V sveži pesniški zbirki mleček, žbunje: grobovi v njem Blaž Božič nadaljuje s svojim značilnim kartiranjem, datiranjem in lociranjem. Dejanjem in dogodkom pušča ozadje, ki skozi ubeseditev stopa v ospredje. Z orisom težišč bežečih stanj poroča o užitkih in srhljivostih lajšanja prežečih bremen. Polzeča sporočilnost zapisanih besed mezi na površine hermetičnega sloga, ki dela srečanje z zabeleženim zahtevno. Opraviti imamo z natančno in gibajočo se slojevitostjo, pomeni se kljub ustvarjanju številnih statičnih podob bralki nenehno izmikajo. Jezikovni sloji se nizajo s spretnim dodajanjem in odvzemanjem, pri čemer nanosi delujejo sočasno in ne linearno. Pesnikova srečanja in vračanja se v pesem zapisujejo več let. Razbiranje dolgotrajnosti zahteva svoj davek tudi v branju, preden druženje s pesmimi uresniči svoj potencial.

»včasih pomeni besed poniknejo

v globine srca šele naslednjega dne

vseskozi tukaj, obdavčen in prisoten«

Slojevitost Blaža Božiča je tako ostra in prozorna, da v pesmih ni vidnega razmaza ali zameglitve. Čeprav se vsaki zapisani besedi pridružujejo mnogoteri pomeni, ki jih ustvarja njena soseščina, najglasneje in najdlje vztraja njena neizprosnost. Besede kar obsedijo na svojih mestih in stvari se jako jasno čutijo. A ta jasnost je – tako namiguje naklonjenost izrečenega – posledica vpetosti in bližine. Sloji se razlezejo ob svojih mejah oziroma pridevniških besedah, ki so zadolžene za to, da vse povežejo s pripadajočim posebnim mestom.

»nekdaj je veljalo: pomlad je

propadla obljuba, besede so tisto, kar je ostro

in jasno in kar bo

izpričalo vse spregledano:

naklonjene okruške, bele zime src

in nekaj prihodnosti - «

Prislovi se pridružujejo širokemu omizju besednih vrst, ki nabreka in se krči glede na stopnjevanje deljene noči. Podobno kot glasbeni sempli ima vsak posamezen člen v verzu svoj rezek učinek. Nasproti tej avtonomiji, žmohtu razlik med členi verza, so vse besede poenotene v zapisu. Ne glede na izhodišče ali nadaljevanje jih sestavljajo le male črke. Ta odločitev poudarja asimetrično enakovrednost izrekajočega hrupa. V tankočutni verigi noisa postane track v celoti težko prebavljiv. Motivacija za ustvarjanje pesmi je pričevanje o nečem, kar je v stvarnosti težko prebavljivo. Kot pričevalni zapis takšnih dogodkov pesmi same prevzemajo lastnost neprebavljivega.

Kaotični trušč omizja spodbuja, morda ravno nasprotno od pričakovanega, da se razpravlja in upira še več. Pesnikov apetit po zbiranju okruškov krajev in črepinj njihovih odnosov vodi v pisanje-lepljenje, ki razgalja trzajoče mikrokozmose središč. Tipanje po domačem mestu v zbirko vpelje infrastrukturne floskule, grožnje in odkrito kritiko: v Ljubljani je »vsepovsod slišati nenasitno željo po mesu«. Kljub temu pa v pesmih infrastruktura ostaja v službi raztreščenja svojih velikodušnih uporabnikov. »Prišleki v slepi zarji« opominjajo na raznovrstne zločine in represalije, storjene zoper naše oživčene metropolise. V tovrstnih semplih se najnazorneje zrcali učinek pričevanja in poročanja. V tem položaju pa je avtor v zbirki najbolj ranljiv.

Z vsako pesmijo se variacije besednih podob in njihove nianse zaostrujejo, ob tem se drobijo, njihova logika razpada. Vendar pesmi zato ne izgubijo reda – le bralki se zdi ta tuj in oddaljen. Kar pa razbere iz njega, ji vseeno ostaja blizko. Verzi se prej kot ohridski biseri nizajo kot sistematično urejene črepinje, ki nikoli ne sestavijo razbitega vrča vsebine. Slediti razpokam pomeni vztrajati pri nerazumnem, a spevnem srečanju dveh besed, dveh zvez – njunih krajev, časov in načinov. Tudi ko med referenčnimi sloji prepoznamo vir sklica, pesmi ne proizvajajo razumljivosti ali razkritja.

