Materijalna punca u materijalnem svetu
V današnji kulturni kroniki ponujamo ne eno, ampak dve recenziji. Celo dvojno recenzijo, torej dve recenziji istega filma! Nov format? Morda, kdo ve ...
Spored je naslednji:
Pa začnimo!
V službi sem bila ves dan rahlo živčna pred obetom večera. Nisem bila prepričana, kaj naj oblečem – raje hlače, ki mi bolj pašejo, ali tiste, v katerih mi je bolj udobno? Na poti v kino sem zopet na trnih. Ko stopim v dvorano, napetost narašča. Me čakajo iskrice ali le nekoliko otopelo razočaranje? Prezgodnja sem. Usedem se in čakam. Sem le dekle, ki sedi pred platnom in prosi – za dober romcom.
Na današnji ponovoletni torek vam Nastja in Vanja prinašava času primerno oddajo. Po meri za možgane, utrujene od novega leta, in v času, ko bi statistične raziskave – če bi bile izvedene – verjetno kazale na večjo nagnjenost k ogledu najljubših filmov iz otroštva, cosy klasik in guilty pleasurjev. Čeprav, morda prečrtajmo to zadnje in se v letu 2026 zaobljubimo k osvobajanju od občutkov krivde. Prav novoletne zaobljube pa nas pripeljejo tudi do teme današnje oddaje. Danes bomo namreč pozornost usmerile na film lanskega leta. Oziroma, pardon, na en film iz lanskega leta. To je Materialists, po slovensko Popolna zveza.
In kakšno vezo ima to z novoletnimi zaobljubami, vprašate? Tákole: piski tega prispevka sva se pisanju te oddaje zavezali že avgusta lani. Ja, tako je, avgusta, ko je bil film premierno predvajan na Filmu pod zvezdami. In meseci so minevali. Minevali so, vse dokler se za najina hrbta ni prikradel december in obet novega leta. Starih dolgov nisva želeli zabeležiti v nov koledar, zato sva se sestali in tipkali.
Strogost, psihotičnost in samokaznovalnost, ki pritičejo seznamom novoletnih zaobljub, pa spominjajo tudi na filmov prikaz baje vse bolj pogostih pristopov h ključnim vprašanjem popolne zveze – kaj jo tvori in kako pridobiti partnerja, ki nam jo bo omogočil? Morda ste se zdrznili ob glagolu »pridobiti« –ljudje vendar niso surovine za pridobivanje! – a zdrznenje smo od vas tudi želeli. Popolna zveza namreč poskuša komentirati svet ženitne posredovalnice, ki deluje kot nekakšna kadrovska služba za zmenkarjenje in svoje človeške vire oziroma iskalce ljubezni parčka glede na njihove atribute in dolge sezname želja. Za popolno zvezo je namreč potreben popoln partner, ki se popolno prilega potrebam in pričakovanjem. Ali pač?
Preden v dvojni recenziji soočimo razum s srcem, še toliko, v vednost: zaradi absolutne poraznosti slovenskega naslova filma, ki se glasi Popolna zveza, bomo za potrebe te oddaje enostavno prekršili vsa pravila in film nazivali Materialisti. Vnovič v vednost, ker so Materialisti na prostosti že mesece in mesece, bomo brez zadržkov zagrizli tako v zaplet kot razplet filma – če vam to ne diši, brž tesno zatisnite oči.
Premor: Going to the Chapel of Love
Nepopolna brezveza
To poletje smo imele – kot je zadnja leta v navadi – čast doživeti preporod romantične komedije, tega že dobro desetletje usihajočega žanra, ki je prej vsaj pol stoletja kraljeval filmski industriji. Če je poskus oživljanja romcoma pred nekaj leti katastrofalno spodletel vsestransko oglaševanemu Samo ne ti s Sidney Sweeney, pa je letošnji comeback romantične komedije poskusila zakuhati korejsko-kanadska režiserka in scenaristka Céline Song, ki je v 2023 zaslovela s svojim režijskim prvencem Pretekla življenja. S svojim najnovejšim filmom Materialisti se je podala na tvegan podvig tešenja raznolikih občinstev, s tem pa osciliranja med zagotavljanjem komercialne uspešnosti in prizadevanjem, da bi kritično naslovila materializem sodobnega višjega in srednjega družbenega razreda ter z njima plehkost sodobnih zmenkarij in romantičnih odnosov.
