Literarno delo Težkomentalci Jedrt Lapuh Maležič, izdano lani pri LUD Literatura, je izjemnega pomena za slovenski prostor. V njem avtorica izpostavlja pri nas tako zelo stigmatizirano tematiko mentalnega zdravja. Večino dogajanja umesti v psihiatrično bolnišnico Ljubljana – Polje, ki je že pregovorno rezervirana za norce. V splošnem diskurzu se označevalec »Polje« uporablja kot grožnja tistim, ki so neprilagojeni družbi, tistim, ki so čudni, se pravi tistim, ki jih je treba izključiti v imenu normalnosti.

Že sam kraj dogajanja torej razkriva »ono stran«, stran, ki je ne smemo videti. O tem kraju se ponavadi zgolj nekaj šušlja, saj ga tako rekoč ni Slovenca, ki ne bi vedel za nekoga iz »Polja«. Naj bo to sosed, sorodnik, prijatelj ali znanec, skoraj zagotovo je nekdo iz naše realnosti že bil hospitaliziran v to ali ono psihiatrično bolnišnico.

Včasih je za takšen subjekt dobro, da o svoji izkušnji spregovori odkrito in jasno. To je storila Lapuh Maležič, ko je svoj alter-ego Amber postavila v čas nekaj mesecev, preživetih v Polju. V romanu Težkomentalci gre za prvoosebno pripoved Amber, ki nam življenje »tam« prikaže v nizu kratkih prigod, lahko bi rekli štorij. V njih se ponavljajo zapleti pacientke z raznimi sotrpini ter zapleti trpinke s psihiatri in osebjem. Za ponavljanje podobnega pa sta značilni travmatiziranost in fantazma, ki jo spremljata. Z drugimi besedami, ponavljajo se variante diskurza gospodarja, diskurza, ki poskuša urejati dereguliran užitek norcev.

Pri tem ni izključena možnost, da so nekateri psihiatri tudi sami nori. Rečeno z izjavo, ki so jo zmotno pripisali Einsteinu: »Norost je ponavljati eno in isto stvar in pričakovati različne rezultate.« Psihiatri se ves čas vrtijo okoli koktejla tablet. Zgolj tablete očitno nikogar ne pozdravijo in zato psihiatri delujejo bolj vrači kot pa znanstveniki. Pacientom odgovarjajo s cinizmom in jih skušajo cinično pribijati na neko normo realnosti. S tem pa v pacientih vzbudijo še večji nemir. Pogosto se zdi, da psihiatri odgovarjajo na norost z norostjo, kakor se moralni ljudje lotijo dobrega z dobrim in zlega z zlim. Zato so cinični in »čudno normalni« psihiatri tudi največji antipsihiatri.

Predvsem pa so psihiatri impotentni pri svojem delu. Amber in drugi pacienti se sprašujejo o diagnozah in diagnoze letijo vsepovprek. Vsi bi radi vedeli, kaj so. Vendar pa se zdi, da nobena diagnoza ne zadane bistva. Psihiatrom tako ostane zgolj sklop napotkov, kako bi se nekdo moral vesti, da bo čim manj časa v Polju. Pacienti teh napotkov pogosto ne upoštevajo in se upirajo osebju. Vendar v Polju ni mogoče zmagati, pravi oče Amber, ko pride na obisk.

Psihiatri se namreč zatečejo k dvema ukrepoma: bodisi zaprti oddelek in privez na posteljo bodisi več zdravil. Amber se zaradi gluhonemosti birokratskega osebja zgodi celo to, da mora neko jutro vzeti trojno dozo zdravil. Ob tem pove, da zdravila, kakršna so antipsihotiki, načeloma imajo pozitivne učinke, vendar pa nikakor ne morejo nadomestiti zdravljenja z besedo, ki se tako pri nevrotikih kot pri psihotikih izkaže za najbolj učinkovito. To se pokaže tudi pri Amber, ko vendarle dobi mladega psihiatra, ki ji je pripravljen prisluhniti malo bolj kot drugi.

Psihiatrične bolnišnice, ki se v zahodni in srednji Evropi počasi spreminjajo v azile in zatočišča, so pri nas še vedno bolj ali manj totalne ustanove. To pomeni, da sicer res opravljajo funkcijo zatočišča, v katero se subjekt umakne iz svojega sveta, ki ga ne more več obvladovati. Vendar se v tem zatočišču vzpostavljajo nova bojišča, novi sovražniki in tudi novi zavezniki. Amber praviloma v vsakem poglavju, v vsaki štoriji najde novega zaveznika.

To je lahko poškodovana plesalka Karmen, s katero skupaj plešeta, čeprav ne bi smeli. To je lahko »farški slabič« Brina, za katero se na koncu štorije izkaže, da je lezbijka, ki je izgubila partnerko in vse svoje premoženje. To je lahko medicinska sestra Sanja, ki jo Amber v jezi na ostalo osebje označi za kravo mlekarico in ji je potem žal. To je lahko Samir, ki obožuje Michaela Jacksona in je patološki tat, zato ob odhodu iz bolnišnice Amber ukrade mp3 predvajalnik. In to so lahko tudi številni drugi sotrpini.

Stilsko je roman bogat, saj Lapuh Maležič uporablja domiselne metafore in metonimije. Včasih se povedi skrajšajo in postanejo dramatične, včasih pa se podaljšajo in postanejo še bolj dramatične. Avtorica s pridom uporablja pogovorni jezik. Pridevnikov je veliko in so dobro izbrani ter pogosto humorni. Pravzaprav avtorica s stilom pisanja kreira nek specifičen, ironično-sarkastičen humor. Humor, ki je na distanci do lastnih blodnjavih momentov.

Lacan je nekoč rekel, da smo vsi blodnjavi. Vendar pa se zdi, da se Amber prek pripovedi, prek te literarne blodnje izogne blodnjavosti ali vsaj ustvari neko negotovost glede vsebine svojih blodenj. In pri tem kreira prostor »normalne čudnosti«. V romanu se torej vzpostavi nasprotje med čudno cinično normalnostjo in sarkastično normalno čudnostjo.

S tem pa gre tudi za umetniško invencijo v slovenskem prostoru. Tradicionalna literarna dela o norosti, kakršni sta Kosmačev Tantadruj in Jančarjev Veliki briljantni valček, namreč prikazujejo norce kot nore norce oziroma kot čudno čudne. Tako delujejo po logiki absolutne distance in proizvajajo gotovost: »Ne, mi pa, hvala bogu, nismo nori.« Postopek Lapuh Maležič je obraten – njen lik Amber je ves čas normalno čuden. To pomeni, da je mogoča identifikacija in da je mogoč dvom, ki nenazadnje predstavlja subverzivno noto nekega izkustva: »Malo smo nori, ampak v tem je nekaj normalnosti.«

V zadnjih nekaj poglavjih se iz distopične bolnišnice skupaj z Amber preselimo v distopično Ljubljano, kjer Amber oplazi še kriminal. Enostavnega izhoda ni. Psihiatrija ni naredila nič, da bi Amber spremenila razmerje do lastnega užitka. Psihiatrija je ni spodbudila k invenciji rešitve za enigmo njenega izkustva v razmerju do lastnega užitka. Psihiatrija ne ponuja rešitve, zgolj začasen umik iz sveta, ki pa lahko traja in traja.