»Zgodbe pripovedujemo, kadar jih kdo posluša; in tudi če zgodba ni prav dolga, se redkokdaj zgodi, da pripovedovalca ne bo kdo prekinil. Zato sem (če se boste morda vprašali, zakaj) v to zgodbo, ki ni zgodba ali je kvečjemu slaba zgodba, vključil osebo, ki naj bi vsaj približno odigrala vlogo bralca.« Tako Diderot.

Isto bi lahko trdili za Diderota. Ampak začnimo na začetku. Pri Mladinski knjigi je pred kratkim izšla knjiga z naslovom To ni zgodba in druge zgodbe. To je zbirka tekstov iz poznejšega obdobja Diderotovega življenja: Spletka, Prijatelja iz Bourbonna, Pogovor med očetom in otroki ali Kako nevarno je, če se hoče človek dvigniti nad zakone, To ni zgodba, O nedoslednosti javnega mnenja pri presojanju zasebnih zadev ali Gospa de la Carlière, Dodatek k Bougainvillovemu potopisu ali Dialog med A in B o tem, kako neprimerno je presojati o moralnosti tistih fizičnih dejanj, ki te razsežnosti sploh nimajo, in Pogovor med filozofom in gospo maršalico de ***.

Že iz samih naslovov je razviden osnovni lajtmotiv: moralnost, zakon in presojanje. Izjema je Spletka, ki govori o Diderotovi ukani in norčevanju iz neke malomeščanske, naivne ženske - torej v klasičnem Diderotovem slogu. Ostali teksti so osredotočeni na problem moralnosti. Situacija je vedno dialoška, pripovedovalec pa nikoli ni enoznačen - včasih se mu pridruži kar bralec, kot smo lahko slišali v začetnem citatu. Kombiniranje različnih oblik pripovedovalcev, razbijanje klasičnih modelov materialne organizacije teksta - vse to je 'klasični' Diderot, ki briljira v Fatalistu Jacquesu in njegovem gospodarju.

Toda 'klasičnega' Diderota ni kaj več kot to. Če smo v Fatalistu Jacquesu priča humorni, arogantni in zabavni satiri, ki se skozi banalne dogodke norčuje in ironizira klasično obliko romana in filozofijo fatalizma, se pri 'poznem' Diderotu to njegovo humorno norčevanje spremeni v intelektualistično moraliziranje. Od Diderota v svoji specifičnosti k Diderotu kot splošni paradigmi francoskega razsvetljenstva.

Intelektualistično moraliziranje smo rekli. Pojasnimo. Ne gre za preprosto tolmačenje, kaj je prav in kaj narobe. Diderot skozi dialoge različnih oseb razvija kompleksne psihološke opise in antagonistične pozicije posameznika pri samem sebi in v družbi. V spremni besedi lahko preberemo, da se tu odkrivajo interpretacijske dileme, ki jih avtor v svoji humanistični daljnovidnosti pušča odprte. Toda če upoštevamo še dva ključna elementa, se lahko izognemo nekritični apologiji spremne besede: zakon in presoja.

Intelektualistično moraliziranje smo rekli, pa še vedno ne pojasnili. Torej: dualizem, ki ga Diderot stalno nakazuje in opisuje, je razsvetljenski dualizem pravil in razuma. Na eni strani imamo zakone in institucije, kot sta na primer sodišče in cerkev, poleg tega pa še splošna moralna pravila in javno mnenje. Na drugi strani imamo naravo, razum in avtonomijo.

Zakoni in institucije so nepopolni in muhasto spremenljivi, vedno postavljeni glede na neko partikularno iniciativo ali intenco. Zaradi njih se ljudje pokoravajo in brez premisleka upoštevajo vsiljeni družbeni red. V Dodatku k Bougainvillovemu potopisu Diderot sestavi ostro kritiko družbe in njenih institucionaliziranih pravil - zanimivo, iz vidika divjakov. Toda kritika vsiljevanja pravil in morale se sprevrne v moralistično vsiljevanje kritike, ko divjak z očitanjem, da so civilizirani še bolj barbarski od divjakov, postane isti kot civilizirani.

Vseeno pa Diderot ni običajen moralist. Lahko bi rekli, da je v tem primeru prej neke vrste »moralističen materialist«. Narava in razum - s tem pa tudi morala -  gresta skupaj. Pa ne da se narava kantovsko ravna po razumu, temveč materija ustvarja duha, tudi popolnejšo obliko - kot je človeški. Človek je stroj - materija, zato so razumski zakoni skladni z zakoni narave. Splošna pravila, zakoni in institucije pa proizvajajo umetnega moralnega človeka, ki s svojo izumetničenostjo propada. Diderot je deist: v nič ne verjame, pa vendar ima kreposti spodobnega vernika.

Vrnimo se na začetek. To ni zgodba, to ni Diderot. 'To ni zgodba' je slaba zgodba, kamor se vrine nekdo tretji - bralec. 'To ni Diderot' je 'slab' Diderot, kamor se vrine nekaj tretjega - paradigma razsvetljenstva. Če hočete zabavnega literarnega Diderota, vzemite Fatalista Jacquesa [žaka], če hočete filozofijo Diderota, vzemite zbirko D'Alembertove sanje (ki vključuje tudi filozofsko spodobna teksta Dodatek k Bougainvillovem potopisu in Pogovor med filozofom in gospo maršalico de ***). Če hočete intelektualistični moralizem, pa pač vzemite zbirko To ni zgodba.

Diderote je razločeval Aleš M.