Okoliš zakotnega severnoameriškega mesteca Harmont je nekoč prečkalo nekaj tujega, nekaj nezemeljskega. Karkoli že je obiskalo Harmont, je po svojem odhodu za sabo pustilo preobraženo pokrajino, polno novih oblik bivajočega, ki niso podvržene fizikalnim zakonom in presegajo dihotomijo med naravnim ter tehničnim. Del mesta, ki se ga je dotaknilo tuje, je kmalu zamejen – znanstvene avtoritete vzpostavijo Cono, območje, ki je namenjeno privilegiranemu poslanstvu človeštva, raziskovanju. Četudi se tuji pojavi izmikajo znanstveni razlagi, se nekateri v Coni najdeni predmeti izkažejo za docela uporabne. Znanstvenikom se ob ostalinah Obiska tako kmalu pridružijo tisti, ki z najdenimi predmeti zalagajo črni trg – stalkerji.

Tuji svet Cone je prvič vzniknil v Pikniku na robu ceste – znanstvenofantastičnem romanu Arkadija in Borisa Strugackega iz leta 1972. A tudi če romana niste prebrali, vam je njegov imaginarij zagotovo poznan. Leta 1979 je delo doživelo filmsko upodobitev v Stalkerju Andreja Tarkovskega, leta 2006 pa je z izidom prve v seriji kultnih videoiger S.T.A.L.K.E.R. seglo tudi v krajino popularne kulture. Tudi v slovenščini smo roman v prevodu Draga Bajta lahko brali že leta 1982. Po štiridesetih letih Piknik v prenovljenem Bajtovem prevodu pri založbi LUD Literatura izhaja drugič. Stari Bajtov prevod je namreč temeljil na prvi sovjetski književni izdaji, ki jo je razmesarilo kar 360 cenzorskih pripomb. Letos izdani prevod nasprotno izhaja iz avtoriziranega izvirnika, ki vključuje vse, kar so tedanji cenzorji spoznali kot neskladno z moralično-pedagoško zastavitvijo sovjetske znanstveno fantastične literature.

Brata Strugacki sta v sedemdesetih letih, ko je roman že izhajal v revijalnem podlistku, tako preživljala mukotrpno cenzorsko epopejo, ki je trajala skoraj desetletje. Piknik na robu ceste je, očiščen številnih vulgarizmov in žargonskih besed, v knjižni izdaji luč sveta tako ugledal šele leta 1980 kot sestavni del zbirke Nenapovedana srečanja, ki jo je izdajala založba Mlada garda. V času hladne vojne se je delo bratov Strugacki prav zaradi pozornosti cenzorjev na Zahodu pogosto bralo kot kritika sovjetske družbe. Toda zapis Borisa Strugackega iz leta 2001 razkriva, da so bili razlogi za dolgotrajen uredniški proces precej banalnejši.

Cenzura ni temeljila na očitkih ideološke nedoslednosti, marveč na estetskih preferencah sovjetskih uredniških krogov. »Znalci Literature«, kot jih v nekem pismu imenuje Arkadij, v znanstveni fantastiki niso dopuščali nikakršne robatosti. Četudi je žanr smel fascinirati s prikazovanjem tujega, so morala biti srečanja z nečloveškim prikazana skozi prizmo vzornega delovanja in izrekanja znanstvenikov, kozmonavtov in ostalih prvakov človeštva.

Prav napetost med čistim in grobim jezikom je ena od opaznejših slogovnih značilnosti Piknika. Z nezemeljskim zaznamovani svet romana namreč prečita dve govorici, ki sta skladni z različnima odnosoma do preobraženega sveta. Prva je vzvišena govorica znanstvenikov, ki tuje pojave imenuje zadržano, pogosto po analogiji z zemeljskimi pojavi, druga pa je vulgarni žargon stalkerjev. Tako enega od pojavov, ki je v suhoparni govorici odličnikov imenovan gravikoncentrat, stalkerska folklora pozna kot komarjo plešo.