»kako mi je odleglo, ko sem dognal, da ni cilja.

videl, pozabil, videl, se spomnil, pozabil;

Enkrat razbito zahteva začetek znova s tistim, kar nam je na voljo. Nekaj podobnega se dogaja pri jezikoslovju, pesnikovi drugi obrti, ki jo s pridom uporablja v svojem pisanju. Za bralko, ki ne pozna zakonitosti, logike in subverzij starogrških, osmanskih, staroangleških in ostalih predmodernih tekstov, ostajajo pesmi črepinjaste. Torej, kaj je na voljo? Vsaka pesem je specialiteta neke izkušnje, ki si je bralka ne more prisvojiti, in zato ostaja iz strani v stran najbolj privlačna izbira. Približa se ji, če se tujosti pusti pohrustati.

Tako slogovni vzorci kot vsebinski motivi se hranijo iz postopkov prevajanja in vsakdanje umazanije. Pesnik prejete podobe oklesti na motive ali obrise. Ti se v zapisu nenehno gibljejo in med seboj nekaj počno. V polzenju skozi prste bralka ne dobi priložnosti za celovito interpretacijo podob. Podobo je treba ujeti, tako kot se prikaže, in ji dati jezik – gibljivost.

»ivernata slepota je pogozdovala tišino

na šibkih kolenih, denimo:

zoper in v brk zamolklo«

Komu še pojejo muze njegovih pesmi? Nepričakovano menjavajoči se subjekti so pričakovano erotična bitja: nesnovna bitja in zemeljska polbožanstva, junakinje, sostorilci za šankom, bolj ali manj srečne ljubezni, čas. Poletje, v katerem se zbirajo in bogatijo pesnikovi jeziki. Otožne jeseni, v katerih se pesnikovi jeziki sproščajo, divje zime in ekshibicionistične pomladi … vsaka stvar ima svoj letni čas. Izjemna pozornost do ciklov in njihovih vremenskih razmer, ki so botrovale dotikom in padcem, je eno samo božanje jezika.

Božičeva zbirka znova potrjuje, da je pisanje z logiko več jezikov in ritmov iznajdljivo in samosvoje pri uporabi materinščin. Večjezično ljubljenje se odraža v zapletenosti besednega reda, sestavi prizorov ter nagovoru stanj in odsotnosti. Tujost nosi pozitiven daljnosežni učinek, njeni uvoženi mehanizmi pa so zadolženi za izražanje hrepenenja in strasti. Posledično je nemalokrat pogrešana dvojina iz mesa in krvi – ne iz romantike.

»in izmučene besede so nama dale svoja mesta:

mrtve dni, ki sva jih podelila v menici avgustovskih ur,

mrtvo noč, svetlejšo od nebes, od

apna človeških vrtnic, ki so redile zemljo pod nama:«

Če je Fassbinderjevo leto 1978, Leto trinajstih lun – dvanajst mesecev in še eno mlado luno težkih osebnih katastrof – bi bilo Božičevo leto trinajstih avgustov leto skrivališč od vsakdanjega reda. V svojih vročinskih valih nič manj kruto leto tveganih dejanj. Leto polno neprisvojljivih ritualov, ki pričajo in nas zasačijo skoraj vedno osamljene. Na straneh te pesniške zbirke je eksemplarično opisano, kakšnega okusa, teksture in barve je avgustovska osamljenost. Ta kakopak velikodušno sedi za omizjem skupaj z vznesenostjo, tesnobo, jezo in sočutjem.

Najmanj »einen Tod muss man sterben« pravi nemški pregovor. A bolj kot s smrtjo ali izbiranjem manjšega zla imamo opravka z grobovi. Z urejanjem tistega, kar kot bogat epilog opominja in obeleži dejanja, ki so bila pred neizbežnim dogodkom. Pisanje je mleček ran v žbunju urbanih središč, a v njegovem celjenju ni nič odrešilnega.

Foto: Naslovnica zbirke, ilustracija Matej Stupica, 2022