Peščeni planet
Dune je znanstvenofantastični roman ameriškega pisatelja Franka Herberta, izdan štiri leta pred pristankom na luni, in je eden izmed najbolje prodajanih žanrskih romanov ter prvi del v sedemdelni sagi. Šele novembra 2018 je prišel na svet tudi slovenski prevod. Naslov prevoda je Peščeni planet, čeprav bi bil primeren tudi naziv Sipina, vendar so pri založbi Sanje raje kot bolj kriptično navezavo na vsebinsko tematiko in zunajbesedilne dogodke, ki so doprinesli k samemu nastanku romana, izbrali neposredno predstavitev z jasnim naslovom. Prevajalec Igor Harb se je uspešno soočil z zahtevnim prevodom idiosinkratičnega besedila, polnega neologizmov. Frank Herbert ima suhoparen slog, ki pa je ritmičen in skrajno urejen. Po lastnih besedah je nekatere dele knjige napisal v haikujih in drugih liričnih formah, ter jih nato razširil v prozno pripoved. Občutek pri branju prevoda je drugačen kot v originalu, slog je bolj razgiban in hiter, vendar ne zaostaja za kvaliteto originala.
Zgodba romana govori o Paulu, mlademu nasledniku aristokratske dinastije Atreidesov, ki jim je, v jezo krvnih sovražnikov dinastije Harkonnen, poverjeno lastništvo nad peščenim planetom Arrakis, imenovanim tudi Sipina. Planet je velikanska puščava, na prvi pogled popolnoma neprimeren za življenje in le redko poseljen. Vendar premore ozračje, primerno za življenje, in še pomembneje, je edini vir v galaksiji, ki vsebuje posebno vrsto začimbe, imenovano melanža. Poleg posebnega okusa melanža podaljša življenje in pri človeku z rednim uživanjem razvije psihične sposobnosti, predvsem jasnovidnost. Zgodba je prepletena fabula galaktične politike, družbenih sprememb v prihodnosti, religijskih bojev in teoloških vprašanj. Glavna tematika je vprašanje ekologije in njenega razmerja s človekovimi duhovnimi in fiziološkimi lastnostmi ter tehnologijo, ki se razvija v sozvočju ali disharmoniji z njimi.
V tej daljni prihodnosti so ljudje zavrgli napredno tehnologijo. Po izbruhu vojne z roboti in androidi, imenovane butlerjanski džihad, so zapovedali: »Ne ustvari stroja po podobi človeškega uma.« Namesto umetne inteligence so kot alternativo razvili umske sposobnosti in ustvarili človeške računalnike, ki so jih pozneje poimenovali mentati. Kulminacijo razsvetljenskega eksperimenta razvoja zavesti pa so v zaodrju vodile članice sekte Bene Gesserit, in sicer s pozitivno evgeniko in načrtnim parjenjem sposobnih posameznikov, rezultat česar naj bi bil nadčlovek Kwisatz Haderach. To je mesijanska figura, vrhunec razvoja človekove psihe. Naziv pomeni »nekdo, ki je lahko na več krajih naenkrat« in se navezuje na njegovo sposobnost vpogleda v starodavni genetični spomin človeštva in vsevednega pogleda v preteklost in prihodnost. Herbert je ime pobral od hebrejskega termina Kefitzat Haderech, ki v judovski kabali pomeni »tisti, ki stisne pot«. V obeh primerih se navezuje na nekoga, ki je sposoben preseči sposobnosti človeškega uma.
