Založba Sanje je leta 2014 natisnila in v širni svet poslala knjigo Ivančice Đerić Nesreča in resnične potrebe, v prevodu Aleksandre Rekar. Opremili so jo s stripovsko narisano naslovnico, kar se ujema z njeno vsebino. Strip je v tem romanu namreč nenavadno močno prepleten in vpleten: v zgodbo, v like, v dialoge in scene. Strip začne in konča zgodbo, je vzrok in posledica, kriv je za tragedijo in obenem nedolžno obsojen. Osrednji lik romana je bivša striparka – Una. Tudi ostali protagonisti imajo strip bolj ali manj blizu, čeprav v romanu ni ne risbe ne stripovske zgodbe. Avtorici je uspelo zabrisati mejo med življenjem in stripom, prav tako med stereotipnim Balkanom in neoliberalnim Zahodom in zlasti med nesrečo ter resničnimi potrebami. Mejo v tekstu lahko razumemo kot razum, ki spregovori skozi Uninega risanega junaka, Kunto Kinte, ki ne želi iti v vojno. Nerazumevanje te pobožne želje od tistih na položajih sproži vrsto dogodkov. Kinta Kinte namreč živi na Balkanu.

Zgodba romana se dogaja na dveh celinah, v dveh mestih – neresničnem Tromolku in resničnem kanadskem Vancouvru. Dogaja se v dveh različnih epohah, za prvo je značilno ne le okolje bosanskega mesteca, ampak vojne oziroma prihajajoče vojne in povojnega obdobja. Drugo epoho označuje kapitalizem, urejena liberalna država, mirno življenje. Bilo bi mirno, če le ne bi bilo tistega dogodka, skrivnostnega motorja zgodbe, s katerim je roman prepojen, na katerega do zadnje strani čakamo na razkritje.

Spremljajo torej dokaj realno problematiko življenja v tujini, kamor se je družina odselila ne le zaradi vojn na ozemlju bivše skupne države, ampak predvsem zaradi tistega dogodka. Dogajanje spremljamo skozi več pogledov in iz več zornih kotev, z duhovito in spretno prepletenimi detajli življenj v karseda različnih okoljih. Večplastna in zanimiva zgodba, ki bi jo avtorica sicer lahko povedala nekoliko bolj jedrnato in z manj ponavljajočih se anekdot. Kljub temu pa ne preseneča, da je bil roman v najožjem izboru za Ninovo, vplivno in ugledno nagrado beograjskega časopisa NIN. Tudi to, da je ni prejela, razumem kot izziv, da v naslednjem romanu prečisti, kar je odveč, in nagrado odnese v novo domovino. Rojena v Sisku piše v srbščini in objavlja v Beogradu, živi pa v Vancouvru. Ivančica Đerić, avtorica.

Njeni liki so predvsem zanimivi karakterji, ki ne morejo iz lastne kože, s svojimi pomanjkljivostmi pa se soočajo v danih okoliščinah. Pogosto izberejo nenajboljše rešitve za doseganje ciljev. Preplet likov, izmeščenih iz naravne okolice, pripelje včasih do tega, da Švicar rešuje probleme na neuglajen način, medtem ko uglajenost v Kanadi prileti iz najmanj pričakovane smeri. Denimo, od brezdomca Chomskega, ki živi na zunanji strani vrat njihovega kanadskega doma. Ta prevzame vlogo samostojnega lika iz nekomercialnega stripa, ki bo pazil na Unino dvorišče.

Liki so bolj ali manj prilagojeni novemu okolju, manjka pa jim - ali pa je le nejasna - vizija prihodnosti po izpolnitvi zadanih si ciljev. Klasična življenjska problematika, zlasti v eksilu. In zlasti kadar so travme preteklosti nerazrešene. Te liki nosijo s sabo, zaradi tega pa v zgodbo vpletajo vedno nove vezi „s starim krajem“ oziroma z nekdanjo domovino. Jugoslavijo. Osrednja protagonistka Una je, kot rečeno, bosanska striparka, ki je ljubezen do risanja in do risbe v Kanadi zamenjala za uspešno kariero v oglaševalski industriji. Ko se naenkrat odloči, da se bo odpovedala karieri in se vrnila k risanju, se to zdi pogumno. Hrepeneti po negotovi prihodnosti v liberalni državi je namreč izziv, zlasti ker pri njej in od "njene miloščine" živi sestra z dvema otrokoma, ki pa nikakor ne more sprejeti Unine odločitve. Pri Uni živi - in sicer od njene plače - še brat, nezmožen drugega dela kot skrbi za sestro. Zaradi tistega dogodka.

In ta brat, Zoran, ki naj bi sestro branil z vsemi sredstvi, že na samem začetku romana izgine brez sledi. Je pa jasno, da mu ni nič hudega, le ni ga in ni. Istočasno se k sestrama po nekem naključju priseli fant iz Tromolka, Eros. Erosa spoznamo tudi skozi simpatično domislico, češ da je on Ero s S-jem in ne brez, kar implicira moškost - sicer drugačno, naivno glede vojne, dogodkov in cilja, ki mu ga naloži Obrad Golotrba. Obrad, kontrapunktiran lik Erosu, je vojni zločinec in vojni profitar, čigar sin Graf, Unin bivši fant, je storil samomor. Zaradi „tistega dogodka“. A Golotrba pri samomoru ne prizna svoje krivde: „Umor je bil in ne samomor“, si dopoveduje in se naliva z viskijem. Vsak lik odlično „nosi“ svojo vlogo, utež usode.

Izginuli brat, Chomsky in Eros umestijo zgodbo v sedanjost, sicer bi bila skoraj povsem bazirana na spominih, ki so vedno parcialni. Iskati vzroke dogodkov iz preteklosti na osnovi neke resnice je namreč več kot neracionalno početje. Iskati resnico o dogodkih iz preteklosti na bazi tujih spominov in v interpretaciji drugega pa je še bolj brezumno početje. In prav to počne pisana družba osrednjih protagonistov, iščujoč razlage: dogodkov, samih sebe, svojih postopkov pred časom. Z dvajset ali večletno distanco si skušajo dopovedati resnico. In zaživeti. Zlasti pa iti čez „tisti dogodek“, ki je pogon celotne knjige, kot bi bila kriminalka, kjer napeto čakamo razrešitev in razlago, vedoč, da je to nekaj dokončnega in edino resničnega. Napetost, stopnjevanje napetosti, ki se generira skozi digresije, stranske like in stranske dogodke in ki uspe zadržati pozornost, je še en postopek žanrske literature, ki je v službi zgodbe.

Tisti dogodek, ki je družino dveh sester in brata izselil iz bosanskega mesteca Tromolk, ki je brata prepričal, naj si priskrbi pištolo, ki je vzrok samomora bivšega fanta, dogodka, ki bi moral ostati v preteklosti. Na koncu romana, ko izvemo, za kaj je šlo, ter se zavemo, da ne more biti končan, se znova soočimo s posledicami brezumne vojne, v kateri naj bi bili jeziki, ljudje in strah skupni vsem stranem. Vprašanje je, ali so res skupni in ali smo si res tako podobni? Ali ni to že spet avtoričina naivnost, saj dogodke preučuje z velike časovno-geografske distance? Lepo bi bilo, da se vse dobro konča, ampak prej kot to se mi zdi, da je še Zagor - duh s sekiro iz bosanskega Darkvudskega močvirja - odselil v Kanado.

In namesto katarze, nam še Eros pribije: živel bom tako kot vi, v nekoč, vendar tukaj.