Tretji roman Jasmina B. Freliha Ledeni možje je petstostranska pripoved o Leonu Kalanu, študentu primerjalne književnosti, o poti njegove samoosmislitve oziroma njeni nezmožnosti, ki jo pogojujejo zelo konkretne družbeno-ekonomske razmere. Pa tudi o Ljubljani, njeni hipokriziji in privilegiranosti, megli in provincialnosti ter konec koncev o literaturi kot taki ali bolje: njeni moči in brezperspektivnosti. Linearna pripoved z vsevednim tretjeosebnim pripovedovalcem, z jasno določenim protagonistom in eksplicitnim časom dogajanja – skratka zaokrožena, enovita, po formi in strukturi tradicionalna romaneskna pisava – je očitna in – naj kar takoj povemo – zelo učinkovita noviteta v Frelihovem dosedanjem literarnem udejstvovanju.

Leon, protagonist romana prihaja iz deprivilegiranega okolja: skupaj s pobožno mamo Maro živi v zakotnem škofjeloškem stanovanju, ki jima ga oddaja župnija, v kateri Mara pomaga z raznimi opravili. Ta razredna predispozicija se nasploh vedno znova vrača v protagonistovo refleksijo, še posebej ob Leonovem stiku in bližnjem srečanju z Ljubljano, z bliščem in bedo navidez intelektualne in zagotovo privilegirane mladine. Mikavnost ekstravagance in želja po pripadnosti sta dovolj močni, da Leona povsem posrkata vase. Po pijani večerni avanturi z misteriozno sošolko protagonist spozna karizmatičnega Čarmana, ki ga vpelje v nekakšen eksperimentalni kult duhovno-zgodovinskega spoznavanja Evrope. Leonu dodelijo Francijo: tako prebere takorekoč celoten francoski literarno-filozofski kanon, pogleda vse Godardeve filme, za nekaj časa pusti faks in se zaposli v hotelu, kjer zbere denar za enomesečno potovanje po Franciji. Njegovo francosko ekskurzijo nato podoživimo v obliki pisem, ki jih pošilja svoji punci v Škofjo Loko. Leon se tekom te francoske epizode povsem prepriča, da je literarni genij, da je njegova eksistenca izgotovljena in da bo v domači deželi zaslovel z velikim romanom o francoski izkušnji, še prej pa s pismi, ki jih je redno pošiljal v domovino.

Kmalu po povratku pa začne ta Leonova romantična podoba pisateljevanja razpadati. Pa ne zgolj pisateljevanja, temveč tudi kakršnegakoli ukvarjanja s humanistiko. Magari znaš na pamet vse Balzacove  in Zolajeve romane, na koncu šteje samo tvoja ekonomska pozicija oziroma predispozicija. Čeprav se zdi, da bo enomesečno potovanje po Franciji usodno prevetrilo in utirilo Leonovo bivanjsko naravnanost, se ta docela pretrese šele z drogeraško nočjo na Metelkovi in nato še bolj drogeraškim afteriranjem v trnovskih blokih, kjer je Leon dokončno sprejet in vpeljan v misterij centraškega življenja. V tej skoraj petdesetstranski psihedelično-hedonistični pasaži pride najbolj do izraza Frelihova slogovna izdelanost in prepričljivost, ki nasploh vztraja skozi celoten roman. Se pa na tem mestu obenem razkrije tudi močan avtorjev čut za dramatičnost in tempo pripovedi – govorica se nekako uskladi s stopnjo protagonistove zadetosti, a obenem vztraja onkraj: bralec lahko skoraj docela podoživi spremenjeno stanje Leonove zavesti, a hkrati čuti in sluti določeno nelagodje, če ne kar praznino, ki bdi in triumfira nad celotnim prizorom.

Leonovo občutje sprejetosti pa se kmalu in postopoma ter vedno bolj sprevrača v občutje tujosti. Njegova eksistenčna oziroma ekonomska realnost je nepremostljivo drugačna in usodnejša od anksiozne lahkotnosti in dekadentnosti brezskrbnega položaja Čarmana in njegovega kroga ljudi. Ta determinirana nazorska diferenciacija pride najbolj do izraza v nekem opijanjenem pogovoru med Čarmanom in Leonom, v katerem prvi sebe opredeli za »zgodovinskega človeka«, katerega bivanje mora imeti posledice, medtem ko Leon sebe opredeli za »resničnega človeka«. Zdi se, da Leon tu uvidi v moralno izpraznjenost privilegiranega intelektualstva, ki zatopljeno v svoj docela abstrakten obup ne premore zares resnične solidarnosti z nadvse konkretnimi in realnimi tegobami delavskega razreda. Vendar pa se v romanu močno prisotna družbena kritika vedno bolj staplja in skorajda povsem stopi v prevladujoče občutje anksioznosti in resignacije, v ljubljansko megleno mrtvilo.

Čeprav se zdi, da beremo neke vrste razvojni roman, se kot srž ali bistvo zgodbe razkriva ravno nezmožnost razvoja kot takega, zataknjenost oziroma z razredom pogojena predestinacija. K temu dodatno pripomore tudi eksplicitna časovna umeščenost pripovedi – protagonistov razvoj se dogaja med letoma 2008 in 2012, v času finančne krize in množičnih protivladnih protestov. To časovno stopnjevanje nelagodja in njegova konkretizacija sta precej dobro podprta tudi s samo formalno strukturo romana. V prvem delu, ki se konča z Leonovimi pismi iz Francije, poglavja odpirajo medbesedilni navedki večinoma klasičnih francoskih avtorjev, v drugem in tretjem delu, ko se dogajanje povečini odvija v Sloveniji in je tudi časovno-zgodovinsko umeščeno zelo eksplicitno, pa poglavja odpirajo citati izključno slovenskih avtoric in avtorjev. V delu močno prisotna intertekstualnost je nasploh dobro umeščena in kontekstualizirana. Vsebino učinkovito dopolnjuje in kljub precejšnji številčnosti nikoli ne zapade v zgolj intelektualno samorazkazovanje.

Ledeni možje Jasmina B. Freliha so vsekakor premišljena in docela izdelana knjiga. Njena zajetnost nas na začetku sicer prestraši, vendar jo konstantna zgoščenost, estetskost in relevantnost pripovedi povsem opravičijo. Čeprav je dogajanje umeščeno približno petnajst let nazaj, je problemsko polje, v katerem prebiva fabula, še vedno zelo aktualno. Sistemska zmožnost inkorporacije oziroma zadušitve takorekoč sleherne metode družbenega boja rezultira v občutjih resignacije in anksioznosti, ki močno prežemata Frelihov roman. Vsekakor so Ledeni možje nespregledljiv romaneskni izdelek, ki v slovenski literarni prostor prinaša suveren namig na pogosto pozabljene zmožnosti in potenciale, imanentne formi klasičnega romana.