Tokratnega Kosila nekega molja ne bo mogoče prebaviti brez nekaj uvodnih distanciranj. Kar je seveda prvi pregovorni znak slabega pisanja in avtorstva. Trenutek, ki mora pred začetkom dela opravičevati njegov obstoj in pojasnjevati posebne načine, je prvi znak, da je podvigu spodletelo. No, potem je tu še hrbtna stran, da je namreč že od zmerom in posebej v naših blagoslovljenih časih sprotno posebno pojasnjevanje lastnih početij in pretenzij temeljni modus operandi kakršnegakoli delovanja. Vsak artefakt rabi še enciklopedijo sebe. Tako tudi tale kritika.

Začnemo z najslajšim. Pričujoči prispevek je gotovo plod globokega incesta, da ne rečemo literarnega incesta. Ni toliko sporno dolgoletno tovariško razmerje med tokratnima kritikom in avtorjem, niti ne do danes trajajoče skupno občevanje po slovenskih nekulturnih greznicah. Roka roko umije, po hrbtu te lahko počoha le roka drugega, pijanec podpira pijanca. Kar pa gotovo krši demokratična pravila določenega kulturnega ekosistema, je omemba kritika na samem začetku avtorjevega dela. No, rekli smo omemba, pri čemer lahko brez sramu zapišemo, da gre za navadno klevetanje. Najprej je namreč nič kriv recenzent označen za ‘stalen vir navdiha’, nakar se ga obtoži, da je bistveno sovplival na avtorjeve zapise. ‘Z navidezno sramežljivim vzpodbujanjem, duhovno širino in tenkočutno objestnostjo do besede in drugih življenjskih trivialij.’ Lahko ste prepričani, da kot vestni razsojevalci o umetnosti ne bomo izvajali podobnega tercijalstva.

Gremo zdaj k stvari. Založba kreten.si je izdala digitalno verzijo izbora pesmi gospoda Nejca Bahorja. Kreten.si ni založniška novinka. Poleg monumentalnih fotografij, kot sta bili spomladi obelodanjeni tonin.kreten.si in mojstrovina hojs.kreten.si, redno izdaja Koroniko, interno žuto štampo Radia Študent, sodelovala je tudi pri lanskem prvencu Amadeja Kraljeviča remix.rar, ki smo ga recenzirali tudi na naših valovih. Tokratni prvenec, naslovljen Ljubav in rat ter podnaslovljen Za moje mrtve črnce. Približen izbor pesmi od cca 2002-2008, že omenjenega gospoda Bahorja je torej založbina druga literarna izdaja. Koga in kaj torej izdaja tokrat?

O Bahorju ne bomo izgubljali besed. Biga, kot ga poznate naše poslušalstvo in kakor ga je v nežnejših letih ljubkovalno poimenovala njegova mati Irena - še ena od mnogih izpostavljenih zaslužnic za obstoj njegove poezije -, je dolga leta eden od vokalnih stebrov naše frekvence. Kako ga najlažje opisati popolnemu tujcu? Takole bomo rekli - je izrazito majakovskovski tip. Kot veliki Majakovski tudi mali Bahor pooseblja širok spekter nadarjenosti in aktivnosti - od obvladovanja besede v tako pisani kot verbalni formi prek samosvojih vizualnih proizvodov od risb do grafičnega oblikovanja in muzikalnega udejstvovanja do alternativnega družbenega aktivizma. Morda se to komu sliši čudno, a naj vas ne zavede - to je ta lik z Metelkove. Kdor se še spomni teh časov.

Zdaj pa pesmi. Zaradi specifičnih lastnosti izdaje zbirke Ljubav in rat, na katere bi se radi fokusirali, bomo podali zgolj vobči duhovni očrt Bahorjeve poezije. Njegovih komadov se skozinskoz držijo temeljna nonšalanca, jezikovna lahkotnost in samoumevnost, nepretencioznost, nevulgarna objest, izrazito delujejo, kot da drugače ne bi mogle. Na hitro in v nekem standardiziranem umetniškem imaginariju bi jim lahko pripisali mozartovsko dovršenost, če ne bi bila sama srž teh pesmi in ves njihov duh fenomenološko izrazito nastrojena proti tako imenovanemu klasicističnemu umetnostnemu modelu. Ravno nasprotno, vse pesmi vztrajajo v avantgardistični paradigmi moderne lirike, kakršno sta pri nas inavgurirala Anton Podbevšek in Srečko Kosovel. Gre za eno od najizrazitejših defetišizacij slovenskega jezika. V tem smislu bi se lahko uvodu navkljub vseeno zaklevetali - je Bahor Mozart avantgardistične poezije?

