevedla zgolj v opombah na dnu strani. Momenti, ko Siân nagovarja svojo hčerko v valižanščini, so tako ohranjeni. 

Ob prevajalskih finesah nas vendarle zmotijo občasni pretirano dobesedni prevodi angleških besed. Tako the secrets of an A-list celebrity postanejo skrivnosti slavnih s seznama A. Obregnemo se tudi ob nenavaden prevod še ene besedne zveze, namreč mince pie, ki je v slovenski verziji prevedena kot mesna pita. Besedna zveza tako ustavi branje, saj gre v izvirniku za praznično sladico, pito s polnilom iz suhega sadja. Seveda ta pita za potek zgodbe nikakor ni ključna, temveč le vzbudi občutek nekoliko površnega prevoda, saj prevajalka pojmu popolnoma spremeni pomen. 

Če iz prevajalskih vod še zadnjič zaplavamo v vsebinske, se prav tam vedno znova znajdemo v razburkanem morju čisto novih spoznanj. Čeprav gre za sintetično zapisan roman, pa kronološki razvoj zgodbe vsake toliko presekajo dogodki iz preteklosti protagonistk, zaradi česar lahko nekatera njihova dejanja bolje razumemo, njihove osebnosti so nekoliko jasnejše. Siânin oče je bil krut nasilnež, Ellie je bila posvojena v družino, ki je ni imela za svojo, Rhiannon je bila žrtev otroške pornografije in spolnega nasilja. Ob takšnih krutih opisih preteklih travm žensk nas avtorica vrže iz monotonega dogajanja in nas vedno znova posrka v vrtinec bede, ki ga liki niso uspeli prekiniti.

Rachel Trezise [rêjčl trêzajs] nas prepriča z zapisi o brezizhodnosti tega malega valižanskega mesta, ki jih stke v vsakdan protagonistk in protagonistov. Tem ne preostane drugega, kot da se preprosto vdajajo opojnim in drugim substancam. Nekoliko manj nas prepriča ključen lik Johnnyja in tu pa tam beseda, ki se je izgubila v prevodu, a je valižanskost vseeno uspešno pričarana tudi v slovenskem jeziku. Slovenski prozi namreč trpljenje in vdajanje opojnim substancam nikoli ni bilo tuje. Morda smo tudi zato tako otopele nad kopico opisov zlorabe takšnih in drugačnih, mehkih in trdih drog. Očitno se je guljenje Prešerna in Cankarja v osnovnošolskih klopeh obrestovalo, ali pač.