Za razliko od raziskovalcev, ki tujeoblične predmete Cone s pomočjo instrumentov motrijo z varne razdalje, stalkerji čudni svet Cone izkušajo neposredno. Vanj vstopajo ponoči, zanašajoč se zgolj na prirojeno intuicijo in primitivne pripomočke - kovinske matice, na katere je privezan trak, s katerimi sprožajo in označujejo Conine pasti. Nekateri stalkerji so v Harmont prišli v iskanju zaslužka, številni pa so v zdaj preobraženi pokrajini živeli že od nekdaj. V Harmontu so bili rojeni in v njem vztrajajo kljub razgradnji skupnosti, ki jo je povzročil vdor tujega. Tuji svet, v katerem prebivajo Harmontčani, je tako paradoksno udomačen – iz srečevanj s preobraženim svetom se spleta nova folklora, upi na boljši svet, v katerem bo vsakdo živel brez pomanjkanja.

Četudi se roman prične s poglavjem poljudnoznanstvenega intervjuja z doktorjem Valentinom Pillmanom, nobelovcem in članom Mednarodnega inštituta za zunajzemeljske kulture, se zgodba kaj kmalu oddalji od pojasnjevalnega horizonta znanosti. V romanu prav tako ne najdemo nikakršnih junaških podvigov najboljših primerkov človeške vrste. Stalker Redrick Schuhart in mešetar Richard Noonan, ki nastopata v ostalih poglavjih, preobraženi svet doživljata s perspektive, ki jo terja nuja preživetja. Obisk ni zgolj predmet hladnega motrenja, temveč je izkušen vsakodnevno – kot stvarnost brezperspektivnega sveta. Nič drugačna od poslovanja s kriminalnimi združbami in zapijanja v Boršču. Podjetnost zatorej terja tudi odgovornost do drugih – treba je presoditi, kateri tujeoblični predmeti so prenevarni, da bi jih odnesli iz Cone. A odgovornost nikakor ne more biti brezpogojna – eksistenčna nuja presega možnosti etičnega ravnanja.

V pogovoru med Pillmanom in Noonanom se znanstvena zadržanost prvega, ki se vzdržuje praznih spekulacij o smotrnosti Obiska, stakne z antropocentričnim zanesenjaštvom drugega. A razglabljanje o Coni ne privede nikamor, saj je območje Obiska v prvi vrsti preoblikovalo izkušnjo in ne razumevanja sveta. Lahko bi rekli, da Pillman ostaline nezemeljskega piknika kot nekakšna ptica motri iz varnega zavetja visokega drevja. Noonan nasprotno med tujimi ostanki navigira kot mravlja, izpostavljen drugim, bolj in manj požrešnim živalim. Cona v Noonanovi izkušnji sveta sega onkraj meja preobraženega področja, ki ga sam sploh ni obiskal. Zanj so Cona tudi moteči nadrejeni, kriminalci, mračnjaški tehnofobi in hčerka prijatelja Schuharta, ki se z nepojasnljivo deevolucijo spreminja v opico. Pogovor med znanstvenikom in mešetarjem se tako ne more dotikati stvarnosti sveta slednjega – ostaja zgolj prazno, udobno govoričenje.

Pomenljiva je tudi razlika med Piknikom in Stalkerjem Andreja Tarkovskega. Pot v Cono, ki jo opravijo Pisatelj, Znanstvenik in Stalker, je vseskozi prepredena z razpravljanjem, medtem ko Red Schuhart na poti proti želje izpolnjujoči Zlati krogli molči. Tujeoblični pojavi vse bolj stopajo v ospredje, Redrickov razum pa se začenja lomiti. Ob njem potuje Archie, nečloveško lepi sin starega stalkerja Mrhovinarja, ki si ga je ta nekoč izprosil pri Zlati krogli. Sin je prepuščen mesoreznici, uporabljen kot ključ za odprtje poti do izpolnitve želja - zgolj eden od uporabnih predmetov, ki jih je izvrgla Cona. Schuhart ostane brez besed, nezmožen zavestno izraziti svoje želje, spojen s Cono v razčlovečujočem zlomu.

Pisal je Tibor.

foto: Ema Maznik Antić, brez naslova, mešana tehnika, 2020 (avtoričina last)