Zgodbo letos izdanega romanesknega prvenca Lare Paukovič, kot izvemo na enem izmed zavihkov ovitka, pripoveduje Nastja, nadobudna študentka slovenščine in sociologije, ki se med poletjem z velikim nelagodjem zaposli v srbski gostilni na obrobju Ljubljane.

Nastjo, če še enkrat pogledamo tisti zavihek, motijo narobe izpisana imena vin na menijih, mehki ć-ji in trdi l-ji sodelavcev, še najbolj pa, da se je, citiram, intelektualka z arzenalom latinskih izrekov na jeziku znašla v situaciji, kjer takšni atributi ne zaležejo prav dosti. Ponaša se z dejstvom, da je za razliko od svojih barbarskih čefurskih sodelavcev hodila na gimnazijo in da v situacijah, ki jih zadovoljivo dobro opišejo latinski izreki, te izreke tudi izreče. Močno se zaveda, da je njeno življenje za razliko od čefurskih bolj kultivirano in da jo najverjetneje čaka svetlejša in bolj smiselna prihodnost. Ali pa vsaj taka z več Beethovna in manj Cece.

Izreka stvari, kot so:

Če je pričakovala sočutje, se je uštela – skoraj mi je odneslo pokrovko ob dejstvu, da mi preprosta ženska, povrhu pa še čefurka, soli pamet.

Medtem pa Bosankica dela v šminkerski trgovini in vleče denar, ki ga bo namesto za tečaj slovenščine zagonila za nov komplet plastičnega nakita. O, tempora! O, mores! bi rekel Cicero, eden mojih priljubljenih latinskih avtorjev.

Gotovo je lažje brati, če nisi študent slovenščine ter te jezik in književnost ne zanimata profesionalno.

In definitivno moja najljubša.

Tako kot Dominique Francon v Izviru Ayn Rand (preden spozna Howarda Roarka, seveda), s katero sem se rada primerjala, ko sem potrebovala argumente za opravičevanje svojega vedenja. Ne vem sicer, koliko šteje identifikacija s fiktivnim likom, a vendarle mi je bilo zavedanje, da oseba, ki mi je podobna, obstaja – pa čeprav na papirju –, v precejšno uteho.

Nastja je na prvi pogled precej neprijetno bitje. Ali pa vsaj bitje, ki ga kot bralec ali bralka ni težko zasovražiti. Nekakšen Joffrey novejše slovenske literarne scene. V romanu pa spoznamo dve Nastji oziroma dve različici iste Nastje. Prva je predpoletna Nastja, naduta in v stereotipe zaverovana avša, ki se, če sem pravilno štel, v knjigi vsaj šestkrat poduva s svojo latinščino, uživa v Ayn Rand in občasnih rasizmih. Druga Nastja pa je postpoletna, Nastja, ki je poletje preživela v srbski gostilni, zdaj razume čefurje, ki se je v nekoga iz tiste gostilne celo zagledala in sedaj pogojno prebavlja turbofolk.

Kljub temu da je prva Nastja, ta, ki je očitno ustvarjena z namenom, da se spremeni, vredna prezira, pa je vsekakor bolj problematična in, presenetljivo, nadležnejša druga. Predpoletna Nastja, ki bi se bralcu lahko bolj anitpatična zdela le, če bi prvi del knjige vseboval sceno, v kateri zastruplja lokalne pse, dobi svoj redemption moment in se spremeni v nekaj neskončno hujšega. Roman se konča na avtobusu. Postpoletna Nastja prisluškuje pogovoru starejšega moškega in neke sopotnice. Starejši moški se žalostno izpove, da živi ovde četrtdeset godina, a otkad je bolestan i u penziji, niko ga ne šljivi pet posto. Ko opazi, da ga posluša tudi Nastja, ji žalostno reče: Znam šta misliš. Ma šta ovaj Srbin priča? Znam taj pogled. Znam ga već četrdeset godina. Nastja mu, potem ko opazi njegove, z nelagodjem citiram, nenavadno temne oči, v katerih se je zrcalila globoka žalost, odgovori: Ni res. Verjamem vam.

Zdi se, da knjiga dopušča dve branji. Prvo branje predpoletno Nastjo obsodi, postpoletno Nastjo pa dojame kot boljšega človeka. Dekle, ki se je motilo, je rešeno predsodkov, jedkih stereotipov in brezveznega sovraštva. Drugo branje Nastje v postpoletnem delu nima nič rajši kot v predpoletnem. Ostala je avša, zdaj celo z dodatkom nadležnega pokroviteljskega odnosa, ki čefurje dojema zgolj kot produkte svojega neugodnega okolja, kot dobrosrčne ljudi slabih manir, ki jih, citiram, po šoli čaka delo v kuhinji ali za šankom.

Nekje proti koncu pravi takole: Šibko socialno omrežje sicer ni izgovor za zganjanje neumnosti na avtobusu, pa vendar, presenečalo me je, da nisem o čefurjih nikoli razmišljala na tak način. Kot da nimajo čustev, težav in podobno – kot bi bili opice v živalskem vrtu, ki so tam zgolj zato, da otroci kažejo s prstom nanje ter se jim smejijo.

Moti me zgolj to, da se od obeh branj bolj vsiljivo ponuja prvo. Tisto, ki ima postpoletno Nastjo, ker je ugotovila veliko resnico, da nekateri ljudje živijo drugače od nje, rajši. Med poletjem izginejo prav vsi dušbegizmi, ki so jo določali pred študentskim delom v srbski gostilni, njena veledobrota in pokorne ugotovitve pa so bralcu vržene v glavo z velikim odrešilnim haha-jem. Moti me, da sumim, da roman od mene zahteva, naj postpoletno Nastjo vzljubim, kljub temu da se zavedam, da njen glavni problem ni zgolj sumljiv odnos do čefurjev, ampak tudi sicer lahko sovražljiva osebnost.

Veliko prijetneje bi morda bilo, da glavne neugledne značilnosti predpoletne Nastje, tiste nadute avše, vztrajajo do konca. Na enostavni shemi redemption potovanja, ki ga opravi, je nekaj ekstremno neprivlačnega in dolgočasnega. Zdi se, da površno zgrajena in prisilno vpeljana predpoletna ksenofobija v njeni glavi ždi zgolj zato, da jo lahko na neki točki izgubi. Ne vem, ali ob branju Nastje čutim nelagodje zato, ker je, kakršna pač je, ali ker se mi zdi, da ji je človek, ki jo je napisal, sovraštvo in ostale karakterne neprijetnosti naknadno podaril samo zato, ker se je slučajno znašla v romanu, katerega zgodba to zahteva. Na nek čuden način se mi zdi, da bi Nastja, če ne bi postala žrtev okornega plota, lahko bila, če že ne simpatično dekle, pa vsaj sprejemljivo kompleksen in realističen literarni lik.