Knjižica Odlašanje. Parezija črnogorskega pisatelja in kolumnista Andreja Nikolaidisa na videz deluje kot povsem nevpadljiv literarni produkt. Mehko in tanko knjižico črne barve, ki jo je letos v prevodu Dijane Matković izdala založba Sanje, na naslovnici krasi majhen otok s še manjšo cerkvico brez zvonika. Za prekinitev klasičnega škribentskega obotavljanja, drkanja na približno ob mlahavem artikuliranju konkretnega, kaj šele točnega, bomo tokratno recenzentsko vivisekcijo začeli kar pri naslovnem tujku, zvočno zarezujočem izrazu parezija, v upanju, da bomo tako lahko Nikolaidisovo večslojno poetično kačo zgrabili pri glavi.

Parezija je pojem, pobran s Foucaultevih predavanj na Collège de France v začetku 80. let. Kratko in jedrnato povedano: označuje "resnico, vrženo v obraz," ali drugače: svoboden govor v smislu incidenta, govor, v katerem se družbeno-politične maske govorca in naslovnika ne upoštevajo. Parezija je zato najpogosteje razumljena kot izzivanje in žalitev. Njene posledice so srd naslovnika, zapustitev sfere logosa in zatekanje k nasilju. Reči tiranu, da je tiran in glup povrhu, brez obzira na morebitne represivne konsekvence – to je parezija v svoji plastičnosti, edini dimenziji, ki jo ima in naj bi jo imela.

Če zapustimo uvodno-jedrne vode, lahko porečemo, da ima roman Odlašanje. Parezija dve pripovedni ravni, med katerima pripovedovalec prehaja vešče, zaznavno, a fluidno. Prva raven zajema skoraj detektivsko raziskovanje okoliščin izginotja nekega duhovnika M. za potrebe pripovedovalčevega pisanja novega romana. Prebiranje odlomkov duhovnikovega dnevnika, obiskovanje odročnih krajev, kjer je ta služboval, in predvsem nema ali napol legendarna, vsekakor pa skrivnostna pričevanja ljudi, ki so ga poznali, so gradniki te ravni in izmešana vsebina v pripovedovalčevem prokrastinacijskem procesu. Gre za gajstno nujnost, ki žene ustvarjalčevo radovednost in navdih, obenem pa ga spričo nedoločljivosti gmote, vsebinske neurejenosti in informativne pomanjkljivosti materije peha v lenobo. Nezanemarljiv in nepresenetljiv pri tem je tudi avtoreferencialni in avtobiografski karakter pripovedovanja, saj pripovedovalčevo odlašanje s pisanjem novega romana krepijo nenehni napadi ad hominem, ki jih je deležen zaradi svojega kolumnističnega dela, neprizanesljivega pisanja o vojni v BiH, njenih korelatih in nasledkih, zločinih, genocidu, neprevzemanju odgovornosti, hipokriziji ob soočenjih z njo ter vsesplošnem prirejanju in ponarejanju dejstev vpletenih edninskih in množinskih akterjev. 

Vsa ta narativna podstat romana izvira iz Nikolaidisove biografije in številnih škandalov, v središču katerih se je znašel. Že v romanu Mimesis je dregnil v narodno svetinjo, Njegošev Gorski venec, ki ga je opredelil kot scenarij, po katerem se je med vojno odvil genocid. Pa v neki kolumni, da je režiser Emir Kusturica "krvnikov vajenec", s čimer je ciljal na njegov podaniški odnos do Miloševića. Pričujoči roman Odlašanje. Parezija je v tem smislu dokumentaren, saj opisuje resnične dogodke, posledice pisateljevega nenehnega dreganja v osje gnezdo regionalnih političnih elit, rojenih iz bratomorne vojne in osmišljenih z njo. Ta vojna traja še danes, le da v spremenjeni obliki, pod krinko evropskih diskurzivnih malikov – demokratičnosti, tolerance, miru, napredka, zmernosti in bogve česa vsega še.

