Tista neskončna gladkost

Recenzija izdelka
16. 9. 2021 - 13.30

Iščoča današnji poobedek nekega molja, lačnega mediteranskih nasledkov starega, sedim na zelenem žametnem naslanjaču. Ta je kajpada prav tako izlizan mrtvečev sedež, kakor ga opiše virtuozna helenska sapa, toda upajmo, da kljub temu še pred koncem tega zapisa ne pojde v klet k mišolovka in velikim muham, ki bodo nanj vztrajno odlagale svoje trpke iztrebke. V minljivem – a udobnem – sedišču se pojim z blagimi verzi, ki se tokrat tičejo Janisa Ritsosa, grka in pesnika - v takšnem ali drugačnem vrstnem redu - katerega marnje smo lahko naprvo prežvežili in zaužili v slovenščini z zbirko Korenine sveta v prevodu Jelene Isak Kres, izdane prejšnjo zimo pri Mladinski knjigi.

Zbirka nas vkrca na nekakšno kronološko popotovanje skozi obist avtorjeve kreacije, pri čemer pa se sto petdeset in nekaj stihov komajda obregne ob pesnikovo neprestano udejanjanje navdiha. Toda kljub skromnosti nabora nam časovni razpon nastanka pesmi prikaže marsikatere podrobnosti Ritsosovega ustvarjanja – predvsem njegovo opuščanje forme in s tem tudi osvoboditev ideje in vsebine. Tako je denimo verz iz leta 1947 veliko togejši od poznejšega, njegova vsebina pa pretirano naturalistična, medtem ko je tisti iz leta 1975 že izpopolnjen, v svoji podobi in stilu. Poznejše avtorjevo ustvarjanje je prežeto z raziskovanjem surrealizma skozi opazovanje sanj, asociacij in slabih spominov, ki jih je avtorjeva preteklost polna. Globoko pogreznjen vanjo napiše pesem tudi o denimo svoji sestri, katere življenje je bila »rana v neobstoju«, obenem pa od začetka ostaja protifašistično naperjen in zvesto antirealističen.

Ritsos je eden tistih pesnikov, ki se vztrajno podi za večnim grškim odmevom, vendar pri njem poslušanje antičnega ideala ni zgolj zadeva nostalgije in posnemanja, pač pa stvar nuje razumevanja. Tako naenkrat Nioba ni več zgolj nepremično zamrznjena v tedanjosti, pač pa postane aktualni simbol človeške nepotešljive radovednosti. Ali pa ko ženska obesi spodnje perilo svojega moža na Herina ramena. Ali pa ko neko poletje postane zamišljenost pod ozvezdjem Lire takojšnja popotnica za preizpraševanje o Orfejevi koristi od tega, da je tako očaral Hada in Perzefono, ko pa se ni mogel obvarovati pred odvrnitvijo pogleda k Evridiki. Orfej, ki je – upognjen pod nedosegljivim - liri izpovedal samoto kot najvišjo resnico – tako postane pesnik sam, ki prav tako išče upravičenost za svoje vzgibe in se skupaj z mitološkim junakom boji Menad, bogov in ljudi, zazrt v liro, ki so jo muze obesile med zvezde. Z vsem tem Ritsos prikaže, da so junaki šli po smrti skozi mnogo – bolj ali manj logičnih – preobrazb v domišljiji teh, ki so preživeli.

Kadar želimo par logosov izgubiti ob dejstvu avtorjevega političnega udejstvovanja – srži vseh njegovih umetniških premikov – je slednje najlažje ujeti z besedo romiosini. Ta označuje bizantinsko imenovanje Grkov za potomce Rimljanov, kot plod srednjeveškega helenizma. Stoletja pod turško okupacijo se je plamen tega pojma ohranil v kodeksih časti, zvestobe, ljubezni do zemlje in domoljubja. Za Ritsosa so bili grški partizani v drugi svetovni vojni junaški dediči romiosinov, gorskih kleptov in srednjeveškega epskega junaka Digenesa Akritasa. Med okupacijo Grčije s strani Sil osi – z začetkom leta 1941 – je tudi sam Ritsos postal član narodnoosvobodilnega gibanja. V tem času so začele nastajati njegove mnogoštevilne zbirke grških uporniških napevov, denimo zbirka iz leta 1945, namenjena vodji uporniškega gibanja Arisu Velouchiotisu ob njegovi smrti. Ritsos je stopil na stran levice tudi v državljanski vojni in bil leta 1948 aretiran ter štiri leta zaprt. To je bil samo začetek njegovega stalnega preganjanja zaradi levičarke usmerjenosti –  leta 1967 je bil ob diktatorstvu Papadopoulosa poslan v koncentracijska taborišča na Jarosu, Samosu in Lemnosu