Film pa se v obetani kritiki družbe, bogastva in sodobne romantike zazanka v zamotano klobko lastne nereflektiranosti. Glavni zdrs filma, se zdi, je v njegovi konceptualni zasnovi. Ob motrenju tega najnovejšega romcomovskega spodrsa se ne moremo ogniti disonance med osrednjimi temami – razredom, plehkostjo in materializmom – ter sredstvom komunikacije osrednje problematike filma – torej žanrom romantične komedije. Ta disonanca sproži več vprašanj, denimo to, ali si lahko film apriorno konformističnega žanra resnično zada družbenokritično premiso. Morda ima Song občutek, da čista romantična komedija v trenutni ekonomsko-politični situaciji malodane kataklizmičnih razsežnosti pač ni možna. Verjetno se v tem niti ne moti. A kaj ko se spočetka naslovljene problematike imetja, plehke ljubezni in materialistične naravnanosti poznokapitalistične družbe v drugem delu filma umaknejo klasični bosta-ali-ne-bosta postala par in hvatanju sramežljivih pogledov med nekdanjima ljubimcema, ki jima ni bilo dano zaživeti skupaj.
Že v prologu naletimo na prežvečen trop izvorne zgodbe, kjer film prikaže genezo poroke v stilu Kubrickove Odiseje ali z njo navdahnjenega uvodnega prizora Barbie Grete Gerwig. A če je bila Kubrickova znamenita zarja človeštva v Barbie igrivo predelana v prizor prve barbike, je v obravnavanem filmu prolog suh, pretirano estetiziran in deluje kot prizor rekonstrukcije v slabem dokumentarcu. V našem filmu prva zakonca – ki poroko seveda skleneta iz gole ljubezni – bolj kot dva pračloveka izgledata kot izklesan, popoln in retuširan duet igralke in igralca, ki sta par ur vseeno preživela v maski, tako da imata na sijoč obraz prilepljeno kakšno dlako več, napudran kakšen temen madež. Par naj bi odslikal izvor institucije poroke, ki naj bi bila predzgodovinska: institucija monogamne in hetero zveze, ki jo pogojuje gola ljubezen, in ne kakršnikoli kulturni vzorci.
Toda našemu filmu je naslov Materialisti, in zatorej čudno, da naša protagonistka Lucy, ki jo uteleša Dakota Johnson, na poroko in ljubezen gleda čisto drugače. Je privlačna ženska, in če tega nismo ugotovile med bližnjimi plani njenega brezhibnega obraza, ko se lišpa med uvodno špico, to potrdijo pogledi moških, ki se na newyorških ulicah obračajo za njo. Enemu takih motrilcev poda vizitko – izvemo, da dela v ženitni posredovalnici s trendovsko minimalističnim imenom Adore. Je popolna matchmakerka; ugodi svojim strankam, četudi so po večini razvajeni, bogati moški, ki iščejo pol mlajša dekleta s popolnimi postavami, ali pa stereotipno zagrenjene ženske srednjih let, ki jih zanima zgolj, koliko potencialni snubec zasluži in kako visok je. Skratka, če še niste vedele: živimo v plehkem svetu, kjer veljata le zunanji izgled in teža denarnice. V materialnem svetu pa punca lahko preživi zgolj, če je tudi sama materialistka.
Če pustimo cinizem ob strani pa uspe filmu naslovni materializem spočetka precej dobro ujeti in parodirati. Dialogi so namenoma hladni in odsekani, skoraj kot bi jih pisala umetna inteligenca, liki odtujeni, situacije pretirane. Tako Lucy ob novici, da se bo poročil že njen deveti poparčkan par, v pisarni pričakajo zbor kolegic, torta in govor šefice. Popeljane smo v svet, kjer je ljubezen izrecno komodificirana; ne le da s poroko ekonomski pakt sklenejo pari, z ljubeznijo se okoriščajo podjetja, kakršna je agencija Adore.
Osrednji konflikt filma se hitro izkristalizira. Lucy na poroki stranke ogovori ženinov brat, ki ga igra Pedro Pascal, noro bogat finančnik, tik po tem pa se ona malodane zaleti v natakarja Chrisa Evansa, ki je falirani igralec, njen bivši. Seveda: v filmu bomo spremljale bitko med tem in onim. Pascalov lik Harryja predstavlja življenje, ki si ga želi Lucy, draga kosila in razkošna potovanja, svojega bivšega Johna pa je odpikala ravno zato, ker ji tega ni mogel zagotoviti. Kakor večkrat v filmu pove sama, je zveza oziroma poroka zgolj biznis, daj-dam, ki se odvije med dvema osebama s približno enako vrednostjo.