»Njihov kapital je spojen z našimi vojnami. Mi temu rečemo katastrofa. Oni temu rečejo tranzicija. Tranzicija med drugim pomeni tudi naslednje: tranzicijo od lopovov do biznismenov. Ti lopovi so danes naši najbolj principialni legalisti. So proti vsakršnemu nasilju. Spoštujejo svetost zasebne lastnine. Lastnino tako zelo spoštujejo, da so žrtvovali svobodo, da bi s krajo prišli do nje, zato nikomur ne dovolijo svobode, da jim to lastnino odvzame. (…) Ne samo, da so legalisti: (…) v spremstvu umetnikov, novinarjev in nacionalno ozaveščenih intelektualcev [so] najodločnejši branilci institucije demokratičnega dialoga in politične korektnosti. Oni torej izvršijo genocid v Srebrenici, potem pa mene obtožijo, da z besedilom pozivam k nasilju. Kar pomeni: njihov zločin in legitimacija tega zločina nista škandalozna, temveč je škandalozen način, kako jaz proti temu protestiram.«

Drugi nivo romana so pripovedovalčeva razmišljanja o naravi pisanja, z ozirom na to pa je ta druga raven druga le pogojno. Če nas je analiza prve pripeljala do posledic avtorjeve parezije ali, recimo temu, poskusov parezijskega pisanja, potem je ta druga raven le nastavek teh razmišljanj v teoretsko bolj sterilnih okvirih. Znotraj njih Nikolaidis preigrava pojma iz naslova in se sprašuje, ali je sam zmožen pisati tako, da bo resnico metal v obraz, ali pa prav dejstvo, da ga do zdaj še niso linčali – in to dobesedno –, priča o nasprotnem, o nenehnem odlašanju pred takšnim pisanjem, o nemoči govora, s katerim bi izrekel resnico, ki bo razgaljala in ki ne bo naletela na gluho aktualnost. Dejstvo, da je Nikolaidisovo pisanje v preteklosti zanetilo spor med Srbijo in Črno goro ter da je bil sam razglašen za terorista in skoraj mesec dni osrednja tema regionalnih časopisov, zgovorno potrjuje, da mu je uspelo izreči vsaj zadostno mero boleče in gole resnice o nedavnih in trajajočih balkanijadah, brez predhodnega izračuna tveganj in brez sublimne retorike, kakršno zahtevajo dandanašnji nosilni stebri razvalin bivše Juge, še do včeraj mešetarji tujega. 

Nekoliko skeptično in precej trivialno brezizhodno lahko na tej drugi ravni, izčiščeni posamičnosti, zaslišimo odzvanjanje citata Thomasa Bernharda, navedenega na začetku romana, ki pravi: »Včasih dvignemo glavo, prepričani, da moramo izreči resnico ali tisto, kar se nam zdi, da je resnica, toda potem glavo spet spustimo. To je vse.« Nikolaidis jo dviga že vrsto let in zagotovo se tudi v tem odčitava vrhunskost, ki jo poznavalci pripisujejo črnogorskemu literarnemu preporodu. Ta sodobna književnost je namreč vzniknila ko iz vedra neba in se z avtentičnim izrazom Nikolaidisa, Brkovića in Spahića, če omenimo zgolj tistih nekaj, ki jih poznamo tudi v slovenščini, dotaknila evropskih literarnih višav. 

Morda pa gre bolj kot bralcu in recenzentu verjeti avtorjem samim. Nikolaidis ob koncu romana pravi, da je vse, kar je do sedaj napisal, nasprotje parezije in vidik odlašanja s tistim, kar ve, da mora napisati ali vsaj storiti. Je pisanje, ne glede na uspešnost, pohvale, pozitivne kritike, ponatise in številne prevode, le praskanje po pareziji? Ali pa gre zgolj za slutnjo te resnice brez taktiziranja, ki obstaja in se ohranja zgolj v tej žareči prokrastinaciji in vsakokratni nemoči artikulacije to the point. Gre za nezmožnost teksta, o katerem nenehno govorimo, ali pa za njegovo zmožnost v novi zvrsti – napovedi? Literatura se nam v tem pogledu lahko zazdi kot igra kart, pri kateri držimo škisa skritega v roki vse do zadnjega trenutka, za katerega goreče verjamemo, da bo nekoč prišel.

Žalostno je to mišljenje, kot pravi Kafka, in v škisa se bržkone lahko tudi prepričamo ter do onemoglosti in neizbežnosti guramo lastni blef. Vprašanje, do katerega nas Nikolaidis pripelje, je v bistvu preprosto: kakšna je razlika med tem, da nečesa še nismo ubesedili, in tem, da nimamo besed? Kdo bi vedel. Arbitri tega bodo prihodnji, sedaj še odlašani literarni poskusi in epilogi, v kolikor bo kateremu med njimi uspelo najmanj ošvrkniti parezijo, naj se podeljujejo z osmrtnicami piscev, če je to cena za resnico ali vsaj za doslednost njenega navajanja. Toda ne danes, temveč jutri. Morda se nam do takrat utrne, kaj hočemo z vsem tem sploh doseči. Živela prokrasti- in pokrasti- nacija!