VOZNI RED 

- Vpad v greguerío. [00:00]

- Recenzija knjige Ramón Gómez de la Serna: Greguerías - tekst spodaj [00:15]

- Pogovor z Muanisom Sinanovićem - 1 del: avantgarde VS osebni izraz [16:23]

- Šopek gregueríj [22:39]

- Pogovor z Muanisom Sinanovićem - 2 del: odprti tok zavesti VS družbeni angažma [23:24]

- Pogovor z Muanisom Sinanovićem - 3 del: šopek gregueríj in osebni vtisi [28:37]

- Pogovor z Muanisom Sinanovićem - 4 del: sklepne misli [32:00]

*** *** ***

Sredi noči prsti zalistajo v knjigo. Na vsaki strani je po sedem stavkov, nemara verzov. Nekateri so poravnani levo. Nekateri sredinsko. Nekateri desno. Prsti listajo skozi okoli sto petdeset strani – malo naprej, malo nazaj. Oči potujejo po straneh. Misli odskakujejo od enega k drugemu domisleku. Se ob kakšnem ustavijo. Asociacije odprejo krila. Usta preberejo. 

»Nihče najbrž ne bo opazil, ampak ti oblaki so obrnjeni narobe.« 

»Smejal se je kot kavni mlinček.« 

»VAŽNO JE, DA SI SREČEN, TUDI ČE TIPKAŠ NA PISALNI STROJ. «

»Kaj pa boš s tem,« so me povprašali nejeverni obrazi, ko sem jim kazal svoj recenzijski izvod Gregueríj španskega pisatelja, dramatika in publicista Ramóna Gómez de la Serne, ki je letos izšel v zbirki Klasična šerpa Literarno-umetniškega društva Šerpa. No, takoj si lahko oddahnemo, da ne gre za nikaršne aforizme, petanizme ali arjanizme. Kot pravi Gómez de la Serna, so aforizmi podučni, gregueríe pač ne. Prav tako njihov namen ni izkazovanje piščeve virtuoznosti in duhovitosti. Gregueríe niso ne osebnoizpovedne ne realistično mimetične. Iz knjižice zaveje duh miselnega in besednega pustolovstva, vonj zgodovinske avantgarde. 

»Nihče ne pričakuje, da mu bo iz glave zrasla perunika. Edino jaz.« 

Sin premožnega madridskega pravnika, leta 1888 rojeni Ramón Gómez de la Serna, je prebival v Parizu med letoma 1909 in 1911. Takrat torej, ko se je za vsakega nadobudnega avantgardista in modernista spodobilo biti tam. »V Parizu sem bil pipa in ne človek, napis in ne duša, veter in ne sprehajalec, časopis in ne bralec,« zapiše kasneje v svoji avtobiografiji. Po vrnitvi v Madrid v pivnici Pombo osnuje Posvečeno kripto Pombo v kateri se od leta 1914 do španske državljanske vojne leta 1936 zbirajo španski in evropski umetniki, avantgardisti, modernisti, Gómez de la Serna pa jih zabava z literarno performativnimi predavanji. Prve gregueríe so nastale ravno v času bivanja v Parizu, sprva še kot celostranske vinjete, ki so se skozi leta skrčile na en ali dva stavka in jih je avtor objavljal v časopisih do svoje smrti leta 1963. Slovenska izdaja v prevodu Aleša Bergerja tako zajema le manjši izbor gregueríj napisanih med 1917 in 1962. Španske zbrane izdaje štejejo čez 1500 strani.  

»Ko stopimo v sanje, bi morali dobiti geslo, da bi se prepričali, ali smo isti, ko pridemo ven.« 

