Pozdravljene v petkovi Kulturni kroniki, v kateri se tokrat posvečamo drugi polovici svojega lastnega imena: humanističnim vedam. 

V prvem delu oddaje – v katerem gostujoči pisec Karlo Pavlović recenzira knjigo britanskega psihoanalitika Dariana Leaderja Is It Ever Just Sex? (Penguin Books, 2023) – se bomo posvetile vprašanju, kako ljudje organiziramo svojo seksualnost okoli tistega, kar ostaja skrito, in kaj to sploh je; 

V drugem delu oddaje – v katerem praktikant Stefan Kafidov recenzira knjigo švedskega akademika Pea Hansena Moderna teorija migracij: drugačen ekonomski pristop k spodleteli politiki Evropske unije, ki je v prevodu Katarine Rotar izšla lani pri založbi Krtina – pa se bomo ustavile pri vprašanju, kako ovreči desničarsko in populistično predpostavko, da priseljenci za državo predstavljajo fiskalno breme.

Vedno je samo seks

Preden se lotimo kratke analize izjemne in zabavne knjige Is It Ever Just Sex?, izdane leta 2023 pri založbi Penguin Books, bi radi na kratko predstavili tisto, kar avtor Darian Leader v njej na briljanten način evocira. Kako razmišljamo o seksualnosti, Leader svojim bralcem predstavi z obilico primerov iz literature, znanosti, popkulture in podobnega. Vprašanja o seksu so tam vedno formulirana kot logična – se pravi, ko sprašujemo o seksu, po navadi sprašujemo o njegovih lastnostih. Zdi se, kot da predpostavljamo, da ima seks sam po sebi vsebino podobno politiki, vremenu ali čemurkoli, o čemer klepetamo. Vendar se hkrati v teh klepetih pokaže, da seks vedno nekako izmuzljivo uide, kot da ga ne bi bilo mogoče ustrezno izreči. Vprašanje je torej zastavljeno natanko tako, kot da bi nanj obstajal pozitiven odgovor, izkaže pa se, da o njem ne vemo ničesar, kar je sámo bistvo odgovora. 

Zdi se, da o seksu govorimo zgolj zato, da ne bi bili tiho. Govor o seksu mora biti podprt z določeno mero fantaziranja. Pristopiti k njemu z enako strukturno logiko kot k logičnemu vprašanju in vztrajati pri odgovoru na enak način, pri seksu pač preprosto ne deluje. Da bi bil ta pristop učinkovit, mu moramo dodati vse potrebne fantazmatske komponente. Presenetljivo je, kot poudarja sam Leader, da način, kako običajno dojemamo seks – kot moment povezovanja, intimno srečanje, ko se s partnerjem lahko zlijemo v eno – lahko hkrati deluje ravno nasprotno: kot moment nepovezanosti. Leader namreč namigne, da lahko med seksom s partnerjem fantaziramo o drugih ljudeh.

Z obuditvijo te podvojitve funkcije se Leader natančno loteva paradoksalne narave seksa – v določenih diskurzih je o njem treba govoriti na romantičen način, kot o nečem, kar si delita dve osebi, hkrati pa dejanje sámo deluje kot stroj za produkcijo »umazanih« fantazij. Vendar, kot je implicirano v knjigi, moramo paziti, da teh fantazijskih komponent, ki so na delu, ne enačimo z lažmi – fantazija se v odgovor vplete strukturno, je goli minimum, da jo subjekt sploh lahko izreče. Skratka, oblikuje se nujno, a hkrati povsem kontingentno.

Ta fantazmatski vidik seksa, prisoten že pri samem govorjenju o njem, je vselej že dejanje seksa samega. Tu seveda takoj pomislimo na znamenito Lacanovo izjavo: »Ta trenutek ne jebem, ta trenutek vam govorim, pa vendar! Lahko sem zadovoljên natančno tako, kot če bi jebal.« Kaj točno to pomeni? Tokrat je pomen Lacanovih besed končno mogoče razumeti brez prevelikega napora. Pomeni natanko to, da je zadovoljstvo, doseženo s seksom, mogoče enako doseči tudi z drugimi sredstvi, celo zgolj z govorjenjem. Alenka Zupančič to stališče ponazori v uvodnih vrsticah svoje knjige What Is Sex?: »Dejavnost je drugačna, zadovoljstvo pa je popolnoma enako. Z drugimi besedami, poanta ni v tem, da bi zadovoljstvo v govorjenju pojasnjevali s sklicevanjem na njegov 'seksualni izvor'. Poanta je prej v tem, da je zadovoljstvo v govorjenju že sámo po sebi 'seksualno'.«

Darian Leader z vsako izmed 288 strani skozi različne primere dosledno dokazuje prav to – kako so številne priložnosti, povezane s seksom, v resnici vedno vključevale množico nezavednih sklicevanj na ojdipski trikotnik, na družbo, na določeno zgodovinsko epoho razumevanja seksa in tako dalje. Skratka – seks nikoli ni samo seks. Način, kako Darian Leader neverjetno jasno, a hkrati zabavno oriše določene situacije, ki se nanašajo na seksualnost, kaže, kako seks kot tak vedno nekako zaobjema pomen; vedno se zdi, da je na drugi strani zadeve. 