Malo drugače povedano - v maloumnem, teoretsko izsušenem in mišljenjsko banalnem polju slovenskega pisanja o literaturi in posebej poeziji bi bebavo rekli, da ima naš Biga že v prvencu, ki je sicer arhiv več kot desetletje starega pisanja, samosvoj pesniški glas. Tečnejši izraz od pesniškega glasu je seveda le še glas generacije. No, ta glas je bil pri Bahorju vedno že tam, brez parnasovskega iskanja, raznoraznih eksperimentalnih fazonov, pretencioznega lomastenja po literarnih modusih, samopromocijskega objavljanja poezijskih zmazkov. Recimo še po picassovsko. Bahor ni iskal, temveč našel. In dal dalje. Za ostalo se ne meni. Ostalo je zgodovina. Literarna zgodovina.

In zdaj k prej omenjenim specifičnim lastnostim zbirke. V skladu z izpostavljenim majakovskovskim tipom avantgardno-renesančnega človeka - postane Bahor tako še Leonardo da Vinci slovenske literature? - je avtor priobčil še risbe, oblikovanje in prelom. Tu nastopi neformalni direktor ali, da ne bo preveč užaljen, skrbnik domene kreten.si Jurij Podgoršek. Slednji je spisal tudi postajanje elektronske knjige Ljubav in rat. Digitalna literatura in poezija pri nas seveda nista nič novega, če omenimo na primer delo Jake Železnikarja. Uporabili smo besedo postajanje, ki jo tu mislimo v filozofsko-pojmovnem smislu. Ljubav in rat je v svoji pravkar izdani elektronski varianti najbrž eden najboljših literarnih dosežkov interaktivne in digitalne poezije. Poezija kot dogajanje, sprotno odvijanje, performativnost. Kar pa je v kontekstu izdaje njena najmočnejša plat, neizbežno postane tudi literarno najšibkejša. Ali, bolje rečeno, nepotrebna.

Kitice, verzi, besede, zlogi po arbitrarni programski predestinaciji mutirajo. Med črki se prikrade pomišljaj. Neka beseda se pobolda. Druga podčrta. Tretja prečrta. Poravnava verzov se zrcalno preslika na desni rob. Naslovi se prekladajo levo in desno. Besede meglijo. Vsak scroll je novo rojstvo. Pesem zaradi znakovno-oblikovnih zarez pomeni nekaj čisto drugega kot pred pol minute. Vemo, literatura in posebej poezija nikoli ni pomenski monolit, temveč konstantno intersubjektivno presihavanje pomenov, pojmovnih premen, podiranje jezikovnih mej, kreacija konstantne nepomenljivosti. Ljubav in rat je neprestano prikazovanje tega. Performans bistva poezije. Kot take.

Ta izjemna lastnost izdaje pa je hkrati, kot rečeno, njena največja literarna šibkost. Vse mutacije in permutacije zapisa so namreč vedno že predpostavljene v konzumpciji tako rekoč vsake poezije. Vsakršno fizično dodajanje nepreglednih variant pomenjenja je po nujnosti vedno določeno in končno ter neskončnost nezaznamovanega zapisa kvečjemu omejuje. Ljubav in rat v svoji odlični in lični kretenski izdaji daje živ vpogled v proces poezije, katerekoli poezije, a s tem obenem nezadržno okrni krasen šarm svojega izrekanja. ‘Kurac mate v glavi / kar nesite si ga / v gozdove pojdite in si glavo ubijte.’ Ali v blesavem recenzentskem označevanju vseh vrst: Ljubav in rat je najdialektičnejša izdaja leta 2020.