Znam taj pogled

Recenzija izdelka
27. 3. 2017 - 13.00

Zgodbo letos izdanega romanesknega prvenca Lare Paukovič, kot izvemo na enem izmed zavihkov ovitka, pripoveduje Nastja, nadobudna študentka slovenščine in sociologije, ki se med poletjem z velikim nelagodjem zaposli v srbski gostilni na obrobju Ljubljane.

Nastjo, če še enkrat pogledamo tisti zavihek, motijo narobe izpisana imena vin na menijih, mehki ć-ji in trdi l-ji sodelavcev, še najbolj pa, da se je, citiram, intelektualka z arzenalom latinskih izrekov na jeziku znašla v situaciji, kjer takšni atributi ne zaležejo prav dosti. Ponaša se z dejstvom, da je za razliko od svojih barbarskih čefurskih sodelavcev hodila na gimnazijo in da v situacijah, ki jih zadovoljivo dobro opišejo latinski izreki, te izreke tudi izreče. Močno se zaveda, da je njeno življenje za razliko od čefurskih bolj kultivirano in da jo najverjetneje čaka svetlejša in bolj smiselna prihodnost. Ali pa vsaj taka z več Beethovna in manj Cece.

Izreka stvari, kot so:

Če je pričakovala sočutje, se je uštela – skoraj mi je odneslo pokrovko ob dejstvu, da mi preprosta ženska, povrhu pa še čefurka, soli pamet.

Medtem pa Bosankica dela v šminkerski trgovini in vleče denar, ki ga bo namesto za tečaj slovenščine zagonila za nov komplet plastičnega nakita. O, tempora! O, mores! bi rekel Cicero, eden mojih priljubljenih latinskih avtorjev.

Gotovo je lažje brati, če nisi študent slovenščine ter te jezik in književnost ne zanimata profesionalno.

In definitivno moja najljubša.

Tako kot Dominique Francon v Izviru Ayn Rand (preden spozna Howarda Roarka, seveda), s katero sem se rada primerjala, ko sem potrebovala argumente za opravičevanje svojega vedenja. Ne vem sicer, koliko šteje identifikacija s fiktivnim likom, a vendarle mi je bilo zavedanje, da oseba, ki mi je podobna, obstaja – pa čeprav na papirju –, v precejšno uteho.

Nastja je na prvi pogled precej neprijetno bitje. Ali pa vsaj bitje, ki ga kot bralec ali bralka ni težko zasovražiti. Nekakšen Joffrey novejše slovenske literarne scene. V romanu pa spoznamo dve Nastji oziroma dve različici iste Nastje. Prva je predpoletna Nastja, naduta in v stereotipe zaverovana avša, ki se, če sem pravilno štel, v knjigi vsaj šestkrat poduva s svojo latinščino, uživa v Ayn Rand in občasnih rasizmih. Druga Nastja pa je postpoletna, Nastja, ki je poletje preživela v srbski gostilni, zdaj razume čefurje, ki se je v nekoga iz tiste gostilne celo zagledala in sedaj pogojno prebavlja turbofolk.

Kljub temu da je prva Nastja, ta, ki je očitno ustvarjena z namenom, da se spremeni, vredna prezira, pa je vsekakor bolj problematična in, presenetljivo, nadležnejša druga. Predpoletna Nastja, ki bi se bralcu lahko bolj anitpatična zdela le, če bi prvi del knjige vseboval sceno, v kateri zastruplja lokalne pse, dobi svoj redemption moment in se spremeni v nekaj neskončno hujšega. Roman se konča na avtobusu. Postpoletna Nastja prisluškuje pogovoru starejšega moškega in neke sopotnice. Starejši moški se žalostno izpove, da živi ovde četrtdeset godina, a otkad je bolestan i u penziji, niko ga ne šljivi pet posto. Ko opazi, da ga posluša tudi Nastja, ji žalostno reče: Znam šta misliš. Ma šta ovaj Srbin priča? Znam taj pogled. Znam ga već četrdeset godina. Nastja mu, potem ko opazi njegove, z nelagodjem citiram, nenavadno temne oči, v katerih se je zrcalila globoka žalost, odgovori: Ni res. Verjamem vam.

Zdi se, da knjiga dopušča dve branji. Prvo branje predpoletno Nastjo obsodi, postpoletno Nastjo pa dojame kot boljšega človeka. Dekle, ki se je motilo, je rešeno predsodkov, jedkih stereotipov in brezveznega sovraštva. Drugo branje Nastje v postpoletnem delu nima nič rajši kot v predpoletnem. Ostala je avša, zdaj celo z dodatkom nadležnega pokroviteljskega odnosa, ki čefurje dojema zgolj kot produkte svojega neugodnega okolja, kot dobrosrčne ljudi slabih manir, ki jih, citiram, po šoli čaka delo v kuhinji ali za šankom.