Eden od načinov, ki najjasneje pokaže, da je seksualnost oziroma spolni odnos, kot omenjamo v uvodnih opombah te recenzije, tisto, česar ni – oziroma je to, kar ni izrečeno –, je, ko se avtor loti tako imenovanega seksualnega scenarija. Citiramo: »To, da nam je rečeno, kaj naj počnemo, kaj se zgodi, kaj lahko pričakujemo, da bomo čutili, in kako naj ravnamo z drugimi, je v bistvu scenarij, ki naj bi se ga naučili in ubogali. A če je seksualnost v našem otroštvu zgrajena ravno okoli tistega, kar ni izrečeno, kar je zamaskirano in skrito, obdano z ozračjem negativnosti in obsojanja, bo vedno obstajala neka razsežnost seksa, ki bo – v nasprotju z zunanjimi scenariji – povezana s stvarmi, ki smo jih bežno uzrli, z govorom, ki smo ga slučajno preslišali, z mimobežnimi pripombami, ki so ostale z nami.« Konec citata.

Kot poudarja Leader, svojo seksualnost organiziramo okoli tistega, kar ostaja skrito. Vendar tisto, kar ostaja skrito, v resnici ni nič – nič v najčistejšem smislu; nič kot objekt, kot označevalec, ki je kot brez fiksnega pomena in kamor vstopamo s svojimi fantazmami. Skrito, zamaskirano, torej ni nekaj, kar bi bilo treba razkriti; je strukturni kratki stik, nekakšna vgrajena napaka, ki ga paradoksalno drži skupaj – brez tistega skritega ne bi bilo seksualnosti, a vendar ni skritega prav ničesar. Oziroma je skrit sam nič. To je objet petit a – objekt, ki zavzame mesto manka; je manko kot objekt.

Leaderjeva knjiga tako jasno oriše, da seksualnost nikoli ne more biti samo seks, saj gre navsezadnje za veliko več – za matere, očete, moč, tabuje, prepovedi in transgresije – a vendar, kot smo igrivo nakazali v naslovu te recenzije, je to navsezadnje še vedno samo seks. Kar pa spet ne pomeni, da bi ga bilo smiselno jemati zlahka in na zabaven, klišejski, dolgočasen, permisiven način, ampak na psihoanalitičen način; je samo seks, in na tem ni ničesar. Je samo seks in zanj ni logičnega odgovora, saj je natanko tisto, kar ne deluje.

Recenziral je Karlo.

Fiskalna bremena, mošeje in preživetje zahodne civilizacije

Desnica in populistični mediji so leta 2015 naznanili »Balkansko begunsko krizo«, diskurz, ki je zaznamoval in ločeval stališča evropskih politikov zadnjih desetih let. Vprašanja integracije, deportacij, socialnega varstva in segregacije priseljencev iz južnejših in vzhodnejših kotov sveta pa so bila razglašena za najpomembnejša v vsakdanjih in političnih debatah. 

Eden od trdovratnejših elementov teh pogovorov je predpostavka, da priseljenci dobivajo več denarja, kot ga plačujejo z davki, in so za državo torej konstanten in neizogiben strošek – tako imenovano fiskalno breme. Peo Hansen – avtor danes obravnavane monografije Moderna teorija migracij izdane leta 2021 pri založbi Agenda Publishing in prevedene lani pri Krtini – izpostavlja, da je logika za tem stališčem dandanes zmotno sprejeta kot absoluten racionalni zaključek, dvom v katerega je zapravljanje časa. Zato gredo vse nadaljne diskusije v smer simbolnih pogovorov: kaj naj bi bila naša dolžnost v svetu; kaj je v tem primeru bolj moralno; ali nas morda napadajo; ali bodo naši otroci zaradi množičnega priseljevanja morda muslimani? Ali bi zares bilo tako slabo, če bi bili muslimani? Diskusija je že od začetka po svoji strukturi naklonjena desničarskim zaključkom in jih ponovno izpostavlja kot bolj smiselne. 

Hansen podvomi v to navidezno racionalno predpostavko. Delo je napisano zelo narativno v smislu, da se teza gradi postopoma čez poglavja, ki na koncu pridejo do jasnega in točnega zaključka. Edino predznanje, ki naj bi ga bralka potrebovala za razumevanje napisanega, je osnovno znanje ekonomije. Knjiga je namenjena večinoma gospodarskemu elementu obravnave migracij in se ideološkega dotika bolj površno.

Peo Hansen je profesor politologije, ki je preživel karanteno v svoji matični Švedski, ki je zaradi svoje socialne države na splošno znana kot ena od najbolj zaželenih ciljev migracij. Uvod v knjigo tvori avtorjevo poročilo obiska bolnice, ko si je njegova hči zvila gleženj. Zdravnik, medicinsko osebje in vsi vozniki, pomoč katerih sta potrebovala, so prihajali izven Evropske unije. Nato avtor zastavi vprašanje – kaj, če jih ne bi bilo tukaj? Obravnavana knjiga uporablja ta primer kot rdečo nit – analizira tako ekonomski, kot politični aspekt uspešnosti te strategije in nesmiselnost njene ukinitve. 

Kriza pandemije je bila v tej skandinavski državi učinkovito poblažena, ravno zaradi iz zunanjih držav prispelega kadra, kot pravi avtor. To je bilo možno zaradi množičnih programov socialne pomoči, ki jih je centralna vlada tekom časa uvedla kot odgovor na povečan obseg priseljevanja. Učinek se je najbolj občutil na občinski ravni, kjer so včerajšnji begunci nadomestili pomanjkanje najrazličnejših vrst delavcev, ki so ga povzročili učinki desetletij urbanizacije. To je ustvarilo na prvi pogled absurdno diskrepanco med političnimi stališči občin in centralne vlade – lokalni predstavniki desničarskih strank so naenkrat začeli zagovarjati nadaljno priseljevanje ter se postavljati nasproti svojim stockholmskim kolegom. Izkazalo se je, da vzdrževanje migrantov ni samo finančno učinkovito, ampak potrebno za evropske države.

Kaj torej vodi logiko vlad, ki migracije še vedno omejujejo? Populistični in ideološki aspekt v Hansenovi knjigi ni nikakor spregledan, ampak ni v ospredju, saj o tem že piše kar precej ljudi. Kot pravi Hansen, tako ideološka pristranskost analitika, kot zmoten ekonomski del razprave, privedeta do diskriminatornih zaključkov. Kot utemeljitev navaja primere tako liberalnih, kot socialističnih avtorjev. Neskladnost izhaja iz že na začetku omenjene ortodoksno-ekonomske logike zdravih financ. Zagovorniki te metode obravnavajo izoliran primer priseljenske populacije, ki od države prejema določena sredstva in se kar nekaj časa, če ne za vedno, preživlja od njih brez vračanja te investicije v obliki davkov. Nató je državi podana izbira – sprejeti breme za nekaj časa in počakati, da se prispevki poravnajo, ali zavrniti prošnjo za prebivanje in priseljence deportirati. 

Obstajajo tudi propozicije višanja davkov za uporabnike programa z namenom kompenzacije za dodatne stroške države. Hansen gradi antitezo temu pogledu z uporabo moderne monetarne teorije in iz nje izpeljane logike funkcionalnih financ zanalašč zapostavljene zdravim financam. Ta pristop obravnava makro raven celotne družbe in ločuje finančne vire od realnih. To pomeni, da je denar na koncu uporabljen za to, da nekaj kupuje ali financira – v tem primeru je to kader. Javni sektor in državni aparat naj bi vedno bila v minusu, ker se ta pretvori v dobičke privatnega sektorja in osnovno funkcionalnost javnih sistemov. Primanjkljaj je za državo pričakovana in celo zaželena pozicija, ker za razliko od privatnih podjetij ta ima dostop do novega denarja, ki ga v primeru potrebe lahko generira. Za izogibanje inflaciji potrebuje tudi obstoj novoprispele realne vrednosti, ki naj bi jo ta denar zaznamoval – v tem primeru jo ima prav pred sabo v obliki migrantskega kadra. 

Avtor navede zanalašč absurdno, ampak po zdravofinančni logiki veljavno primerjavo – če so migranti fiskalno breme, so to tudi ženske, saj statistično zaslužijo manj in z večjo verjetnostjo prejemajo več, kot plačujejo. Ali bo za državo ugodno, če deportira vse ženske? Ne, ker predstavljajo realno vrednost kot kader in sistem ne bo preživel z dvakrat manj prebivalstva. Na isti način potem pristopamo do migrantske populacije: Evropa se stara in seli v smeri severozahoda, to prebivalstvo je temeljno za prihodnost delovanja celotnega sistema.

Ker obravnava prometa priseljencev na območju Unije ne obstaja v obliki nadnacionalnega sistema, je članicam trenutno ugodneje, da ta vprašanja obravnavajo individualno in si s tem nehote onemogočajo pot funkcionalnih financ. Ideološke predpostavke iščejo ekonomske in s tem ustvarijo konstantno utrjeno hegemonijo Unije med logiko zdravih financ in evropocentrizma. Vlade spodbujajo začasne delovne migracije, ki ustvarijo finančne pritoke na račun realnih in uporabljajo prošnje za azil kot tarče za »zasilni izvoz«. Vse to spremljajo moralistične razprave, ki jih sogovorci gradijo na zdravofinančnem zaključku, da se migranti sistematsko ne splačajo. Peo Hansen pa zaključuje, da lahko že z dvomom v racionalnost tej predpostavki izpodbijemo tla pod nogami. S tem dokazuje, da stalno sprejemanje ter pomoč beguncem in ostalim migrantom iz tako evropskih, kot zunanjih držav, ni samo najbolj moralna, ampak tudi edina smiselna opcija.

Pisal je praktikant Stefan.

V današnji oddaji sta bila kot glasbena podlaga uporabljeni naslednji skladbi:

• Universfield - Autumn (FMA, CC BY);
• Bio Unit - Travel (FMA, CC BY-NC-SA).