Gerard Reve je resnično velika figura nizozemskega književnega kanona, eden od njihovih največjih modernistov. Glede na to, da Nizozemska po lastnem geopolitičnem in kulturnem položaju ni zelo marginalna država, je presenetljivo, da mu vse do danes ni uspelo prodreti v zavest bralcev evropskega, to se pravi tudi svetovnega kanona, karkoli si o njem že mislimo. Gre za zgodaj outiranega homoseksualca, a tudi predanega katolika, tipa, ki je pozneje siknil par stvari čez indonezijske migrante, avtorja romana The Fourth Man, po katerem je posnet slaven istoimenski film Paula Veerhovena, romana, katerega protagonist je sam, kar posledično pomeni, da je tudi protagonist istoimenskega filma. Kulturna industrija bi ga brez težav prodala kot »kontroverzno figuro«. The Evenings, ki ga tokrat obravnavamo, je njegov prvenec, izdan leta 1947, ki je bil šele lani preveden v angleščino, ta prevod pa smo tudi brali.

Protagonist je Fritz, nepomemben 23-letni uslužbenec kafkovske sorte, ki poskuša zabiti čas v povojnem Amsterdamu, kar pa se izkaže za izjemno težavno nalogo. Družinsko in kulturno življenje ere tik pred začetkom enega največjih zlatih obdobij v zgodovini človeštva, vsaj če upoštevamo ekonomsko prosperiteto, je v popolnem razsulu, izpraznjeno smisla in neverjetno alienirano. Če Kafka svoj svet upodablja v fantastičnem absurdnem duhu, pa prav toliko absurda ven buta iz Revove knjige, ki je napisana v zelo stvarnem, brutalno realističnem slogu. Fritz sedi na kosilu s staršema, ki se prepirata v že zdavnaj izčrpanem zakonu, hodi na obisk k bratu in njegovi ženi, henga z znanci in znamkami, gre v kino, posluša radio ter se ga kdaj ulije, Reve pa mu pri tem sledi in vse skupaj vestno popisuje deset večerov nekega decembra tik po vojni. Glede na to, da je knjiga izšla leta 1947, lahko ugibamo, da gre za december 1946 ali 1945. Vendar vojna presenetljivo nikdar ni omenjena s posebno pozornostjo, čeprav kot gigantska prikazen straši po celotnem romanu. Vse kot da teče po ustaljenih tirnicah, kot da ni bilo nobenega pretresa, vendar je življenje naluknjano od nje in skozenj zavijajo turobni vetrovi.

Pogovori Fritza in ljudi, s katerimi se srečuje, so povsem banalni, o pleši, zdravstvenih neprijetnostih, mestnih čudakih, in pogosto zaidejo v nevrotično, morbidno shitpostanje o smrti, v sadistično norčevanje. Za to nevrozo, ki buta ven na površini in v katero je močno spleten živčen in grotesken humor, pa ni praktično nič – Fritz nima nobenih posebnih misli, nobenih refleksij, zgolj tu in tam v sebi pokomentira potek pogovora, češ, »tu sem morda šel predaleč« ali pa »kako nenavaden potek pogovora« ali »tu moram utihniti, tu pa še naprej govoriti«. Edini trenutki, ko se v tej površini pokaže kakšna luknja, preko katere lahko zazijamo v globino, so njegove sanje, ki res dobivajo kafkovske razsežnosti, polne komično absurdnih fantastičnih potez. Vendar se Fritz potem zbudi, spet pomisli na nekaj banalnega in zaspi nazaj. Zlovešči mrak, mir kot nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. S tem lahko rečemo tudi, da ne gre samo za posledico vojne, gre tudi za splošno kulturno krizo modernizma, ki so jo na različne načine opisovali in komentirali mnogi in ki je, če sledimo denimo Kracauerjevi študiji o življenju uslužbencev, tudi eden od razlogov, da se je srednji razred množično oprijel fašizma kot možne rešitve iz duhovnega brezna.

Kar je za nas sodobnike izjemno fascinantno, je stvaren, neabstrakten uvid v to, kako so fenomeni, ki jih pripisujemo sebi kot postmodernim, prisotni že davno prej. Praznost in samoreferencialnost pogovorov, bezljanje po postpolitičnem življenju, shitpostanje; to, kar pripisujemo družbenim omrežjem, je v štiridesetih letih v romanu prisotno v zelo podobni obliki znotraj vsakdanjega kramljanja.

Prav tako prihajamo iz večje krize, ki sicer na srečo ni bila tudi vojna, vsaj za Evropejce ne, kajti zdaj smo izumili proxy vojne, smo brez idej, novi red se sestavlja brez našega prispevka, nimamo možnosti kakorkoli poseči vanj, za silo se preživljamo, neuspešno se trudimo zabavati in govorimo neumnosti, neumnost na neumnost, iz česar se nikoli ne prebijemo. Res je, da je Fritz udeležen v svetu, kjer je manj spektakla in popkulturnega dogajanja kot danes, vendar je doživetje spektakla danes prav tako prazno, kot je v The Evenings doživetje takratne kvantitativno manj bogate popkulture radia in kina, ki pa se v takratno vsakdanje življenje večinoma podobno umešča. Fritzov Amsterdam je bratranec Ljubljane v letu 2017. Oglejmo si ga, preberimo The Evenings.