Najpopularnejša žanra za tako imenovano plažno branje sta ljubezenski roman in detektivka in, ker se poletje bliža, se na tokratnem kosilu mastimo s svežim slovenskim krimičem Kdo je ubil seks? Andreja Capobianca. Roman, o katerem lahko na njegovi naslovni platnici preberemo, da gre za »kriminalno dober slovenski politični triler«, je izšel letos pri Beletrini. Pa je samohvala upravičena?

Prvoosebni pripovedovalec in protagonist romana je petindvajsetletni pripravnik na zasebni detektivski agenciji, Rado Tulli. Ta je v tandemu z zasebno detektivko Anito Fikač zasledoval predsednico politične stranke SEKS ali Slovenske evropske konstruktivne stranke, Laro Šmit, ki jo mož sumi nezvestobe. 

Njihov načrt se milo rečeno sfiži, ko Šmit nekaj dni kasneje umorijo, in zasledovanje se prelevi v iskanje njenega morilca. Če že to ni dovolj, pa Sloveniji manjka še dober mesec do parlamentarnih volitev. Seveda se za stolček poteguje tudi SEKS. 

Kdo je ubil SEKS? se drži za kriminalko klasične strukture umora na začetnih straneh romana in nato iskanja njegovega storilca, ki traja skozi celoten špeh knjige. Dokler seveda storilec ni razkrit v veličastnem monologu, ki v enem dahu razkrije, kako in zakaj je morilec storil to, kar je. Za resnično dramatično filmsko doživetje si lahko ob branju predstavljamo stoječe ovacije. 

Tisto, kar se izkaže za bolj inovativno, je preplet napetosti predvolilnega dogajanja s preiskovanjem umora. Avtor vsako poglavje naslovi s številom dni od umora in številom dni do parlamentarnih volitev. S tem domiselno ustvarja napetost, saj se bralka zaveda, da se obenem odštevajo tudi dnevi do razglasitve morilca. 

Če kaosu dodamo še kup dramatičnih soočenj hinavskih politikov, postane zadeva res vroča. Fiktivni oddaji Gigijin golaž in Brez dlake delujeta kot preslikava dejanskih predvolilnih soočenj in komentatorskih programov, ko se lahko naslajamo nad političnimi floskulami nam neljubih javnih osebnosti. 

Tako dobro, kot deluje celostna struktura poglavij, ki postopoma gradijo napetost, učinkuje tudi jezik romana. Dialogi so bogati z anglicizmi, kot sta deal in by the way, ki sproščenim pogovorom gotovo dododajo mero pristnosti. Prav tako temu pripomorejo občasni italijanski izrazi ali besede iz ust protagonista Rada Tullija, čigar oče je Italijan, prav tako je do pred kratkim živel v Italiji.

K dinamičnosti sloga pisanja doprinese tudi medbesedilnost. Avtor namreč večkrat namigne na komade The Rolling Stones, The Cure in Lane del Rey. Čeprav je morda predvajanje njenega Born to die na pogrebu, tik ob krsti, pretirano on the nose.

Avtor je manj izviren pri poimenovanju nekaterih književnih likov, ki jim dodaja pretirano metaforiko. Lastnika detektivske agencije sta namreč Tit in Jovan. Ja, njuni starši naj bi ju kot zagreti socialisti kajpada poimenovali po Josipu Brozu Titu in Jovanki. Bizarna poimenovanja avtor stopnjuje z desničarjem Črtom Škrtičnikom in njegovo nasprotnico Silvano Potica.

Ko pogledamo preko poimenovanj likov, tudi ljudje, ki stojijo za njimi, nimajo pretirane globine, kar je glede na obseg dela logično. Identitete vsake posameznice in posameznika pač ni mogoče razviti do potankosti. Problem nastane, ko avtor spolno usmerjenost likov izkoristi za sočen preobrat, s katerim bo zaključil poglavje. Izkaže se, da ima mož Lare Šmit afero z desničarjem Škrtičnikom. Prav tako moža vara tudi Lara, namreč s svojo maserko. Ob koncu pa se izkaže še, da je skrivnostni partner Anite Fikač, večkrat omenjeni Dani, v resnici ženska. O moj bog! 

Vsakič, ko se torej v romanu pojavi gej, lezbijka, biseksualka, je spolna identiteta te osebe vedno skrita. Neheteronormativni odnosi sicer niso stigmatizirani, a niti niso normalizirani, saj se večinoma pojavljajo v obliki prevare ali razmerja, ki mora ostati za štirimi stenami. Seveda so svojo spolno identiteto ljudje mnogokrat prisiljeni skrivati, a zdi se, da neheteronormativnost avtor izkorišča zgolj v prid sočnejših preobratov, ki zapolnjujejo nekoliko suhoparnejše odseke romana.

Neuspešno nenormativen je bil avtor tudi pri dejstvu, da detektiva in charge ne odigra občasno rahlo zapiti, neobriti moški srednjih let s kompleksom superiornosti, temveč mlada ambiciozna ženska. Groundbreaking.

Anito Fikač Capobianco v Beletrininem intervjuju imenuje »gonilna sila preiskave«. Izbira mlajše ženske za to vlogo bi bila v poplavi klišejsko moških detektivov in inšpektorjev še izvirna, a to se hitro obrne. 

Kajpak ženska ne more zgolj obstajati in opravljati svojega dela brez neizogibne objektivizacije v stilu Harukija Murakamija. Ta je namreč znan po sicer kompleksnih ženskih likih, ki so popredmeteni in predstavljeni skozi moški pogled. V romanu Kdo je ubil SEKS? je bralka večkrat seznanjena z dejstvom, kako lepe noge ima detektivka Fikač ali kako si jo Rado, njen podrejeni, predstavlja golo. Očitno je pri ženski potrebno vedno znova izpostaviti njeno lepoto, saj intelekt seveda nikoli ni dovolj. To, je resnično kriminalno.

Če si torej odgovorimo na vprašanje, je roman res kriminalno dober, kot trdi napis na naslovnici? Ne. Roman je sicer uspešen pri povezavi političnega dogajanja s preiskovanjem umora, ki ustvarja neko novo napetost, in pri spretni rabi jezika. Vseeno, naj poudarimo, pa ženski ni treba biti vedno objekt poželenja. Pinky promise.