Tereza Vuk je avtorica, ki je na literarni sceni prisotna že dobrih petnajst let. Sprva smo lahko, tisti, ki nam spomin seveda seže tako daleč, brali njene bloge, kasneje je začela pisati za Kralje ulice, postala kolumnistka portala Fokuspokus, izdala je dve knjigi z naslovoma Creepyatrija (samozaložba) in Kolumniatrija (založba Proksima). Letos pa je pri založbi Beletrina izdala roman z naslovom »Zakaj ima moj hudič krila?«. Tako kot ni običajna avtorica sama, tudi tale recenzija knjige ne bo ravno najbolj običajne vrste. Karkoli že običajno v obeh primerih pomeni.

 Vse okoli romana Zakaj ima moj hudič krila? je, če si priznamo ali ne, malce paradoksalno. Točno tako, kot je paradoksalna tudi avtorica sama. Če začnemo na začetku – glede na Terezino provokativnost, odbitost in neposredno iskrenost bi bilo »smiselno« pričakovati, da ga založba, kot je Beletrina, v nobenem možnem scenariju ne bo objavila. Pa ga je. Če pomislimo dalje, bi pričakovali, da bo kot avtorica deležna prepovedi, cenzure, skratka neke omejitve, ki bi njeno pisanje nekako »popravila«, ga naredila sprejemljivejše za družbo. Pa se to ni zgodilo. Kaj smo torej dobili v branje?

 Ob neposrednosti Tereze Vuk bralec enostavno ne more ostati hladen. Lahko je ogorčen, zgrožen, morda se mu zapisano tudi gnusi. Ali pa čuti empatijo, celo nekakšen perverzen voajerski užitek ob življenju, ki bi si ga v kakšnih divjih sanjah celo želel. Morda pa med branjem bralec oziroma bralka dojame, da je ‒ čeprav si doslej tega ni mislila – na pravi življenjski poti. Da ni zgrešila. Knjiga nam namreč poda neposreden pogled v Terezino življenje. Na eni strani deluje kot dnevnik in memoari, na drugi kot roman, resnica pa je verjetno nekje vmes. Njeno spretno podajanje zgodbe s sočnim besednjakom, ravno pravšnjim doziranjem informacij in humornimi vložki, tudi v segmentih, ki so vse prej kot zabavni, nas skozi pisano besedo dobesedno posrka v tekstovje do točke, da se knjiga prebere na dušek. Postopoma nas slači in plast za plastjo odkriva tabuje, o katerih si ne upamo ali pa nočemo govoriti. V skoraj dnevniških zapisih se skupaj z avtorico potapljamo in utapljamo v njenem vsakdanu, ki se nam ob vedno daljšem branju zdi tudi vedno bolj normalen. Skupaj z njo se slečemo in stojimo goli pred ogledalom uličnega življenja. Vedno znova nas preseneča v naraciji in stopnjevanju svojih zelo podobnih, a hkrati raznolikih dni. Tako nas od blagih odmikov od družbenih normativov pripelje do vedno večjih odmikov, ki jim skupaj z njo sledimo in jih tudi sprejmemo. Hkratno pa se stopnjuje celotna paleta čustev, tako na bralčevi kot avtoričini strani.  

Na prvih nekaj straneh knjige in ob poznavanju avtoričinega stila se mogoče zdi, da bomo deležni vsakodnevnih vragolij odvisnikov in odvisnic od različnih substanc. Mogoče je še najbolj primerna oznaka, če rečemo, da se zdi, kot da dobivamo vpogled v življenja Kraljev ulice. Kot da beremo dnevnik z naslovom Ulična lekcija lajfa. Vendar nas Tereza preseneti, tako kot slači bralca, se tudi tokrat sama sleče do kosti. Pripoved gradi iz časovnih preskokov med tukaj in zdaj in časom svoje svoje dvoletne rehabilitacije na Portugalskem, pred dobrimi dvajsetimi leti. Skozi njene spomine imamo bralci možnost spoznati tudi drugačno Terezo. Terezo, ki se odpre na ravni, globlji od vsakodnevnega popivanja, odpre nam svojo Pandorino skrinjico spominov, bolečin, ljubezni, izgub, občutka osamljenosti, nepripadnosti in celo smrti. Še več, zaradi tega lahko razumemo, zakaj je sploh prišlo do vsakodnevnega popivanja. To je tudi ena od glavnih prednosti te knjige – avtorica se ne dela, da ve več kot vsi ostali, in si ne jemlje pravice, da bi sodila, pametovala. Ona samo živi, z zelo močnim zavedanjem o vseh svojih napakah, ki ji jih nekako vseeno ne uspe popraviti, čeprav si na drugi strani knjige to zelo želiš. S tem, kako živi, nam pokaže, da je vse OK, da smo vsi samo ljudje. »Fantje moji, kreteni. A smo mi čist zafurali life? Počas gremo proti 50. In kaj the fuck delamo cele dneve?«

 V odgovor na vprašanje v knjigi se je avtorici tega besedila zarolal odgovor iz pesmi Lepi in prazni skupine Pankrti. »Ni več upanja, povozu ga je tank, kva naj počnemo druzga k't da šibamo punk«. Glasba je v knjigi Zakaj ima moj hudič krila? tudi sicer pomembna. Avtorica svoje življenjske situacije povezuje z glasbenimi vložki, ki jih spretno zapakira v – logično – tudi glasbeno dramaturgijo, včasih ob določeni situaciji paše samo naslov, včasih besedilo pesmi, včasih samo neka njena asociacija, velikokrat pa kar skupek vsega omenjenega. Izbor glasbe v knjigi je precej pester in raznolik tudi za poznavalce, saj za bralca z njim napravi situacije še bolj realistične in emocionalno večplastne. A v bistvu nas z ničimer ne posiljuje. Ne s svojim življenjem, ne z glasbo, ne v končni fazi sama s seboj. Enostavno ponudi žur, ki ga lahko kadarkoli zapustimo. Mislila si sicer bo, ko te jebe, si zvila joint in živela naprej. Ampak to je to. Življenje gre naprej. In točno ta lekcija knjige manjka v tem norem vsakdanu. 

 Na knjigo pa seveda lahko pogledamo tudi s popolnoma sociološko-vzgojnega zornega kota. Zakaj ima moj hudič krila? je knjiga, o kateri se že govori, da bi morala postati del izobraževalnega procesa. Zakaj? Ker govori o življenju, kakršno pač je. Pripoveduje nam o odnosih s starši, ki niso najlažji ne za eno ne za drugo stran. Odpira vprašanja o svoji lastni vrednosti, o samopodobi, na momente celo razvajenosti, ki nas kot bralce včasih spravi do točke, ko enostavno rečemo: ni ti bilo dovolj hudo. Ja, na momente si celo vzamemo pravico biti razsodnik o življenju nekoga drugega, ravno zaradi odprte forme in vpogleda v tujo zgodbo, ki ni najbolj običajna in uokvirjena. Zato se takoj začnemo zavedati, da nekje v svojih globinah vseeno hrepenimo po okvirih in pravilih igre. Hkrati pa seveda, da obstajajo ljudje, ki jih ne prenesejo in se iz nekega razloga počutijo nepripadne družbi. Z zgoraj omenjenih vidikov je ta knjiga tako dragocena ravno zato, ker pokaže, da je tudi to življenje, in prav bi bilo, da ga v nekem idealističnem svetu kot takega tudi sprejmemo. Z odgovornim zavedanjem, da takšne zgodbe in življenja niso najlažja ne za posameznika, ki to življenje živi, ne za starše, ki so morali sprejeti to vlogo, ne za druge ljudi, ki jim ni vseeno za dotično osebo. Knjiga predvsem na tem nivoju odpira zavedanje o posameznikovi lastni volji in je lahko v pomoč tako eni kot drugi strani.

 Tereza Vuk je avtorica, ki svoji navidezni zabluženosti navkljub trdno stoji na tleh, z odličnim načinom pisanja in smiselno celoto podajanja zgodb. Je avtorica, ki je v vseh letih svojega pisanja ostala zvesta sama sebi, svoji samodestrukciji in stilu. Čeprav je lahko v njenem pisanju za nekoga vse narobe, je hkrati za nekoga tudi zelo in samo prav. To je knjiga za vse zlomljene in svobodne ptice, za nerazumljene in tiste, ki ne razumete.

»Dolg sem zdržala, ni kej. Ker taka sem. Navaden prevarant, ki najrajši vara sebe.«