Ivan Antić, ki je v slovenskem književnem kontekstu znan predvsem kot prevajalec v srbščino, je tudi pisatelj, in membrane, membrane so njegova druga kratkoprozna zbirka. Poleg Pristovega Gozdiča in Tomažinovih Stramorjevih korakov zame predstavljajo še tretje veliko odkritje naše kratke proze. Oprostite mi, ker književnost v srbščini imenujem za našo. V Beogradu sem pač našel svoje bližnje pesniške sorodnike in mislim, da je celo serijo mlajših slovenskih poetik mogoče razumeti zgolj v kontekstu skupnega postsocialističnega prostora. Mojca Pišek je v neki antologiji o vseh teh poetikah, ki niso vključene vanjo, napisala, da nimajo preteklosti in prihodnosti: no, ta skupni prostor, o katerem govorim, sta tako njena preteklost kot prihodnost.

Oprostite mi še za digresijo … Hotel sem reči tudi, da vse omenjene zbirke druži posebna skupna poteza. Njihovi liki so namreč ne-celi. Nimajo palete že opredeljenih lastnosti, ki bi stopale v interakcijo z dogajanjem, ki bi bilo njim zunanje, temveč so v neprestani interakciji z dogajanjem, ki jih gradi, pri čemer oni, povratno, gradijo dogajanje samo. Gre skratka za krožno strukturo zgodbe, ki prej kot na linearnost daljše proze spominja na poezijo. Obenem pa ta odprtost likov, to, da v njih ni nobenega oprijema, učinkuje nedomačno in zlovešče. Vse tri pisave so zaznamovane z izrazito prisotnostjo zloveščega. Vendar pa vsaka te učinke in to krožnost gradi z različnimi sredstvi.

Pri Antiću je mogoče prepoznati nekaj osnovnih prvin. Najprej, zgodbe piše kot misel. Spet bo uporaben Deleuzov koncept postajanja: protagonist vstopa v relacije do dogajanja in obratno prek posredovanja mišljenja, ki je postajanje-protagonist in postajanje-dogajanje. Literatura nekaj ukrade filozofiji in filozofija nekaj ukrade literaturi, s čimer obe profitirata. Nujnost vsakega postajanja pa je neka senzibilnost, neka meja med nerazločljivostjo in razločljivostjo, ki implicira določeno mojstrstvo (to pa nima nič z buržoaznim razumevanjem mojstrstva, mojstrovine in podobno). Proza v membranah to mojstrstvo dosega. Zdi se mi, da k temu veliko prispeva ritem njenih povedi, ki uspevajo biti tako enostavne in kratke kot zapletene in daljše, tako deskriptivne kot poetične. Ta ritem uspeva nadzorovati vse te prehode, ki so obenem seveda tudi vsebinski prihodi.

Še ena posebna poteza so številne parafraze, označene s poševnim tiskom. Krožna struktura prinaša s seboj tudi določeno mero samonanašalnosti, iz katere se zgodbe prebijajo ravno s temi parafrazami: a tukaj ne gre zgolj za vpenjanje zgodbe v njeno zunanjost, temveč za nekaj veliko bolj zanimivega. Namreč, s tem, ko se zgodbe vpenjajo v reference, reference tudi vpenjajo vase: gre torej za novo postajanje, obenem pa za podvojitev kroga, ki v prvega vnese neko dinamiko. Tako je videti, da zgodbe delujejo na več ravneh, ki so pripuščene k drsenju na isti površini: dogajanje, protagonisti, pisava, književna tradicija, metafikcija, vsak od teh elementov je v stalni interakciji z drugimi in nanje vpliva, razdira njihovo samoumevnost. Tem pa je treba dodati še enega: v mlinček vstopajo tudi nekatere realije iz vsakdanjega življenja v Srbiji.

Na tem mestu je na preizkušnji celoten način pisanja. Tako je občutljivo, da bi se na njem zgodbe lahko polomile in zašle v banalnost družbene kritike. Ali pa, na drugi strani, v relativizacijo realno obstoječih problemov. Vendar je vzpostavljeni stroj dovolj močan, da se nič od tega ne zgodi. Problemi so zvedeni na še enega od elementov, s katerim so vsi ostali v interakciji, z vso kompleksnostjo, ki jo premorejo tudi ostali elementi. Ne gre torej za relativizacijo, temveč za pripuščanje različnih ravni na že omenjeno površino, na kateri s svojimi posebnimi lastnostmi prihajajo v dinamične odnose z drugimi, s čimer so ti poudarjeni, ne pa tudi pripuščeni v prvi plan, ne univerzalizirani. Nasproti jim še vedno stoji nekdo, ki jih interpretira, ki mu niso vsiljene po avtorjevi volji. Obenem pa se ti problemi zapisujejo v čisto čutne značilnosti fenomenalnega okolja, s čimer zgodbe pridobijo novo unikatno potezo.

Membrane, membrane so torej povsem adekvaten naslov knjige: morda so poleg faktičnih protagonistov one glavne junakinje teh knjig. Skozi njihove medigre filtriranja se generira pisava. Dve membrani sugerirata obenem dvojnost elementov v interakciji, ki imata vsak svojo membrano, in neštevnost membran številnih elementov, ki se v vsaki interakciji postavljajo s posebno membrano.

Kljub njegovi inovativnosti in nenavadnosti njegovih postopkov pa mislim, da ima Antićevo pisanje še eno potezo, ki ne šokira, ki ne straši bralcev lepih manir. To je že omenjena zglajenost vse te kompleksnosti v elegantnem ritmu, že omenjeno parafraziranje, tako da si lahko predstavljam nekoliko blažji dostop do literarnih konvencij navajenih habitusov. Predvsem je v njih neka pretanjenost, senzibilnost, neočitnost, ki zahteva pozornega bralca, a mu obenem tudi pušča čas, da potrebno pozornost usvoji (kolikor še predvidevamo obstoj takšnih pozornega branja željnih bralcev). S tem pa ne mislim, da kakorkoli izgubi na moči; kvečjemu ta kombinacija predstavlja še en tip postajanja, ki se razrašča iz knjige.

Opozoriti je treba še na odličen spremni tekst Marjana Čakarevića, ki z bogato interpretacijo in teoretsko strukturiranostjo na svoj način med drugim razvija tudi nekatere od tukaj predstavljenih značilnosti, uvaja pa tudi drugačne in nove vidike.

Tako se izkazuje, da v naši književnosti precej zapostavljena zvrst kratke zgodbe prinaša še kako vitalne in inovativne poetike.