Vladimir Tabašević, rojen leta 1986, je, kar se književnosti tiče, začel kot pesnik, ki je sodeloval v skupini Cache´. Predstavniki te skupine so delovali po načelu DIY, pesniške zbirke pa so pogosto izdelovali neposredno na svojih predstavitvah. Tabašević je do sedaj objavil štiri knjige poezije. Obenem je soustanovil portal Prezupč, ki je poskušal lokalno stvarnost skozi uvid v tamkajšnja razredna razmerja analizirati z marksističnim konceptualnim aparatom. Z romanom Tiho teče Misisipi, ki ga je leta 2015 izdal pri manjši založbi Kontrast, se je uvrstil med “zahodnobalkanske” literarne zvezde. Kot zelo viden predstavnik neke izrazito potentne in diferencirane generacije, ki mestoma prevprašuje osnovna pravila literarnih vrst in založniškega delovanja in ki Beograd uvršča med najbolj zanimiva književna prizorišča Evrope, predstavlja fenomen, ki v Sloveniji ta hip ni možen in ki ga je ravno zato treba obravnavati.

Tiho teče Misisipi, ki je letos v drugi izdaji izšel pri gigantu Laguna, je kratek roman. Dogaja se v času vzpona srbskega nacionalizma, tik pred vojno in med njo. Ta čas je zagrabljen s književnim aparatom, ki uspe v dvojem. Obdobje demistificira, odvzame mu tragično patino, s katero ga je v veliki meri premazala predhodna generacija piscev, obenem pa z izognitvijo klišeju ne zaide v cinično distanco ali relativizacijo. Deloma mu to uspe zaradi otroškega junaka, Denija, ki ga muči družinska zgodba, ločitev staršev, tesno povezana z njihovo revščino. Otroški lik gleda na stvari ravno dovolj naivno in obenem ravno dovolj prizadeto. Vendar je tu še drugi ključni prijem, namreč raba jezika. Zgodba je stisnjena na majhen prostor, vendar se obenem zdi, kot da se precej vleče in da je precej zgoščena, da na njej ni nič posebnega in bi jo bilo mogoče ubesediti še na krajšem prostoru.

Sestavljena je iz nekaj opornih točk, ki se kot nekakšna gosta slina povezujejo, obenem pa jih omenjena raba jezika dela ohlapne, skorajda arbitrarne. Ta se opira na dve ključni prvini. Ena je Tabaševićevo pesniško ozadje. Drugo je njegovo teoretsko ozadje. Vsak napredek v zgodbi je pospremljen z dolgimi jezikovnimi digresijami v obliki razvlečenih povedi. Ravno v teh digresijah in razvlečenih povedih je največja Tabaševićeva inovacija. Agamben je na nekem mestu izjavil, da vidi poezijo in filozofijo kot izrazito sorodni dejavnosti, kot dve intenziteti: ena je intenziteta čistega zvoka in druga čistega smisla. Točno na tej točki se formira Tabaševićev antistil. Povedi vodi logika zvočnih verig in obenem nekakšno brodenje po konceptualnih mrežah: obenem intuicija in intelektualiziranje. Denijeva doživetja in doživetja drugih likov so razgrajevana po liniji zvoka, razpuščajo se v brezsmiselno kašo, ki uhaja iz zgodovinskega dogajalnega časa, razstavljena pa se znova sestavljajo v čudovite konceptualne prebliske, ki ponujajo uvide v ravno ta čas, obenem pa tudi v prepletenost razrednega položaja in družinskih odnosov.

Dinko Kreho v svoji kritiki za portal Booksa.hr opozori na nekaj podobnega in pokaže, kako se določena zvočno-pojmovna srečanja dogajajo že pri imenih likov – na primer ROMANo, LUDić, DENI-IDENtiteta. Vladimir Đurišić pa v tekstu Poezija i obmana, objavljenem v reviji Beton, razvija teorijo poezije kot prakse, ki se giblje na meji med zunanjostjo in notranjostjo pomenjenja: poezija je s svojimi random jezikovnimi prijemi in možno citatnostjo pojav, ki na površini meša, razporeja in spaja mreže pomenov, jih s tem tudi generira in nudi uvid v prehodnost meje med razumevanjem in nerazumevanjem, med pomenjenjem in nepomenjenjem. Ni naključje, da se Đurišić v istem tekstu citatno naveže ravno na kritiko Tabaševićevega drugega romana, Pa kao, ki ga zaznamujejo enake tehnike kot Tiho teče Misisipi.

Pa vendarle se skozi to nepomensko-pomensko, zunanje-notranje gibanje, kot smo že rekli, ne zgodi relativizacija neke mladosti in nekega mračnega časoprostora. Nasprotno, ravno skozi prehodnost med notri in zunaj se pokaže vztrajanje izvenjezikovne dejanskosti, delovanje zgodovine, ki nikakor ne more uiti svojim učinkom in ki ne more biti neubesedeno. Ko Tabašević opisuje vojno z zelo nekonvencionalnimi, navidez celo ironičnimi sredstvi, na primer kot nekaj, kar sedi in se ziblje na gugalnici sredi gozda, kot dogajanje, v katerem ubijajo konje, medtem ko na vse to sveti sonce po imenu Peđa, s svojimi satelitskim kroženjem okoli zgodovinske reference to referenco ravno dodatno potrjuje, jo artikulira na nov način, z nje pere politizirano emotivnost in patetično standardiziranost ter jo v svoji artikulaciji tudi deartikulizira. Pusti ji tisto neizrečenost, netotalizibilnost, ki si jo vsak tovrsten dogodek tudi zasluži. Obenem pa se ravno skozi predorčke netotalizibilnosti plazijo omenjeni uvidi, skoznje se plete slinasta mreža analize, ki je teoretsko informirana, a ne teoretizirana.

Na začetku smo rekli, da fenomen Tabašević v Sloveniji ne bi bil mogoč. Z lahkoto si je mogoče predstavljati odzive: to je pretenciozno, nerodno, zmedeno, avtor ni vedel, kaj hoče reči. Pa vendar to še ne pomeni, da tovrstne pisave v Sloveniji ne obstajajo: so in so prav tako plodne kot Tabaševićeva, vztrajajo pa na margini. Tvegajmo zdaj neko zanimivo potezo in ne imenujmo avtorjev te pisave. Naj se artikulirajo po obstoječih in bodočih panbalkanskih podzemnih predorih in zabrbotajo na površini neke zunanjosti ožičene meje.