Najverjetneje je bila najbolj odmevna izkušnja v njegovem bogatem političnem pisanju smrt mladega upornika – sicer ena mnogih – ki je umrl v naročju matere ob veliki stavki in demonstracijah tobačnih delavcev v Solunu. Miroljubni protest je v krvi utopila diktatorska vlada Ioannisa Metaxasa, s skupno dvanajstimi mrtvimi delavci. Članek, ki je navdihnil Ritsosa, je med drugim vseboval tudi odmevno fotografijo s prizorom hladnega, nepremičnega mladeniča in njegove mame, ki žalujoča bdi nad njegovim truplom. Tako se je rodila Ritsosova verjetno najbolj plemenita in široko ljubeča pesem Epilog o jokajočem uporniku, ki po prehojenih tisočih kilometrih prinaša ravno to, česar nima, in prosi, da se ga spominjamo. 

Stalna sopotnica Ritsosovega pisanja je tudi samota – bodisi v pesmih iz koncentracijskega taborišča, kjer leta 1968 zapiše, da se piskač ozre nazaj in ni nikogar, ali pa v zelo odmevni Mesečevi sonati, ki jo lahko beremo kot intenzivno upodobitev osamljenosti in odtujenosti ljubezensko nepredanega posameznika. Prizor pesmi je postavljen v temen družinski dvorec, poln spominov. Nekdanja slava te hiše in njeno vzdrževanje sta postala veliko breme za Žensko v črnem, pripovedovalko pesmi. Vztrajno prosi mlajšega spremljevalca, naj ji dovoli, da odide z njim na nočni sprehod, da skupaj vidita mesto v mesečini. Tiha navzočnost mladeniča se čuti skozi damin dolg izpovedni monolog. Ženska v črnem je lahko zgodnja različica Ismene ali Elektre. Živi z grozljivo samoto in umira, kljub temu pa – v svojem akutnem erotičnem zavedanju mladega moškega obiskovalca v hiši – vnaprej predstavlja močnejšo erotiko Fedre. Ujeta v svoji hiši spominov, hrepeni po pobegu iz svoje preteklosti ter spletanju pristnih človeških povezav. V tem smislu predstavlja svet aristokracije, za katerega Ritsos meni, da je obsojen na propad zaradi odpora, da se prilagodi in sodeluje v procesu sprememb, obenem pa neizprosno prikazuje tudi neverjetno osamljenost, ki izhaja kar neposredno iz Orfejeve lire.

Docela zajeti Ritsososa je nemogoče, saj je ta – če si sposodimo Prevelakisove besede – »kot vseprisotno sonce, včasih kot kak tat, ki nosi luči ponoči, a nikoli pobožen, nikoli naravoslovec«. Zmeraj potopljen v najbolj neraziskane globine, kjer srečamo tisto neskončno gladkost izraza. Vsaka beseda je namreč izhod za mnogokrat neuspelo srečanje, beseda pa je resnična šele takrat, ko vztraja pri srečanju. Brez Ritsosove zgovornosti bi Grki pozabili, kako poimenovati velik del vseh tistih stvari, ki so pred njihovimi očmi.

 

Trije so sedeli pred oknom in gledali morje.

Eden je govoril o morju. Drugi je poslušal. Tretji

ni ne govoril in ne poslušal. Bil je na dnu morja. Lebdel je.

Za okenskimi stekli je bilo mogoče videti njegove počasne, 

a jasne gibe

v nežni sinjini. Raziskoval je potopljeno ladjo.

Pozovnil je na mrtvi zvonec obalne straže. Drobni mehurčki

so se vzpenjali in se tiho razblinjali. Nenadoma je prvi vprašal:

»Je utonil?« Drugi je odgovoril: »Utonil je.«

Tretji ju je nemočno gledal z morskega dna, kakor ljudje navadno gledajo utopljence.

 

Utopila se je Maja.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness