Disclaimer: avtor te recenzije je v letu 2016 urejal zbirko Nova znamenja, ki izhaja v okviru Založbe Litera, pri kateri je v drugi zbirki izšel roman Gregorja Kosija. Pri isti založbi je objavil svojo knjigo in namerava objaviti še eno avtorsko ter eno v prevodu. S piscem obravnavanega romana se je pogovarjal enkrat, na večerji, ki jo je organizirala dotična založba. Če to v očeh cenjenega poslušalstva tokratno recenzijo avtomatsko diskreditira, ga pisec besedila vljudno vabi, naj preklopi radijski program ali jo na kakšen drugačen način ignrorira.

Torej: poslušalstvo Radia Študent Gregorja Kosija najbrž prvenstveno pozna iz skupine Nina Bulatovix, katere ime že napeljuje na tematsko področje obravnavanega romana. Gre za referenco na ime mestne uradnice in ravno svet mestnega uradništva in uradovanja je obravnavan v Sobi št. 2. Ne kateregakoli, temveč mariborskega, ne kadarkoli, temveč po odstavitvi Kanglerja in zamenjavi garniture. Protagonist romana je Gregor Samsa, ki deluje v kobajagi ljudski, napredni županski ekipi, klasičnemu podalpskemu surogatu. Ime zveni sumljivo domačno in preko tega je razvidna navezava lokalnega na srednjeevropski kontekst. Že tukaj pa velja izkoristiti analogijo in pokazati na neko strukturno razliko med Kafkovim romanesknim svetom in Kosijevim, kolikor izhaja iz miljejev, v katerih sta oba črpala. Kosijev je umeščen na periferijo Srednje Evrope, prisiljen v proizvajanje reprezentacij in v svoji majhnosti osvobojen velike ideologije – se pravi povsem banalen.

Edino pravilo je preživetje in reproduciranje določenih klik ter trud, da se zgodovina ne bi odvijala; uradništvo živi v nekakšnem dolgem 19. stoletju. Ob manjku raziskovalnega novinarstva, omerti, ki velja glede kritike, je reprezentacija realnosti, ki jo proizvaja uradništko oblastništvo na različnih področjih, od kulture preko akademije do uprave, diametralno - poudarjamo geometrijski značaj te metafore - nasprotna od te realnosti same. Na eni strani čista antizgodovinska banalnost, na drugi produkcija lažne zavesti v vulgomarksisitčnem smislu. Imamo, skratka, shizofreno situacijo, ki jo je zelo težko artikulirati. Zato je Kosijev jezik težak, razplasten, zgoščuje pomenska vozlišča. V istem hipu analizira in slika. Ne gre za zbor anekdotic iz službe, temveč za naporno delo literarizacije nečesa, kar se zdi neubesedljivo, pri čemer se dogajajo pionirski koraki. Ni naključje, da se znotraj Kosijevega romana na začetku ekscesno ponavlja pomenljiva besedna zveza “že kakšno” in njene variacije v gramatikalnem spolu.

Napor se odraža v delni samonanašalnosti teksta, ko se ponujajo raznorazne reference, ki so za outsiderja težko sledljive ter obložene z neintuitivno sintakso in leksiko. Vendar je te momente produktivneje brati na drug način, namreč kot željo pisave, da ubeži iz banalne deskripcije in ujame bistvo svojega pisavnega objekta. Na kar nekaj mestih je ta podvig zares uspel, odpre se nekakšen tunnel vision v jedro učinka, ki jih podalspki režim družbenosti pušča na posameznikovi psihi, nujno pa se potem ta uvid zabriše in branje zatava v goščavo, čakajoč novega razprtja. S tem odpiranjem in zapiranjem pa pravzaprav odraža samo delovanje reprezentacij, ki kritiko, če se že pojavi, kaj hitro zabriše.

Če želimo v polnosti užiti Celico št. 2, jo moramo torej vzporedno brati na dveh ravneh – na ravni forme in vsebine, kar zahteva velik bralski napor. Tudi sestava zgodbe je razdeljena. Na eni strani Gregor Samsa v času uradnikovanja in soočanja z omenjenimi bolanijami, na drugi strani pa, prvič, v pogovorih z razumnim prijateljem ali ljudmi, ki kljub vsestranski razumnosti v okvirih socialnega reda težko kam pripeljejo ter, drugič, na osvobajanju od travme v Rimu. Soočanje z razumnimi prijatelji je izpisano v formi dialoga in predstavljeno kot nekakšen filmski kader. Zdi se, da je namen te tehnike pokazati na brezupnost vsakršnih poskusov upora v takšni skupnosti. Šele v Rimu protagonist zadiha, njegovi miselni tokovi se začenjajo kulirati in iza gmot depresivnih oblakov se prebijajo nekakšne pomisli, da je življenje mogoče vendarle lahko OK.

Najbrž se tu nahaja glavna lekcija romana kot nekega celovitega književnega dela. Namreč nezmožnost, da bi svojo zunanjost premagal, da bi izkušnja prišla do svojega zaključka in da bi se travma razrešila v književnem delu. Celica št. 2 priča o tem, kako v Sloveniji Bernhard ni mogoč, ker je realnost veliko bolj banalna in še dodatno zavozlana v omenjene igre reprezentacij; njena banalnost je tako silovita, da težje zadosti kriterijem romana in potenci umetnika, kakršen je Gregor Kosi. Zato je najbolj smotrna rešitev, da se tej zunanjosti sopotavi nova zunanjost. Če ne moremo obvladovati lokalne zunanjosti, je treba ubrati drugo linijo bega, ki je paradoksalna – odpravimo se v kaotično metropolo, ki je simbolno bolj obvladljiva in ki je manj naporna od nepomembnega mesteca, pa naj bo to Maribor ali Ljubljana. Bernhard je kljub sovraštvu do Dunaja imel – Dunaj. Slovenski pisatelj mora poiskati oporišče zunaj meja svoje države.