Druga pesniška zbirka Nežke Struc, Do severnega sija, ki je izšla v navezi Ignora in Literarnega društva IA, je poskus potovanja do cilja, ki ga bralka prebere že v naslovu. Ampak počasi, v vlak nismo še niti vstopili. Začnemo na vrtu. Ta je menda s padcem mačka skozi okno nedavno postal pokopališče. Pristanek na vrtu je pomemben. Tja se vračamo po uteho.

Do severnega sija je preplet pesmi, ki se lomijo na navidezno napačnih mestih, ki besedni red zdaj namenoma narobe obrnejo, včasih pa zajecljajo v ponovitvi vedno istih besed. Pesnica pove, da se namenoma definira po malem narobe. Pesmi prekinjajo prozni sestavki, ki jim vsilijo strukturo pripovedi.

Prvoosebne izpovedi avtorice se transformirajo v pripoved o Slađani in Uršuli, njenem objektu občudovanja. Nobena od njiju, kakor tudi noben drug lik, ni prisotna v poetičnih delih, pesnica pa tudi ni del zgodbe, ki jo pripoveduje v proznih sestavkih. Pesmi tematsko sovpadajo z dogajanjem v zgodbi, pesničina občutja v njih pa sovpadejo z okoliškimi odstavki. Tako se pripoved upočasni, poetične dele pa bralka avtomatično umesti v sanjsko okolje.

Iz senčnega zavetja zelenja se sredi noči premestimo v zatohlo stanovanje, nekakšno pribežališče za izgubljence, ki mu bralka pripiše polkletnost in pomanjkanje prezračevanja. Potopljenim vanj je zato odtegnjeno spanje, ob negibnosti poletne sopare pa se v nespečih zganejo eksistencialne tesnobe.

Uršulo spoznamo skozi prizmo Slađaninega občudovanja njene idealizirane podobe, to pa orišejo njena hrepenenja po ljubezni, po umiku v naravo, iz mesta, stran od betonske vročine, potrošništva. »izginem še preden se boš iztekla / od sebe pač ne morem zbežat« S predajanjem svetobolju – »verjetno le jaz tukaj diham globoko« – in zatreskanosti Slađana spregleda trenutek, ko se Uršulino iskanje severnega sija zaključi s skokom z viadukta, z okna, z mostu, ni važno, važen je pristanek, saj jo ta napravi breztelesnega duha. Šele tako osvobojena telesa ima končno možnost, da prispe do svojega cilja.

In kaj je severni sij? Zdi se, da gre za trenutek ali prostor, ko ali kjer se zrak spet premika in ozračje preneha pritiskati proti tlom, ko se obzorje razširi in misli izčistijo in lahko ponoči bediš brez slabe vesti. Olajšanje. Od česa, pa naj vsak vstavi sam.

Dekleti, za kateri se zdi, da sta lika na miselnem pobegu iz klavstrofobičnosti pesničine poletne insomnije, želita presekati ponavljajoče se patriarhalne vzorce, ki so jima jih predale njune prednice. Preboleti krivice, ki so se zgodile njim, in se izviti pritiskom in pričakovanjem, ki upravljajo z njunima telesoma. Njun trud je zastavljen kot potovanje do severnega sija.

Tisto, kar ju loči in odločilno vpliva na razplet, je njun odnos do lastnih teles. Slađana se z odtujenostjo od svoje fizične razsežnosti spopada s pisanjem pesmi po stenah. »Stenski verz 5: Utesnjenost zavetja, pokroviteljstvo tvoje ljubezni, izhod iz čakanja na nič.« Nasprotno pa Uršula svoje telo zabriše skozi okno in se s tem iztrga bivanju v prostem teku z ostalimi prebivalci tistega zatohlega stanovanja. Brez telesa je ni več mogoče umestiti v družbeni red, ki bi od nje pričakoval materinstvo, poroko z moškim in binarno razumevanje spola.

V drugem delu knjige se dogajanje zgosti okrog potovanja. Slađana se iz občutka dolžnosti do svoje ljubimke nameni na pot k severnemu siju. Začetno nedefiniranost logističnih podrobnosti vedno bolj kompromitirajo označevalci realnosti, ki silijo v ospredje. Nazadnje Slađano – kot verjetno že marsikoga pred njo, ko je pot neusmiljeno postavljena na zemljevid – prizemljijo Slovenske železnice. Miselni pobeg je grobo umeščen v kraj Hoče in se za romantično popotnico ali popotnika – če ta pač ne premore več kot osem evrov in pol – ne konča nad meglenim morjem, ampak na mrtvi točki, ki se na zemljevidu nahaja pod imenom Zidani Most. Prav tam se Slađana, soočena s svojimi omejitvami, odreče izpolnitvi zastavljenega – prispeti v svež hlad nekje na severu, kjer bi se ločila od teže svoje dediščine. Dokler si ne drzne znova poskusiti, pa spleta uteho iz plevela na vrtu.

Romanca med dekletoma vleče glavno vitico zbirke in pesmi, ki so večinoma prvoosebne, potisne v kontekst njune zgodbe. Okolja in spremljevalni liki – duhovi, brezzoba očetovska figura, ženska z brado in repom ter slepec – ki jih pesnica vzpostavi s pripovednimi deli, prevetrijo klišejsko romantičnost glavnih dveh likov, še posebej Slađaninega dojemanja sveta. Tako pesmim sicer pripne specifično atmosfero, ki izhaja iz proznih delov in ki je samim po sebi ne bi pripisali. Poveže jih v kompaktno celoto, vendar pogosto zasenči vprašanja in frustracije, ki jih pesnica predeluje v verzih. S puljenjem slaka izkoreninja posesivno ljubezen in išče mir v trohnenju trupel rastlin, plevelu in robidah. Čeprav piše o podedovani bolečini, o krvavenju, o ujetosti, pravi: »stay soft / mehak puhast nežen minljiv krhek / kos človeka.« In o ljubezni. Ljubezen je na njenih prsih speča mačka, trenutek miru, preden se prične spet izmikati pričakovanjem družbe, ki so ukoreninjena tudi v njej sami in jih tudi sama reproducira.

Avtorica zaključek zastavi optimistično, oziroma tako vsaj pravi. Smrt, ki eno izmed junakinj spremeni v duha, ponuja možnost, da ji bo uspelo najti severni sij. Bralki pa zastavlja vprašanje, ali se ji zdi v redu, da se zgodba ne more končati drugače kot srečno. Bralka pomiritev zazna kot vsiljeno. Zdi se, da zbirka ne more uiti strukturi, ki si jo zastavi z zgodbo. Ta terja razrešitev, ki pa je do kompleksnosti tematik, ki se jih pesnica loteva v zbirki, nekoliko podcenjujoča. Konča se namreč s sprijaznjenjem, s sprejetjem sveta, kakršen pač je, in odkritjem utehe v ljubezni in naravi.

Naslovna slika: Wikimedia Commons, J. M. W. Turner, Margate from the Sea