Rezultat devetdesetih generacij načrtnega parjenja je prav Paul. Ko pride na Arrakis, se njegove moči še okrepijo zaradi vpliva melanže. Vendar oddih na peščenem planetu ne traja dolgo, Atreidesi so izdani in Paul z materjo pobegne pred vojsko Harkonnenov ter poišče pomoč pri Fremenih, nomadskem ljudstvu, ki se potika po neskončnih razsežnostih žgoče puščave. Sčasoma Paula prepoznajo za preroka in postane njihov vodja, za fremensko ime pa si izbere naziv Muad'Dib. Paul v vizijah prihodnosti spozna, da so Fremeni potencialna sila uničenja brez primere, ki bi v nepravih rokah opustošila galaksijo. Raztrgan je med potrebo po njihovi pomoči, da bi se maščeval Harkonnenom, in nevarnostjo, da bo džihad, če mu uide iz rok, kriv za nedoumljivo uničenje. Fremenska fanatičnost je produkt njihovega trdega življenja in nepopustljivosti, rezultat spopadanja z neprizanesljivo puščavo.
Po drugi strani sta se v propadajočem imperiju razrasla razvrat in potratnost. Cesar je vedno šibkejši, svojo avtoriteto poskuša vzdrževati le še s prekomernimi rituali in pompoznostjo. Baron Harkonnen je primer dobe - ne le popolnoma skorumpiran, temveč tudi sadist in do obisti pohlepen:
Moralna načela Fremenov izhajajo iz potrebe po preživetju v težkih razmerah,svojo skupnost postavljajo pred vse, vključno z lastnim življenjem. Med njimi ni egoističnega hedonizma ali prisvajanja bogastva. Fremeni na vsakem koraku varčujejo z vodo in pijejo kapljice, ki jih destilirajo iz urina, čeprav je v podzemeljskih bazenih shranjeno na tisoče hektolitrov skupne vode.
Za Herberta moralni zakoni izhajajo iz okoljske pogojenosti. Posledice moralnih dejanj pa so potrebne refleksije in z njo lahko proizvedemo višje etične zapovedi. Etični zakoni so tako stvar človekove modifikacije moralnih norm. Paul je pahnjen v konflikt med svojimi etičnimi absoluti in pragmatično nujnostjo narave. Soočen je z večnim bojem narave proti nravi. Paulova etika, ki jo poskuša na vsak način vbiti nomadom v glave, se ne more kosati z moralnimi zapovedmi, ki so oblikovane skozi stoletja truda in trpljenja. Zato se paradoksno spopada s strahom pred nenadejanim vplivom na svoje sledilce in njihovo slepo verovanje, na kar pa ne more vplivati v dovoljšnji meri, da bi spremenil pot usode. Njegova jasnovidnost je prepredena z nasprotji: več prihodnosti kot vidi, bolj je ta nestabilna, saj z vednostjo o prihodnosti to tudi sproti spreminja. Kar ve zagotovo, je to, da mu kot senca sledi grožnja krvave bodočnosti.
Herbert je idejo za roman dobil med pisanjem članka o omejevanju dezertifikacije z uporabo rastlinskih vrst za ustvarjanje naravnih pregrad in utrjevanje sipin. Znanstveniki, s katerimi se je spoznal, na puščavo gledajo kot na morje, katerega sipine so valovi, le občutno počasnejši. Z njihovo pomočjo je preučeval ekologijo puščave in njeno antropološko vrednost. Naučil se je, da življenje v puščavi nudi jasen prikaz spoja narave in kulture v skrajnih razmerah. Obsesivno fremensko varčevanje z vodo so navdahnili prebivalci Kalaharija, ki prav tako skrbijo za vsako kapljico. Za Herberta je bil pomemben nauk, kako deluje okolje na ljudi in kako ljudje delujejo na okolje. Človek se vsili v okolje in obratno. Ekologija je torej znanost razumevanja posledic, predvsem tistih, ki so jim ljudje vzrok.