Pojem greguería izhaja iz besede za nerazumljivo kričanje, iz besede za grščino, češ, ne razumem: »it’s all greek to me«. Greguería je hipen preblisk, ki preseneti tudi avtorja. Greguería je proto-tok zavesti. Kot zapiše Gómez de la Serna: »greguería je pogum, da označimo, česar se ne da označiti, ujamemo, kar je bežno, in sprevidimo, kar lahko je ali ni v vsakem od nas.« Večina gregueríj vznika iz vidnega in tako lahko v njih še zapazimo sledi romantike, predvsem v opisih narave, oblakov in lune. Vmes pa pisec nameče tudi vso takratno tehnologijo kot so vlaki, pivniki, dvigala in telefoni, pa tudi zgodovino, kulturno družbeni kontekst, psihoanalizo in karkoli že vstopi v njegovo zavest. Greguería ni pazljivo aranžirani haiku, ki naj prenese bralca v avtorjev zorni kot, pač pa nenadni izbruh z ostrimi robovi iz epruvet v umetnikovem laboratoriju, ki s sabo nosi tako pisca kot bralca v poskusu prehajanja že poznanih obzorij. 

 

»Če ob telefonskem pogovoru z njo začutite njen parfum, pomeni, da ste zaljubljeni.« 

Pozorno opazovanje okolice in poslušanje lastnega toka misli loči gregueríe od prevratništva futurizma. Prav tako v njih ni cinizma ali obupa. Gómez de la Serna jih označi za kombinacijo metafore in humorja, torej napora ubesediti na nov način, kar hkrati pomeni presenetiti misel in njene običajne tokove ter navade. Tako ni čudno, da avtor v predgovoru k izdaji zbranih gregueríj zapiše, da jih je treba čakati, da ne pridejo v trumah in da se mora kot pisec dati v stanje popolne milosti. Temu pristopu lahko najdemo najbližje vzporednice v poeziji neoavantgardnega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je govoril, da v aktu pesnjenja vidi sebe kot zgolj orodje, ki čudnim stavkom, ki niso bili še nikoli napisani, omogoči ugledati svetlobo. Podobnost med pesnikoma bi torej videli v izogibanju osebnoizpovednosti ali narativnosti – poezija je videna kot igra jezika, zavesti in sveta, v kateri oba pesnika sledita intuitivni spontanosti. Razliko pa bi najprej našli v značajih hudomušnega Gómez de la Serne in napornega in do jezika nasilnega Šalamuna, še bolj pa v strukturnih razlikah med zgodovinsko avantgardo in neoavantgardo. 

»V vsakem kilogramu kave so trije kilogrami vonja po kavi.« 

Srbski teoretik Miško Šuvaković razlikuje med različnimi postopki samonanašalnosti v zgodovinski avantgardi, visokem povojnem modernizmu in neoavantgardi šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V Gómez de la Sernovih postopkih lahko razberemo tako imenovano poetično avtorefleksijo zgodovinskih avantgard. Umetniško delo postane sled notranjega stanja subjekta ali enkratne performativne geste – kot na primer pri nadrealističnem avtomatskem pisanju. Tipično avantgardastično-modernistična je recimo Gómez de la Sernova zahteva, da greguerías ne smejo biti podobne ničemur, kar je bilo že povedano. Umetnost je torej življenjska praksa v prihodnost obrnjene zavesti. Nasproti temu je Šalamunova praksa že protokonceptualistična, saj gre za namerno delovanje v kontekstu kulture ter umetnosti, in sicer z distanciranjem od pričakovano vzvišene drže velikega pesnika, ki pa si jo Šalamun vseeno vsake toliko igrivo nadene, da jo lahko zatem zopet spodkoplje. Ali povedano drugače – Šalamun se pri ustvarjanju poezije zaveda tudi njene recepcije. 

»Priljubljenost: da vas poznajo ljudje, ki jih vi ne.« 

Še bolj izrazito lahko razlike med obema avantgardama uvidimo v primerjavi gregueríj z minimalističnimi pesmimi Iztoka Geistra Plamna iz poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja, saj se oba pesnika se posvečata stvarem. Gómez De la Serna – veliki zbiratelj čudnih reči z bolšjakov – stvari vidi predvsem kot vzpodbude za lastna duševna stanja – z njegovimi besedami: »Zaznamuje me posebna nežnost do stvari, ki so skrite najgloblje v meni«. Nasproti temu je Geister kot glavni ideolog neoavantgardnega gibanja OHO teoretsko osnoval reizem kot k stvarem obrnjeno umetnost, ki zre okolico, kot se ji ta zgolj čutno prikazuje. Geister se kot pesnik striktno umakne iz umetniškega procesa, saj vidi tudi pesem kot stvar, ki jo mora avtor kot vsak drugi bralec interpretirati, da bi jo razumel. Izpolni tudi še zadnji Šuvakovićev pogoj protokonceptualistične samonanašalnosti, namreč sposobnost racionalizacije umetniških postopkov kot zadnjega koraka demistifikacije umetniškega dela. Geister tako v pisemskih intervjujih s Francetom Pibernikom iz leta 1973 teoretsko razčleni svojo poetiko kot namerno oblikovanje nedogovorjenih prenesenih pomenov, oziroma kot sopostavljenje besed na tak način, da bi te vzbudile čimveč asociacij v bralčevi zavesti. Na primer: 

SALTO:

skakalec se poveže

v kamen

skakalec se razveže

v palico

blažena kapljica

poleg blaznega človeka

vrč mesa

kri drevesa

sveta nebesa

kakšen kurc

Če torej potegnemo premico od zgodovinske do neoavantgarde vidimo, da je pri Gómez de la Serni umetnost utemeljena v ontološkem stanju umetnika, ki vanj povabi tudi bralca. Pri Geistru pa je ontološko zasnovano samo umetniško delo, s katerim se na ontološki ravni srečata bralec ali gledalec. Pri obeh pesnikih metafore odpirajo bralčevo zavest, le da Gómez de la Serna pri tem potuje z nami, medtem ko Geister od zunaj režira naša metaforična spotikanja. Kjer Šalamunove pesmi trgajo jezik na drobce in Geistrove pesmi zahtevajo asketsko pozornost, ko nas vedno mečejo ven iz sebe, so gregueríe dostopnejše, lahkotne, radožive. Nemara tudi zato, ker Gómez de la Serni kot Špancu pri ustvarjanju ni bilo treba vsakič postrgati posmrtnih ostankov Prešerna in Cankarja z delovne mize. Hkrati pa se nam – ker se Gómez de la Serna ni nikoli izvzel iz svoje poezije – odpre svet hecnega strička iz famoznega podstrešnega stanovanja, v katerem je med nabrano šaro živel z voščeno lutko iz Pariza in modno lutko z bolšjaka. Svet, ki je z izjemo kakšnega patriarhalnega dovtipa, zelo podoben naši sodobni urbani izkušnji. 

»Tekoče stopnice nas hitreje pripeljejo do najbolj nepotrebnih izdatkov.«

»Že dobro,« porečete, »ampak kaj se nas vse to danes tiče?«. Prvič, Gregueríe razkrijejo rodovnik in tradicijo neizrazne nemimetične literature. S tokom zavesti v katerem nam avtor ne pametuje, pač pa skupaj z bralci raziskuje robove veččutnega sveta in lastne zavesti, gregueríe napovedo umik avtorja iz literature. Četudi je posamezna greguería nemara manj posrečena, smo bralci z listanjem po knjižici in beganjem po straneh potisnjeni v stalni tok porajanja in tipanja meja lastne domišljije. Drugič, pingpong med umetniškim materialom – v primeru poezije so to besede – ter zavestjo, ki smo mu priča v gregueríah, je po smrti avtorja, ki jo je Roland Barthes oznanil leta 1967, postal temeljni princip sodobnih ustvarjalnih procesov. Na gledaliških vajah ali strmeč v črke na zaslonu se avtorji že postavljajo v vlogo prejemnikov, iščoč iz potenciala materiala vznikajoče pomene, ki jih nato negujejo in oblikujejo – to iskanje in opažanje pa sta že zaznamovana z intuicijo, željami in zgodovino avtorjev. V tem smislu so gregueríe pravzaprav izredno sodobne ali nemara proto-sodobne in tako sodijo na knjižno polico vsakega ljubitelja sodobne umetnosti ali neekspresivne literature – recimo poleg zbranih del Iztoka Geistra Plamna in poleg vsaj ene od okoli štiridesetih Šalamunovih zbirk. Samo pazite, da postavite slovar na drug del knjižnje omare, da ga kot tradicionalista ne bo avantgardistična banda premlatila. 

»Da pesniki kradejo zvezde, se bo izkazalo šele ob koncu sveta.«