Seveda pa se za tovrsten film spodobi, je pravično in primerno, da zmaga ljubezen, in ne materialne dobrine. Morda je krivo to, da se nekaj zalomi – Lucy svojo najljubšo stranko Sophie pošlje na zmenek s spolnim predatorjem, ki jo napade. Lucy je v šoku, ni pomislila na to, da bi bile lahko njene stranke tako pokvarjene – čeprav smo videle, da so med njimi tudi petdesetletni moški, ki želijo dejtati izključno punce v dvajsetih. Lucy uteho poišče pri bivšem. Zbližata se, poljubita, potem skregata, saj sta si preveč različna. Medtem ko John vztraja v umetniškem životarjenju, si ona želi razkošja – najbolj pa jo je strah tega, da bi se s partnerjem prerekala o denarju, kot sta se njena starša. Četudi sta John in Lucy meant to be, vendarle nista, na poti jima stoji krut ustroj sveta, ki prioritizira zaslužek, predvsem pa Lucyjina plehkost.
Stiska Sophie – edine resnične žrtve v filmu – je izrabljena zgolj kot priložnost, da Lucy reši dan, in katalizator njene osebnostne rasti. Seveda: ne bo ji več mar za denar. Obenem se bo preobrazil tudi John. Ljubi jo, spremenil se bo in oddelal še več služb. Očitno je zapadel pod Lucyjin meritokratski vpliv, ta pa ga je končno pripravljena sprejeti takšnega, kakršen je.
Tako naša materialistična punca pristane na večerje na štantih s hrenovkami in prstan iz marjetice – aluzija na začetni prizor. Na koncu je vendarle zmagala ljubezen, ki je noben denar ne more kupit. Pozabljen je razkorak med bogastvom enih in revščino drugih, ki je vsaj grobo orisan v filmu, pozabljena je površinskost družbe, saj je protagonistka srečna. Tako se film, ki se začne kot skorajda parodija določenih tropov in karikatura sodobnega trga zmenkarij, izpoje v klasičnem srečnem koncu. Še zlasti zato, ker se film toliko časa pretvarja, da je točna študija sodobnih odnosov in materializma, deluje ne samo prežvečeno in predvidljivo, pač pa skrajno naivno in slepo za vedno hujše draginjo, nepremičninsko krizo ter epidemijo osamljenosti.
Nad ljubeznijo v času kapitalizma je obupovala Nastja.
Asistolija
I’m trying to settle. Trudim se sprijazniti s tem, kar je na voljo. Najbolj markantno repliko filma Materialisti izusti Sophie, stranka glavne junakinje, ženitne posredovalke Lucy. V enem stavku ne opiše le stanja duha štiridesetletnice, ki poskuša v New Yorku najti ljubezen, temveč tudi stanje vsakega fena romantičnih komedij, ki živi v dvajsetih letih 21. stoletja. A ob prvi vesti o prihajajočem filmu Celine Song smo se imele ljubiteljice tega žanra marsičesa veseliti. Naslednik Preteklih življenj z Dakoto Johnson in Pedrom Pascalom, ki naj bi bil povrh vsega še romantična komedija? O ja. Če v zgodbi o koristoljubni matchmakerki že ne bomo dobili nove Načrtovalke porok, pa nas zagotovo čaka vsaj premišljen, rahločuten, poetičen film, kakršnega nam je Song v vlogi scenaristke in režiserke enkrat že postregla. Kajne? Kajne??
Naša protagonistka Lucy, ki jo upodobi Dakota Johnson, je lepa, elegantna, uspešna. Je karieristka in brezsramna materialistka. Za plačilo se ukvarja z vprašanji ljubezni in usode, v zasebnem življenju pa si od potencialnega moža želi zgolj eno – denar. Prav tega ima na pretek Pedro Pascal kot Harry, uglajen in čeden poslovnež, ki je odločen osvojiti Lucyjino srce. Ali vsaj njeno roko.
Zakon med preračunljivo Lucy in preudarnim Harryjem se zdi kot izvrstna kupčija. Njuni popolni zvezi na poti stoji le Lucyjin bivši, John. Chris Evans stopi v vlogo izgubljenega bivšega fanta, ki tudi v svojih tridesetih ne more opustiti iluzornih sanj o igralski karieri in zato ne more zapustiti ne svoje gostinske službe ne svojega utesnjenega, s cimri napolnjenega razsutega stanovanja. A čeprav zveza s Harryjem izpolni vse njene materialne želje in ambicije, se Lucy na koncu odloči za Johna in za povrh še pusti svojo službo tik pred napredovanjem, ki bi ji omogočilo želen življenjski slog.