Peščeni planet je poseben način soočanja z znanstveno fantastiko. Predvsem zato, ker v romanu ni kaj dosti znanosti, razvoj, ki smo mu priča, je predvsem človeški. Človek se spreminja, vendar pri tem ne gre za napredek, temveč za entropijo in rast kompleksnosti. Večina del znanstvene fantastike so v resnici dela tehnološke fikcije. Vanje je vpeta nezavedna predpostavka ideje tehnološkega napredka, da je vse, kar je narobe s svetom, to, da še nismo odkrili pravega stroja za reševanje naših težav. Herbert poudarja, da se okvir vse znanosti vrača k nečemu, kar verjamemo že od prej. Znanost je, kakršna je, ker verjamemo določene stvari na določen način. Teži k potrjevanju globoko zakoreninjenih idej in deluje kot verovanje v metafizične principe. Herbert je tak pristop uporabljal že od malega, naučil se ga je v osnovni šoli, ko ga je učiteljica jezno stresala, medtem ko je kričala, da v resnici ni nič kaj jezna. Vedel je, da nima smisla opazovati, kar ljudje govorijo, temveč kako se obnašajo. Podzemlje človeške duše si je vzel za leitmotiv.
Svoje vesolje je oblikoval po principih fevdalizma, ker je verjel, da so v njem destilirano jasne smernice moči, ki se vlečejo v odnosih med častihlepnimi posamezniki. Tu lahko vidimo vzporednice s Foucaultovim pisanjem o razmerjih moči v Nadzorovanju in kaznovanju. Herbert je v prozo prenašal, kar Foucault imenuje disciplinska oblast. Družba, ki je zavrgla pametne računalnike in kjer množični mediji ter sodobne institucije države ne obstajajo, potrebuje oblastne tehnike neposredne prisile. Po drugi strani pa čarovnice Bene Gesserit s generacijskim programom evgenike pokažejo, da tehnologija v omejenem konceptu stroja ni nujno potrebna pri regulaciji in usmerjanju biopolitike, niti ni nujna za kataklizmične dogodke.
V intervjujih je Herbert pogosto poudarjal globoko skepso do sistemskih ureditev, ki brez izjeme privlačijo tiste s slo po moči, ki si sčasoma prisvojijo institucionalno moč. Čeprav je o tem govoril v času hladne vojne, s teorijo o aristokratski transformaciji ni prizanesel ne Združenim državam, v katerih je prepoznal nenehno težnjo po krušenju pridobljenih individualnih svoboščin, ne Sovjetski zvezi, pri kateri je objokoval razvoj birokratskega aparata iz funkcionalne nujnosti za skupnost, v potratno obliko aristokratske ureditve in zaslužkarstva posameznikov. S pozitivnim referenciranjem individualizma in protestantske delovne etike Herbert nakaže, da njegova misel navdih vleče iz kalvinistične samozadostnosti in tradicije klasičnega liberalizma whigovske politične teorije v ZDA. Njegova ponavljajoča se fraza je, da bi morali biti karizmatični voditelji vedno opremljeni z opozorilom, da so v prevelikem odmerku nevarni za vaše zdravje. O Johnu F. Kennedyju pravi tole:
Herbert močno zamaje mitologijo futurizma in pod postavi vprašaj robustnost pozitivnega toka razvoja in napredka. Pri revijah z znanstveno fantastično vsebino so ga zavrnili, ker je njegova skepsa do jasnovidnosti v nasprotju s temeljno željo žanra po poznavanju prihodnosti. Ob pisanju se je Herbert navdihoval pri organizaciji Možganski trust, ki jo je z namenom napovedovanja tehnološkega in družbenega napredka zasnoval ameriški predsednik F. D. Roosevelt. Odločil se je preveriti, kaj so napovedali prav in česa ne. Izkazalo se je, da o večini pomembnih stvari, kot so računalnik, atomska bomba in nadzvočno letenje, niso imeli pojma. Zato je Herbert pod vprašaj postavil sam koncept napovedi. Ali so sploh možne? Zanj je Prihodnost v resnici mistična izjava o absolutu človekovega prehajanja iz enega veka v drugega. Preteklost je znamenje človeškega delovanja na svet okoli njega in prihodnost je predpostavka po njegovi akumulaciji.