Nekje proti koncu pravi takole: Šibko socialno omrežje sicer ni izgovor za zganjanje neumnosti na avtobusu, pa vendar, presenečalo me je, da nisem o čefurjih nikoli razmišljala na tak način. Kot da nimajo čustev, težav in podobno – kot bi bili opice v živalskem vrtu, ki so tam zgolj zato, da otroci kažejo s prstom nanje ter se jim smejijo.

Moti me zgolj to, da se od obeh branj bolj vsiljivo ponuja prvo. Tisto, ki ima postpoletno Nastjo, ker je ugotovila veliko resnico, da nekateri ljudje živijo drugače od nje, rajši. Med poletjem izginejo prav vsi dušbegizmi, ki so jo določali pred študentskim delom v srbski gostilni, njena veledobrota in pokorne ugotovitve pa so bralcu vržene v glavo z velikim odrešilnim haha-jem. Moti me, da sumim, da roman od mene zahteva, naj postpoletno Nastjo vzljubim, kljub temu da se zavedam, da njen glavni problem ni zgolj sumljiv odnos do čefurjev, ampak tudi sicer lahko sovražljiva osebnost.

Veliko prijetneje bi morda bilo, da glavne neugledne značilnosti predpoletne Nastje, tiste nadute avše, vztrajajo do konca. Na enostavni shemi redemption potovanja, ki ga opravi, je nekaj ekstremno neprivlačnega in dolgočasnega. Zdi se, da površno zgrajena in prisilno vpeljana predpoletna ksenofobija v njeni glavi ždi zgolj zato, da jo lahko na neki točki izgubi. Ne vem, ali ob branju Nastje čutim nelagodje zato, ker je, kakršna pač je, ali ker se mi zdi, da ji je človek, ki jo je napisal, sovraštvo in ostale karakterne neprijetnosti naknadno podaril samo zato, ker se je slučajno znašla v romanu, katerega zgodba to zahteva. Na nek čuden način se mi zdi, da bi Nastja, če ne bi postala žrtev okornega plota, lahko bila, če že ne simpatično dekle, pa vsaj sprejemljivo kompleksen in realističen literarni lik.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Lušte mi delaš s to fotko. Idemo na petko!

V redu je point v kritiki, da je 'postpoletna' Nastja v nekem smislu še bol nestrpna oz. je njena 'nova' nestrpnost nevarnejša, ker je bolj ustrezna in tako ima tudi veliko večjo politično moč, kot neposrednejša nestrpnost. Se opravičujem za tale prihajajoči nežni ad hominem, ampak sodeč po intervjuju, objavljenem na Radiu Ars prejšnji teden v katerem avtorica mdr. reče o svoji junakinji, citiram: ''ne želi recimo spregovorit srbsko, ker ji je to pač pod častjo, ne, ne pomisl pa, da seveda je srbski klicatelji ne bodo razumeli, če se ona z njimi pogovarja v angleščini', avtorica sama ne razume te nevarnejše nestrpnosti v drugem delu knjige (ki se je več kot očitno poslužuje tudi sama), kar je razvidno tudi iz tega, da v knjigi nenehno tli tudi šovinizem, ki je pa ravno take vrste kot ksenofobija v drugem delu romana. Urejen, mimobežen, nezaveden (nezavesten?), potrjen. Tovrstne knjige se zlorablja na nevaren način in enako nevarno je, kako se na podlagi avtoric kot je Paukovič kreira podobo 'mladih intelektualk' in 'talentiranih pisateljic'. To na dosti bolj bistven način, kot to zmore takšna knjiga, zakoliči mesto ženske ustvarjalke. Nestrpno žensko ustvarjalko se izrablja, da preko nje lansiramo 'literaturo, ki kritizira nestrpnost', četudi jo pravzaprav ohranja, s čemer se nestrpnost ter vulgarnost (tudi v odnosu do ženske) prenese na lik 'intelektualke' oz. 'nadarjene pisateljice' ter postane njen imanentni del. To je dejanski politični in družbeni potencial tovrstnih besedil - avtorica sama je v intervjuju izjavila, da ni imela tendence pisati kakorkoli emancipatorno. Nevarno, nemarno, vulgarno.
Citirala sem iz 21. minute intervjuja, ki je dostopen tu: http://4d.rtvslo.si/arhiv/izslo-je/174463351

@Anja Radaljac Malo off topic, ampak v zadnjem času sem večkrat zasledil besedno zvezo 'bolj bistven' / 'manj bistven'. Vselej me zmoti. Ali je lahko nekaj bolj bistveno oz. manj bistveno? A ni tako, da je lahko edinole bistveno, saj je bistvo določene stvari ali pojma eno samo?

no edino kar bi lahko dodali je, da je Slovencem na splošno gledano veliko reči pod častjo. pod častjo jim je tudi recimo prdniti v zrak in uloviti zvok prdca. čisto tako, mimogrede rečeno. ne razumem pa, kaj je tako nevarnega v kreiranju podob mladih intelektualk (ok, pustimo sedaj to knjigo, ki je dokaj mladoletno slovensko piflarsko srečanje Balkana nasploh, kot se zdi ob branju kritike) in talentiranih pisateljic - itak ne bodo prišle dlje kot do predpražnika hiše svojih staršev. Folk na radiu pač nima domišljije, nazadnje sem po radiu poslušal davno že, Nino Zagoričnik, ki ni vedela kaj bi rekla na intervjuju s tisto punco Katjo Perat ob njeni izdani zbirki pesmic, pa je rekla, *vaš, vaš verz - v postelji z Engelsom - to je pa res tako domiselno in inovativno, da sem res brez besed* . pa sem si takrat mislu, jebemti, kaj je tako inovativnega v tej komunistični nekrofiliji, itak to gledam povsod, ampak zdej pa še tak direktno v pesmi mlade pesnice..
Ženske ustvarjalke v Sloveniji so itak že z rojstvom zakoličene, za to se ob takih knjigah k je ta zgori res ni za bat.
No, ja mal pretiravaš - gre samo za eno dolgočasno knjigo, ki jo bodo slovenski piflarčki neki časa po zobeh vlekli, to je vse.
Ja, je kar nemarno, bolj nevaren pa se mi zdi še vedno Cerar in krčenje proračuna za kulturo - vulgarnega pa tu nič ni v pravem pomenu besede.

@Miško: pejt mal ven s sekirco drva cepit, da boš mal ojačal bicepse, da se ne boš toliko ukvarjal z manj in bolj bistvenim

Še sreča, da prihajajo vedno novejše in mlajše intelektualke, na katere ste lahko ljubosumni, medtem ko iščete izgovor, zakaj vam še ni uspel preboj.

preboj ja, preboj do vrat sekreta

Ja, mladi intelektualci to je tako kot rdeča pesa. to so koncepti, ki so že pokopani. ljudje, ki so jih branili niso več živi. tudi družbe, ki bi potrebovala in gojila mlade intelektualce je mrtva. vse kar se danes počne je, da se obuja nek filozofsko teoretični levi diskurz, ki nima blage veze z letom 2017 in realnostjo.

To zarad Žižota miško, vsi bi radi postali Žižkoti v prihodnosti, to je sedaj novi Tito.

Ma jebeš Žižota, naj gre kdo kako tovarno s svojim znanjem rešit od teh rdečih filozofskih foteljčkarjev, pa da reši kako delavsko familijo, ne pa da se po teh prsih tapkajo k se tam petelinijo v tej ljubljanski votlini.

Miško ti ne štekaš koncepta zadaj.

Mujo tu ni nobenega koncepta zadaj, to je usedlina nekega rigidnega sistema v katerem so ljudje veliko sedeli, veliko kimali, teoretizirali in bili v hipotetičnem socialističnem svetu.

@Jurman: ja to je slavni konec rdečkarjev in čevapčičarjev, na koncu si v kuhinjo posadijo gospodinjo, na frižider si nalepijo Engelsov verz: spoznaj samega sebe po tem ko si spoznal sistem, kasneje pa tulijo v luno kako jih nihče na tem svetu ne razume.

Nisem bral knjige, ampak s tem kurčenjem delate punci hudo reklamo ...

Valda, najboljš, da se nikol ne napiše več nobene kritike, ki ne bo pohvalila dela, ker bomo mogoče, bohnedej, s tem delal reklamo nekomu. Plz...

A sem vam rekla, vidte kam gre ta svet, dons gredo delat k čevapčičarjem polet, potem pa iz navdiha še knjigice piflarčki skup pacajo. k smo pa mi bli mladi, smo šli pa delat v makalonco polet, tam smo tok delal da se je smrad po zelenih travicah kadil po celi ljubljanici, tak močn, da je na koncu še rečica ozelenela. noben ni pomislil, da bi o tem pisal knjigico, tudi takrat ko so makalonco, zaprli in posilili s temi plastičnimi jankovićevimi mestnimi storži in gostilniškimi start-upi, pa še most so zamenjali s stekleno plastiko. jebeš čevapčiče pol.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.