Tretjost

Tretjost

Recenzija izdelka
14. 6. 2016 - 13.00

Roman je pisan v kratkih, sčiščenih povedih. Protagonist in drugi liki so osvobojeni dolgoveznih psihologizacij. Niso položeni v roman kot zaokrožene enote. Nasprotno, o tem, katere njihove lastnosti bodo razvidne, odloča potek dogajanja. Fokus je torej premeščen na dogajanje. Poudarja ga tudi dodelana ritmičnost pisave, ki je brzčas povezana z Mozetičevimi pesniškimi načini ubesedovanja, za katere sta značilni ravno takšna semantična napiljenost in ritmiziranost. Obenem pa dogajanje poudarja še dogajalni prostor, ki je hiša na podeželju v neznani (zahodni) evropski državi, v kateri poteka mednarodna prevajalska kolonija. Prostor je zapolnjen z rahlo shrljivim vzdušjem; prvič zaradi klišejskosti, poantirane skarikiranosti prevajalk in prevajalcev, drugič zaradi čudaštva gostiteljev. Strežnica recimo ob večerjah pazi na gibe rok jedcev s paličico, na katero je nameščena nekakšna ročica, ki jih ob neprimernih gibih tolče po prstkih. Zaradi te ročice postanemo tesnobni, square značaj prevajalskih kolonij, visokokulturnih družb, njihova neznosna banalnost ves čas udarjata na plano.

Vendar se ne zgodi nič takega, namreč ne odvije se noben trilerski scenarij ali kaj podobnega. Ves ta fokus se usmeri v odnose med protagonistom in mladimi fanti. S tem Mozetič doseže dvojno subverzijo; na eni strani osvobodi elemente srhljivosti in napetosti klišejev, po katerih ti pripadajo žanru, po drugi strani pa, kot smo napisali, osvobodi vprašanje odnosov bedaste melodramatike. V opisanem fokusu je namreč tudi sam dispozitiv osebnih odnosov, ki, izkopani iz osebne psihologije in spovedovanja, dobijo “družbeni” značaj.

Obenem pa se zariše še ena zareza. Protagonist (dobrodošlo brez imena) je homoseksualec in torej že na strani Drugosti. Vendar je, prvič, ta Drugost osvobojena vloge ultimativne žrtve, saj njegovo libidinalno in ljubezensko ekonomijo usmerja imperativ nadvlade. Išče si fante, ki so dvojno Drugi, ki so na strani norih. Vendar se vedno znova izkaže, da ga ti fantje nadvladajo, vsaj v tem, da ne more vzpostaviti popolne oblasti nad njimi. Želi si biti pokroviteljski in skrbeč, vendar so njegovi objekti poželenja že pripravljeni na to in vedo, kako manipulirati z njim. Zato se protagonist usmeri k neki še večji Drugosti, k posameznikom, za katere izgleda, da so podrejeni tako, da bolj ne morejo biti. Namreč k migrantskim seksualnim sužnjem, ki so na voljo za sadistične izbruhe nacionalističnih vojakov ali pa naprodaj preskrbljenim belčkom.

Vendar se tudi tukaj izkaže, da sužnji v kontekstu libidinalne ekonomije nikakor niso zgolj podrejeni, saj je v zadnji instanci poraženec naš beli, anonimni in pravnoformalno svobodni ter finančno oskrbljeni protagnost, ki ne more zadovoljiti svoje potrebe, da bi v odnosih vladal. Odnos ultimativne žrtve je tu prevprašan še drugič.

Pri tem so seksualni prizori odlično pozicionirani v strukturo romana. Popisani so namreč klinično hladno, brez romantičnih investicij, kakor tudi brez njihove komplementarne plati, porno fantazmagorije, ki si pogosto domišlja, da je romantiki nekako nasprotna. Libidinalna in ljubezenska ekonomija sta zopet sklop in se kot tak kaže kot ambivalenten, mračen in nerazdružljiv. Ne bežimo v vojnovićevsko “ljubljenje in ne seks”, niti v nič manj naivno in dolgočasno lenkovskvo pornografiranje (ki vzpostavlja videz distance s slabimi poskusi teoretiziranja).

Kot utopija, v nasprotju s kruto realnostjo, se kažejo spomini iz otroštva, ko se je na kozolcu igral seksualne igrice s kmečkim fantom in odlomki iz francoskega romana o dveh mladostnih prijateljih-ljubimcih, ki živita pustolovske sanje homoseksualnih prijateljev. Videti je, da je Mozetič prevajalec Foucaulta, odlomki Foucaulta so pravzaprav prisotni tudi v romanu, in da pozna izvore represije, ki so v politični nevarnosti prijateljstva med homoseksualci.

Vendar je to prijateljstvo za protagonista nemogoče. Je namreč na strani mentalno zdravih in je bel kulturnik. Pomenljivo je, da je idealno vezo v otroštvu doživel na kmetih in da se protagonista romana, ki ga prevaja, potikata po podeželju in naravi, s čimer je prevprašana interpretacija urbane krajine kot ultimativnega horizonta homoseksualnosti. Kot kulturnik in mentalno zdrav, recimo temu malomeščanski gej, ne more zaživeti izveninstitucionalnih stanj. Zarisana je ločnica, podobno kot med Pritličjem in Rogom.

Treba je reči, da je za slovensko okolje, ki ne misli, ampak zgolj politikantsko deala tako v svetu literature kot tudi v svetu liberalnih politik, to Mozetičevo pisanje izjemno kontroverzno. Vendar gre za roman, premise niso eksplicitne, zato naši vrli kritiki, ki imajo toliko radi homoseksualnost, kadar je podobna heteroseksualnosti, in čefurje, kadar so podobni preprostim in obvladljivim, ter manjšine nasploh, kadar je mogoče z njimi dealiti, te kontroverze ne bodo opazili, in možno je, da romana ne bodo znali brati. No, glede na to, da je roman izšel že dokaj časa nazaj in razprave, ki bi si jo knjiga zaslužila, ni bilo, je mogoče reči, da je naša teza do neke mere že potrjena.

Na koncu se zgodi ultimativna politika; naš kulturnik je potopljen v drugosti, ta ga z dogodkom migrantov odplakne iz udobnega kulturništva in ga pošlje nazaj v Slovenijo. Kljub temu, da je pozicija ultimativne žrtve prevprašana, je ločnica med hetero in homo znotraj sfere kulture vedno subtilno nakazana. Tako je protagonist ujet med dve sferi. Je drugi, vendar ne more dostopati do neke druge drugosti. Binarizem liberal college predavanj iz primerjalne književnosti in bednih obrazložitev literarnih nagrad je zanikan. Nimamo samo prvosti in drugosti, temveč tudi tretjost.

Objemi norosti je roman, ki misli, ki ima za seboj dejanske koncepte in ki je dejansko tudi političen. Morda bo izpadel iz bebastih sprotnih kanonizacij, ampak nič ne de, recimo dobiti slovensko literarno nagrado (in najbolj slovenska med literarnimi nagradami, tako po načinu izbora kot po funkciji, je nagrada EU), je včasih prej sramota kot čast.

To je trdi underground, ki v slovenski književnosti obstaja in ki ga hočemo brat!

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Wow, kritiku je končno nekaj kul... :)
Jah, nč, že roma na spisek "must read"....
...in jasno Mozetič - kralj. ;)

Eksplicitno napisano in ne preveč zateženo. Bom z veseljem prebrala roman!!!

brane molzetiča car !!!!!!!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.