V razsvetljenski tradiciji se je razširil pogled na krščanstva kot vzrok za propad rimskega imperija in nekateri interpreti Herberta so pokazali prav na podobnost narative o propadajočem cesarstvu, katerega šibkost izkoristi verstvo, da ga zruši. Vendar linija o rimskem cesarstvu in krščanstvu ne drži vode, saj so okoliščine preveč drugačne, posebej z ozirom na preroka, ki v romanu vodi fanatično vojsko. Očitnejše so vzporednice z Mohamedom in islamom, na kar nakazuje tudi močan preplet arabske terminologije in tematik. Vendar Muad'Dib ni Mohamed, ni božji prerok, temveč nadčlovek, njegovo rojstvo je proizvod človeških mahinacij in prerokbe, ki ga napovedujejo, so prav tako cinični proizvod akterjev, ki potrebujejo kulturni temelj za svoje načrte. Le površinsko povezavo z islamom prizna tudi Herbert, ki uporabo arabske in perzijske terminologije pripiše puščavskim motivom in ne toliko religijskemu navdihu.
Arabske besede so v besedilu vendarle vseprisotne. Paulovo ime Muad'Dib v arabščini pomeni "učitelj omike ali stvarnik literature". V fremenskem jeziku je polno islamskih izrazov, kot so jihad, Mahdi, shaitan, ime Paulovega osebnega stražarja Fedaykina pa pomeni samožrtvovanje. Vendar je za zgodbo bolj pomemben nek drug verski vpliv, namreč vpliv zen budizma. Herbert se je v mladosti srečal z dvema zen-jungovskima psihologoma, ki sta mu predstavila zen in ga uvedla v duhovno tradicijo, ki se je odražala v njegovi prozi in življenjskih nazorih. Sam ni bil pristaš organizirane religije, prej je sledil samoaktualizaciji z elementi zen budizma. Roman je prepreden z zenovskimi koncepti in tematiko. Fremenska religija se imenuje zensunizem in njihova tradicija ter religijska besedila so prepletena z značilnimi zenovskimi eksistencialnimi vprašanji in razumskimi paradoksi. To postane jasno, ko Paul potuje vase in uzre praznino, v kateri je on sam in vse človeštvo, njegovo razsvetljenje pa je zavedanje vsega in vsakogar.
Medtem ko ni konkretnih teoloških povezav z islamom, si je Herbert po lastnih besedah pri konstruiranju političnega zemljevida za navdih vzel dejanske dogodke, ki zadevajo predvsem Bližnji vzhod. Preučevalci Herberta so kot vzor prepoznali Imama Shamila, imenovanega tudi »lev Dagestana«, bil je politični, verski in vojaški voditelj muslimanskega odpora proti ruskemu osvajanju Kavkaza v devetnajstem stoletju. Herbert si je iz knjige o kavkaškem konfliktu, The Sabres of Paradise ameriške zgodovinarke Lesley Blanch, sposodil mnoge termine, kot sta chakobsa, ki označuje lovski jezik tega območja, in kanly, ki pomeni krvno maščevanje med islamskimi plemeni na Kavkazu. S strategijo puščavske gverile Paul spominja tudi na emirja Abdelkadra, ki je sredi devetnajstega stoletja dolgo časa vodil uspešen odpor proti francoski kolonizaciji Alžirije in je bil znan po humanosti in verski toleranci. Kot tujec, ki se znajde med prebivalci puščave in jim pomaga v boju proti okupatorjem, je Paul Herbertova verzija Lawrencea Arabskega, ki je bil kot obveščevalec britanski posrednik ob arabskem odporu proti Osmanskemu cesarstvu v prvi svetovni vojni.
