Bauhaus 2.0.
Pred tednom dni je Evropska komisija objavila dvainpetdeset od več kot tisoč prijavljenih oblikovalskih zasnov, ki kar najbolje predstavljajo vrednote iniciative Novi evropski Bauhaus. Pobudo je evropska komisarka Ursula von der Leyen v navdihujočem nagovoru javnosti prvič predstavila septembra 2020. V govoru je orisala novo vseevropsko strategijo za prihodnost, v kateri bodo v sožitju sobivale sfere umetnosti, kulture, socialne vključenosti, znanosti, tehnologije in trajnosti. Novi evropski Bauhaus je del gospodarske strategije Evropski zeleni dogovor, ki stremi k zmanjšanju podnebnih sprememb in izničevanju ogljikovih emisij do leta 2050. NEB, kot ga bomo nadalje krajše imenovali, je kulturni masterplan, s katerim poskuša Unija presegati nacionalne meje in izobilju inovativnih idej omogočiti izvedbo s pomočjo sodobne tehnologije. Sliši se prekleto dobro. Vrednosti in zneske NEB dodatno opiše Anja Zorko, vodja Centra za kreativnost in poznavalka evropskih projektov na področju kreativno-kulturnega sektorja.
V okviru svojih dejavnosti NEB zdaj drugo leto podeljuje nagrade najbolj inovativnim projektom na področju trajnosti. Med finaliste sta se uvrstili dve slovenski zasnovi, ljubljanski Krater in magistrski projekt arhitektke Janje Šušnjar v sodelovanju z društvom Robida. Prijavila je arhitekturni premislek skupnostnega bivanja v majhnem kraju. Kaj bi za vas Topolove pomenila zmaga na natečaju, nam pojasni prijaviteljica, Janja Šušnjar.
NEB poudarja povezovalen diskurz, h kateremu prispeva na tisoče oblikovalcev Evropske unije in njihovih organizacij. Tako naj bi se oblikoval vseevropski laboratorij, namenjen soustvarjanju, prototipiranju in testiranju rešitev na terenu, te pa bi omogočale politične preobrazbe prihodnosti. Izbira najboljših projektov je prepuščena javnosti in strokovnjakom, nekako tako kot stvari potekajo na zelo evropski Evroviziji. Šušnjar pa poudarja, da financiranje kljub visokoletečim ciljem nikakor ne bo zadoščalo za realizacijo arhitekturnih rešitev. Vseeno se ji zdi nominacija spodbuda k uresničevanju trajnostne ideje še naprej in še močneje.
Dobrih sto let po ustanovitvi weimarske šole se Evropa s historičnim imenom v novi preobleki sooča z globalnimi izzivi, podnebnimi spremembami in digitalno revolucijo. Pobudniki projekta so imeli verjetno v mislih izvorno ekipo Walterja Gropiusa , in ne tistega vmesnega problematičnega obdobja šole, ki ga je bolje pozabiti.
Bauhaus je v kolektivnem spominu zasidran kot močna kulturna institucija, avtonomna cona umetniške svobode, kjer so se uresničevale prenove in spremembe. Jasno je, da želi Evropska komisija s tem poimenovanjem poudarjati svojo pionirsko in avantgardno vlogo pri razvoju zelenega razmišljanja.
Šolo, ki je sicer temeljila na apolitičnosti in neodvisnosti od političnih dogodkov v državi, v njeni novi različici marketinško narekuje vrh evropske politike. Novi Bauhaus je glede na starega poenostavljen in v zglajeni obliki, kot bi se ga spominjali le z enim očesom. Preden bomo podnebno krizo rešili s citiranjem zgodovinske formule, se je treba dobro zavedati, kaj želi Evropska komisija prevzeti od zgodovinskega Bauhasa. Utilitarizem Bauhausa, ki je propagiral industrializacijo oblikovanja, so sprejela velika podjetja, ki so ga realizirala na mednarodni gospodarski ravni. Rezultat sta bila arhitektura in oblikovanje, ki sta postala korporativni jezik moči. NEB želi to gesto ponoviti, zato postavlja kulturne in kreativne industrije na osrednje mesto današnjega časa. Ob digitalni tehnologiji je ta sektor eno bolj dinamičnih področij sodobnih družb, tretji največji delodajalec v EU in s tem eden glavnih akterjev v gospodarstvu.
Tu se tvori postpolitično nezaupanje do velikih politično insitucionaliziranih iniciativ, česar se zaveda tudi Von der Leyen, ki se je pri projektu v želji po učinkovitosti obdala z vrsto priznanih strokovnjakov. Eden od njih je klimatolog in atmosferski fizik Hans Joachim Schellnhuber, ki za osrednjo dejavnost NEB postavlja arhitekturo. Ta naj bi bila najbolj javna od umetnosti, saj jo gradi in naseljuje celotna skupnost.
Schellnhuber poudarja, da se mora grin dil, če želi res postati javen, dostopen in všečen, sprva in najbolj utelesiti v arhitekturi, ki je lepa, dostopna, prijazna in … lesena.
Iniciativo NEB zaznamuje precej jasna estetiko oblikovanja. Med reprezentativnimi fotografijami so podobe stanovanjskih hiš v obliki gigantskih sončnic sredi polja. Lesenih, s sončnimi celicami na strehi, kakopak. Idealna gradnja prihodnosti bi temeljila na tehniki in materialih, ki bodo zmanjšali ogljični odtis. Nova, pretežno lesena mesta bi tako lahko delovala kot velike spužve za emisije. Ob tem je zares zanimivo opazovati, kako visoko je med vrednotami Evropske komisije tokrat uvrščena lepota.
V opisih iniciative NEB se pojavlja paradoksalni pojem trajnostna gospodarska rast, ki med kritiki projekta ni ostal neopažen: evropski zeleni dogovor in njegov kulturni partner, Bauhaus 2.0., še vedno premalo premišljujeta o alternativnih oblikah; ki bi iz gospodarstva rasti prešle v obnovitveno gospodarstvo. Von der Leyen pa nas z obrazom, prežetim z optimizmom, opogumlja, naj si tokrat pustimo verjeti v lepšo prihodnost. Iniciativa sicer ne bo financirala gradnje hiše v obliki sončnic. Ko bodo tako umetniki in podjetja s spodbudo Evropske komisije koncipirali našo prihodnost, pa nam še vedno ostane naloga, da si lepšo prihodnost zgradimo sami.
Kreativno inšpekcijo je pripravila Valerija.
Grafična podoba: Avtorska
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj