Petnajst let tegá je na jugovzhodu Srbije meso postala verjetno najkompleksnejša zgodovinsko-fantazijska stripovska saga, ki se je v zadnjih nekaj desetletjih razvila na Balkanu. Gonilna sila leskovske stripovske šole Nikole Mitrovića Kokana, ki letos praznuje trideset let obstoja, je tedaj začela z objavljanjem stripovske nadaljevanke Vekovnici. V mitološkem vesolju se srečajo raznorazne entitete od psoglavcev do vampirjev, povodnih mož in samorogov, pa še koga. Za njimi stoji obilje avtorjev in en sam scenarist, znan pod imenom: Marko Stojanović.

Kot organizator stripovskega simpozija Balkanske smotre mladih strip autora, ki je poleg festivala Crtani romani šou najstarejši stripovski festival na Balkanu, je Stojanović spoznal številne avtorje iz jugovzhodne Evrope. Vsake toliko je koga od njih prosil, če bi mu lahko narisal nekaj strani ali eno od epizod iz sage. Pri tem je sodelovalo tudi nekaj slovenskih avtorjev, kot so Rok Kleva Ivančić, Bernard Kolle, Darjan Jurinčič, Blaž Porenta, Maja Seliškar, Sanja Pocrnjić in Gašper Krajnc. Vsak od albumov in integralov, torej v debelejšo knjigo vezanih več epizod naenkrat, je zato po risarskem stilu zelo eklektičen in se vije vse od klasičnih realističnih zgodovinskih slogov do takšnih, ki spominjajo na shonen mango. Vsi skupaj pa še vedno tvorijo celoto in razen na posameznih specifičnih mestih njihova medsebojna različnost ni moteča.

Lotimo se zdaj zgodbe kar na začetku, pri prvem albumu, pri katerem je še občutiti, da je Stojanović želel vse skupaj izliti na papir naenkrat. Obilje zgodovinskih in drugih referenc iz stvarnega sveta se začne z manj pregledno gmoto, ki šele skozi čas dobi svojo pravo podobo. Že v drugem integralu se okorni monologi razbijejo na več kadrov ali pa spremenijo v bolj tekoč dialog. Zdi se, da je hotel scenarist resnično dobro utemeljiti zgodbo, a se je pri tem preveč zapletel v svoje lastne misli in bralcu pustil premalo manevrskega prostora, da bi lahko sam sproti odkrival in razpletal določena ozadja ter, da bi zgodba »zadihala«. A tisti, ki se vendarle prebije skozi ta prebogat baročni začetek, bo v prihodnjih albumih poplačan z razumljivejšo in jasnejšo narativo. Zaradi bolj postopnega doziranja tematik pa je ta bolj povezana in precizneje ritmizirana.

Za kaj pa sploh gre? Vekovnici so paranormalna ali nadnaravna bitja, ki živijo dolgo. Eni od njih so morda na pol resnični, kot je skladatelj Wolfgang Amadeus Mozart, za katerega izvemo, da je v nekem trenutku postal vampir. Zakaj pa ne, saj tudi v stvarnem svetu ne vemo, kje leži njegov grob. No, s tovrstnimi krvoločneži se zaplet tudi začne, v nadaljevanju pa vampir Čen in njegov highlanderski prijatelj Marko – ki je začuda totalno podoben svojemu scenaristu in enako poimenovan – postaneta glavna junaka ene od vej zgodb, ki se odvijajo vzporedno. 

Tako kot je v prvem integralu zgoščena zgodba, so zgoščeni tudi nekateri prizori, a za razliko od scenarija ti niso preveč polni, ampak detajlirani do zadnje pičice in ne izginejo v bledež ali nerazumljive sence, četudi gre za množične scene. Tu najdemo tudi veliko dinamičnih akcij, pretepov in klanja, večinoma ob notni spremljavi Mozartovega Rekviema, kar je mimogrede tudi naslov prvega dela.

Zaradi dejstva, da so v igri živi mrtveci vseh vrst, glavni protagonisti skozi besedilo večkrat prevprašujejo svojo in tujo minljivost, kar lahko traja zelo dolgo in se včasih zdi, da se še podaljšuje samo zato, da bi lahko vsaka zapisana beseda izzvenela epsko, zaradi epskosti same. Sicer pa ne gre za klasične vampirje, saj nekateri na soncu samo oslabijo, s cerkvami, četudi katoliškimi, pa nimajo nobenih problemov. 

Sprva ni povsem jasno, ali so sploh res vampirji ali zgolj plemiči ali neke vrste skrivna prostozidarska loža, ker – kot že povedano – razen njihovega izbranega govora na začetku vsebino težko razberemo. Se pa že v prvem integralu vzpostavi rahlo satirično-ciničen prizvok določenih prizorov oziroma odnosa do življenja ali, če kar citiram strip, oziroma izpostavim citat Blaisa Pascala, ki je v njem uporabljen: »Vse težave na tem svetu izvirajo iz ljudi, ki ne znajo mirno sedeti na svojem stolu.« Konec citata.

Drugi del prvega integrala nam predstavi nove pomembne like, psoglavce oziroma pasjeglavce. Njihova zgodba se sprva zdi povsem nepovezana s prejšnjo, zato res pomaga videti nekatere iste protagoniste, da lahko prvi del sploh povežemo z drugim. Ker so jih risali različni avtorji, se moramo namreč v novem delu navaditi tudi na malo predrugačen izgled prej že videnih protagonistov, kar je sprva malo konfuzno. Sploh ko pride do zgodbe v zgodbi, ko se eden od likov začne spominjati preteklosti in se tudi znotraj enega stripa zamenja avtor. A tako je očitno moralo biti, saj nadaljevanja žal nastajajo zelo neprofitno in avtorji praviloma delajo bolj kot ne zastonj, zato bi bilo zanje še težje naenkrat narisati po sto strani in ostati brez zaslužka. Situacija je takšna že od začetka in ni povezana s trenutno popolno zamrznitvijo sredstev za kulturo v državi, ki na ta način želi preprečiti protivladne proteste.

Težje prebavljivemu, vendar k sreči dovolj intrigantnemu prvemu integralu sledi drugi z naslovom »Prah i pepeo«, oziroma Prah in pepel, v katerem občutno zmanjšanje števila monologov deluje osvežujoče kot jutranja rosa na vroč poletni dan. Dolga pripovedovanja v besedi zamenja več akcije, še vedno pa je opaziti veliko, morda malo preveč nenehno pompoznih in dolgih govoranc. Ravno zato, ker se v tem drugem delu več borijo, se je avtorica pričujočega zapisa vprašala, kako bi bilo, če bi malo manj blebetali in se več tepli, saj so pretepaške scene izjemno dobro izrisane? Pri tem pa se je spomnila na besede Igorja Kordeja, ki je na stripovskem simpoziju na Reki letos dejal, da so takšni pač francoski scenaristi, pri katerih morajo njihovi junaki ves čas nekaj mleti in žebrati in sploh ne morejo biti tiho. Kot že vrabci na strehah žvrgolijo, pa je francoska stripovska tradicija, posebej na evropskih stripoljubcih, pustila močan pečat.

Čeprav je drugi integral boljši, še vedno zaznamo scenaristični manko pri prehitrih časovnih preskokih v zgodbi, zaradi katere občasno trpi njena kontinuiteta. Medtem ko se psoglavci denimo znajdejo na ladji, kjer se strip odvija, lahko vmes sledi zgolj ena stran povsem drugačne vložne zgodbe, ki ni nujno zares pojasnjena, njen časovnoprostorski kontekst pa se zdi povsem drugačen od prejšnjega. Takšnim kolcajočim fabulativnim spodrsom navkljub je uspelo scenaristu nazadnje vse skupaj vendarle povezati in vzpostaviti napetost, ki v bralcu zlahka vzbudi željo po prebiranju nadaljevanj.

Morda je k lažji berljivosti drugega integrala pripomoglo tudi to, da je velik del narisal ultrahitri bošnjaški risar Milorad Vicanović – Maza in s tem pripomogel k večji enovitosti albuma. V drugi knjigi pa poleg tega najdemo tudi izjemen pregon skozi gozd, ki ga je v stilu japonskih mang narisal bolgarski stripar Daniel Atanasov, ki se podpisuje tudi z ljubkim vzdevkom Satanasov.

Naslednja poglavja so vse bolj in bolj tekoče berljiva. V njih ni toliko vsebine kot v prvem integralu, zato se ta lažje nadgrajuje in razvija. Sčasoma se tako izkaže, da so psoglavci in vampirji smrtni sovražniki, a da vse skupaj še posebej sovraži en zamerljivež, ki živi pod vodo. Poleg njih se nekje vmes pojavijo še Amazonke in volkodlaki. V vsaki epizodi boste skoraj gotovo našli novo pravljično bitje, ki ga bodo spremljale številne majhne šale in kakšen citat ali pa celo kakšna slikovna referenca, kot je Petrovaradinska trdnjava v ozadju, ko se v stripu sploh prvič pojavi Srbija. Pred tem pogosto ne vemo zares, kje točno se zgodba odvija, saj se kot v pravljici bolj ali manj dogaja ob nekem nedoločenem času na ne povsem določenem kraju. Razen občasno, ko kar naenkrat pristanejo na Dunaju ali v Novem Sadu.

Saga o Vekovnikih se deloma prekriva z neke vrste spin-offom Beskrvni, ki je mlajšega izvora, zgodbe pa so v njem manj povezane in bolj nanizane. Razen neke sanjske scene so tu stripi prvič tudi v celoti črnobeli, saj so bili vsi prejšnji v polnem kolorju. Je pa ta integral najti nekje vmes med ostalimi integrali Vekovnikov, saj se nekatere od zgodb tu začnejo in druge od prej tu končajo, zato ni povsem jasno, čemu je bil uporabljen drugačen naslov.

Kljub okornemu začetku Stojanović na svoja ramena ni zaman prevzel tako težkega bremena. Vsak nov album je scenaristično namreč boljši od prejšnjega oziroma predvsem lažje razumljiv. Z odličnimi risarji je sodeloval že od samega začetka, zato lahko vizualni del zgolj pohvalimo. Že samo zaradi dejstva, da je s tem naredil hommage evropski stripovski sceni, ki jo je zajel v neke vrste stripovski showcase evropskih ustvarjalcev, med katerimi najdemo tudi vse več ženskih umetnic. Pogumen izziv se zato vzpostavlja kot vse uspešnejši in postaja pravi balkanski stripovski univerzum, ki svojo pot že nekaj let v svetu udejanja tudi s potujočo razstavo.

Letos je izšla že 14. epizoda te sage, ki je pravzaprav petnajsta, saj je bila prva ničta, za naslednjo leto pa je že napovedana nova, pri kateri naj bi po avtorjevih besedah sodelovala »prava mala smetana balkanskih risarjev.« 

Podrobneje je o stripu in njegovem nastanku spregovoril tudi avtor sam, ki ga je uspela PiaN letos za nekaj minut uloviti na dvorišču Kulturnega doma na festivalu v Leskovcu. Sledi pogovor s – kot temu rad reče sam – stripovskim umetnikom, publicistom, založnikom, pedagogom in scenaristom Vekovnikov in Beskrvnih – Markom Stojanovićem.

Intervju

Z Markom Stojanovićem, scenaristom stripovske sage Vekovnici in Beskrvni sem se pogovarjala PiaN.
 

Kot glasbena podlaga je bila v oddaji uporabljena skladba: Giacomo Forte – Emotional strings (Epic, Cinematic, orchestra, beauty, Italy, motivational) (FMA, CC BY-NC).