Konec poletja je pri založbi Beletrina izšlo delo Vse luči pesnika, pisatelja, kritika in bivšega sodelavca kulturne redakcije Radia Študent Muanisa Sinanovića. Izzivalna je že sama izbira podnaslova Fikcijski esej. Povprečen bralec knjige namreč že na prvih straneh pri sebi načne vprašanje, koliko opisanih dogodkov v knjigi je avtobiografskih. Nekdo, ki je vsaj delno vključen v ljubljanski levi-kulturniški-aktivistični-ereševski mehurček, pa lahko fikcijske osebe iz eseja povezuje z resničnimi osebami iz istega mehurčka. Avtor kljub svoji skovanki za zvrst svojega dela predpostavlja, da bo vsaj del bralstva v eseju prepoznal določene osebe, dogodke in značilnosti posameznikov ter avtorja samega. Med branjem se ves čas gibljemo med avtorjevo realnostjo in fikcijo, s čimer si daje avtor prostor svobodnejšega kritiziranja drugih.

Prav ta mehurček, ki ga sicer sestavlja več podmehurčkov, je ključni dogajalni prostor v katerem se na začetku zgodbe giblje Sinanovićev glavni junak. In sicer v sami njegovi biti, na Metelkovi, v tisti še eni noči preživeti tam. Potem ko ga je zapustila žena in se je v bolnici znašel njegov prijatelj iz otroštva, se junak eseja znajde v mentalnem kolapsu, v katerem premleva svoje življenje in odnose z družino in prijatelji. Ves čas si prizadeva izstopiti iz očetove sence in išče potrditev pri drugih. Vse odkar je iz Celja kot študent prišel v Ljubljano, si je želel lastne emancipacije na kulturniški sceni, v prostoru kul ljudi, avantgarde in inteligence. 

Narator se je torej kot študent znašel v našem in vašem krogu, cenjeno poslušalstvo, saj prav mi aktivni in pasivni ereševci sestavljamo socialni vakuum, ki se razprostira od Metelkove preko Kinoteke pa do Rožne doline. Družijo nas predvsem površinske levičarske vrednote in alternativna kultura, ki pride do izraza predvsem na Metelkovi. V zgodnjih tridesetih letih je narator poskušal analizirati svoje pretenzije in odnose znotraj našega mehurčka. 

Metelkova, ki simbolizira skupnost, kjer je posazmenik svoboden v izražanju lastne identitete, prepričanj in čustev, je za Sinanovićevega protagonista hkrati prostor nihilizma in radikalne odtujitve od družbe. Pač prostor, ki je iz skvota v 90-ih prišel do točke, ko ga župan oglašuje na turističnih biltenih. Zabaviščni park za malomeščane, ki jim zabavo kvarijo migranti-dilerji, ki so sicer eksotično kul, vse dokler ne pride do kakšnega incidenta. Takrat se pred vrati metelkovskih klubov poveča število mož iz Sintala. 

Podobni paradoksi, nadaljuje avtor, veljajo za subverzivne komunistične mislece iz istega mesta, ki pozivajo k revoluciji, nato pa na občinskih volitvah podprejo župana. Pa tudi za ljubljanske kulturnike, ki oblastem domnevno nastavljajo ogledalo, a so na koncu s temi istimi oblastmi preko družinskih ali drugih osebnih poznanstev povezani. To jim daje varno zavetje, znotraj katerega so lahko kritični do vsega, do česar je v danem momentu moderno biti kritičen. Dokler so kritični znotraj parametrov, ki jih narekujejo liberalni modni tokovi, se jim za socialni status in ekonomski položaj ni treba bati. Avtor posploševanje pospremi z izpostavitvijo izjem, torej kulturnikov, ki res životarijo, vendar bi bil morda razredni moment v kulturniški sceni lahko izraziteje izpostavljen in analiziran. 

Po analizi naratorja ljubljanska alternativna scena ne nastavlja ogledala družbi, temveč sama služi kot nek distopičen model levičarske skupnosti, ki je v poznem kapitalizmu že zdavnaj kapitulirala. Vse njene ideje je kapital že zdavnaj apropriiral, zato ji ni preostalo drugega, kot da se skuša inkorporirati v vladajoče strukture. Deklarativno sovraži privatno lastnino in si želi njeno odpravitev, hkrati pa se ob najmanjši ogrozitvi svojih pravic sklicuje na ustavo. 

Narator se je znašel sredi družbe, ki ni zmožna gojiti drugega kot površinskih odnosov. Drug na drugega gledamo zgolj skozi prizmo zasledovanja ideala individualne sreče. Tovrstni človeški odnosi so zato, po Sinanovićevem naratorju, prazni oziroma polni ničevosti. Drugače je v konservativnejših družbah, kjer je postavljenih več omejitev in so medčloveški odnosi bolj formalizirani. To pa ravno zaradi zavedanja o vseh pasteh brezmejnega lovljenja dobrega počutja. 

Tako opisuje, kako je njegov prijatelj nekoč na Metelkovi nekega invalida povabil, da so skupaj preživeli noč v enem od klubov. Razlagal je, kako mu je bilo v veselje omogočiti lep večer temu človeku, v resnici pa je to storil zaradi lastnih egoističnih interesov, občutka moralne očiščenosti. V njegovem dejanju ni bilo nič iskrenega, tudi če je sam morda mislil, da je temu bilo tako. 

Po vrnitvi v Celje, ki ga avtor opiše v enem od esejev, je pripovedovalec zapadel v stanje nemoči in depresije, ki ga je sicer spremljala že dlje časa. Iskal je odgovore na vprašanja o resnici o sebi, svojem odnosu z ženo in prijateljem Halilom. Iščoč parametre, po katerih se je v življenju mogoče orientirati, je odgovor našel v Bogu, oziroma je Bog našel njega. Bog posamezniku ponuja moralno orientacijo, spodbuja raziskovanje lastne duševnosti in dopušča možnost čustvovanja. Odnos med naratorjem in vero je v Sinanovićevem delu sicer večinoma prisoten bolj implicitno skozi posamezne primere, zato bralec vanj ne dobi širšega vpogleda. Poleg tega bi bilo zanimivo izvedeti tudi, če je lahko vera odgovor za izhod ljubljanske levičarske scene, iz malomeščanskega blodenja, in na kakšen način je socializem kompatibilen z verskimi nauki in duhovnostjo. 

Dodana vrednost, ki jo v slovenski literarni prostor vnaša Sinanovićevo delo Vse luči je predvsem v analizi dela slovenske družbe, ki samo sebe dojema kot progresivno. Predvsem zato, ker analiza prihaja izpod prstov nekoga, ki je bil del te scene in morda na nek način tudi še vedno je. Sinanović razkriva njeno praznost in nevsebinskost, ki jo zapolnjuje z drogami, alkoholom, skratka neumornim iskanjem užitka. Razredno zavest, temelječo na realnih materialnih okoliščinah, je zamenjala razredna zavest, ki jo definirajo poslušanje alternativne glasbe in obiskovanje alternativnih prostorov. Kar pa bralec pogreša so možne rešitve tako za posameznika kot za celotno sceno, ki nam jih avtor ne ponuja.