V prvem delu knjige je Paul izpostavljen preizkusu, v katerem vtakne roko v mučilno škatlo in mu je povedano, da bo usmrčen, če jo navzlic bolečinam umakne. Ta test naj bi pokazal, ali je sposoben potlačiti strah in grozo. Tistega, ki je kljub bolečinam sposoben vztrajati, Bene Gesserit imenujejo za pravega človeka, kajti razločujejo med ljudmi in živalmi in po njihovem je večina ljudi živali, saj so nesposobni povzdigniti razum nad nagone in potlačiti podzavestne instinkte.
Nauk zgodbe je opozorilo, naj ne iščemo odrešiteljev in jim slepo zaupamo svoje usode. Paul navkljub svoji jasnovidnosti ni sposoben spremeniti usode v pravi meri, dela napake in je podvržen dvomu. Prav tako ni superheroj v običajnem pomenu besede, saj moči ne pridobi nenadoma in po naključju, temveč je produkt tako generacijskega napredka kot osebnega truda. Njegove sposobnosti niso nekaj nadnaravnega, temveč so pridobljene s treningom, ki je na voljo vsakomur. Posebnost je predvsem visoka raven prenašanja trpljenja.
Roman Peščeni planet je bil prirejen v kar nekaj medijih, vendar nikoli preveč uspešno. Še najboljši primer bi lahko bila videoigra Dune 2, izdana leta 1992, ki je ena prvih realno-časovnih strategij. Prizadevanja za filmsko priredbo imajo tudi dolgo brado. Že leta 1974 se je žalostno končal poskus pod taktirko režiserja Alejandra Jodorowskega. V ekipi naj bi bili med drugim Salvador Dalí, Orson Welles, Gloria Swanson in Mick Jagger, soundtrack pa naj bi posneli Pink Floyd. Salvador Dali bi nastopil v vlogi cesarja, vendar je zahteval 100 000 dolarjev na uro, kar je režiser želel rešiti tako, da bi z njim dejansko snemali le eno uro, v ostalih kadrih pa bi Dalija nadomeščala lutka. Vendar so Dalija odslovili zaradi njegove podpore španskemu diktatorju Franciscu Francu. Jodorowsky je pripravil scenarij, ki bi privedel do štirinajsturnega filma, denar pa je hitro skopnel, dva milijona dolarjev od desetih so porabili v predprodukciji in projekt je hitro propadel, odgovorni za posebne učinke pa je končal v norišnici. Vendarle je bilo nekaj posneto, vendar ne adaptacija knjige, temveč - šele leta 2013 - dokumentarec o propadlem poskusu: Jodorowsky's Dune.
Drugi poskus je padel v roke Davidu Lynchu. Po uspehu filma Človek slon je Lynch dobil kar nekaj ponudb, vključno s tretjim delom Vojne zvezd, izbral pa si je naš roman Peščeni planet in navkljub zgledni vizualnosti pri vseh drugih elementih ustvaril katastrofo. Čeprav je bil Herbert zadovoljen, je film nedoumljiv tistim, ki niso prebrali romana, in razočaranje za tiste, ki so ga. Večina gradnje likov in dispozicije zgodbe je izrezana, štirinajst ur, ki bi jih Jodorowsky namenil filmu, je bilo skrajšanih v dve uri, deževni konec pa je nasproten smislu dotedanje zgodbe. Lynch je film zatajil, so pa legende, da obstaja tudi daljši posnetek, vendar se doslej še ni pojavil. Herbert je leta 1985 vendarle potrdil njegov obstoj:
Franšiza še ni mrtva. Herbertov sin izdaja knjige z navezavo na očetovo zgodbo, leta 2007 pa je z očetovimi zapiski napisal sedmi del sage Sandworms of Dune. Prav tako je za naslednje leto v načrtu ponoven zagon filmske produkcije, film je bil zaupan Denisu Villeneuve, režiserju Iztrebljevalca 2049. Kar bo, pač bo, upamo na najboljše in da se izogne prekletstvu Peščenega planeta. Če pa zašuštrajo, naj jih požre puščavski črv.
Dodaj komentar
Komentiraj