Znane kulise ulic Manhattna, sterilne minimalistične pisarne, šik restavracije in Johnovo zanikrno, razpadajoče stanovanje v Materialistih zadovoljijo apetit po nostalgičnih podobah romcom hitov. A Song teme korporativnih zmenkarij, ki jih ponuja newyorška ženitna posredovalnica, ne izrabi zgolj za prikladen kontekst svetlih, živahnih, ponekod izčiščenih in drugod kaotičnih prikazov življenja v velemestu. Po lastnih pričevanjih je želela režiserka in scenaristka komentirati in kritizirati današnje razumevanje ljubezni, zaznamovano z aplikacijami, hitrimi sodbami in seznami želja, ki ljudi spreminjajo v produkte. Želela je pokazati, da je prava ljubezen možna le, ko se osvobodimo ideje o popolni zvezi in ljudi vidimo in sprejmemo z vsemi njihovimi nepopolnostmi.
Internetno ljudstvo je zato film nemudoma obtožilo tako imenovane broke boy propagande, s katero nas Song napeljuje k navijanju za revnejšega, bolj izgubljenega in manj občudovanja vrednega snubca. Lucy bi morala po vsej logiki in zdravem razumu na koncu izbrati bogataša, ne pa svojega faliranega bivšega. Celine Song je bila nad takšno interpretacijo seveda malodane ogorčena. Njen film vendar zavrača prav takšne površinske sodbe! In prav res bi jih lahko zavrnil. Spodletelo mu niti ni zato, ker Materialisti pridigajo že morda davno izpeto štorijo o ljubezni, ki premaga materializem. Poglavitna težava je, da te ljubezni ni na spregled. Ironično, manjka ravno globina, avtentičnost in človeškost, h kateri je Song stremela.
Romantična komedija naj bi, kot katerikoli žanr, delovala zaradi jasne osnovne formule, ki ji ponuja obilo nastavkov za zadovoljevanje občinstva s pričakovanimi elementi ter s tem tudi dovolj očitne okvire, da jih zlahka prestopi in zasuka. Fant spozna dekle. Dekle sovraži fanta. Dekle ugotovi, da fanta ljubi. Strastni poljub. Ali pa zgodbo začnemo nekoliko pozneje. Fant ne ve, kaj ima. Dekle ga skozi kopico zabavnih potegavščin spravlja v ljubosumje in osebnostno rast. Fant se zave, kaj je ves čas imel. Romantična zaroka. Ali pa še nekoliko drugače. Fant spozna dekle. Postaneta najboljša prijatelja. Vsi se sprašujejo, zakaj nista skupaj, in na koncu se to vprašata še sama … Mimo različnih vizualnih in narativnih formul pa je za romantično komedijo najbolj pomembna tista kemijska. Glavni adut romantične komedije je tako zasedba.
Kljub internetnima ljubljencema Dakoti Johnson in Pedru Pascalu ter obrazu romcoma poznih dvatisočih in zgodnjih dvatisočdesetih, Chrisu Evansu, film med svojimi igralci ne uspe ustvariti niti drobca usojenosti. Hladnost in praznost dialogov med Johnson in Pascalom si lahko do neke mere obrazložimo. Samo bistvo njunega odnosa sta namreč pragmatičnost in pomanjkanje strasti. Prav nobega odpustka pa ne moremo pokloniti prizorom z Lucyjinim bivšim – in bodočim -, Chrisom Evansom. Ti ne uspejo ustvariti ne občutkov hrepenenja, obžalovanja, večne ljubezni ali sploh kakršnekoli privlačnosti. Zdi se, kot da gledamo okostje scenarija, izredno jasno izrisane oporne točke zgodbe in sporočila filma, ki bi morali biti še zaviti in zakopani v doživete dialoge, ti pa oživljeni s prepričljivimi nastopi.
Reči, da je Dakota Johnson preprosto slaba igralka, bi bilo pretirano. Njen igralski razpon je resda omejen, a na platno vseeno prinaša neko nesporno prezenco. S tem dobro deluje v vlogah, ki se skladajo z njeno rahlo privzdignjeno nonšalantnostjo. Tako »zasije« – ali pa zažmrketa – v vlogah skrivnostnih, nedostopnih žensk v filmih, kot so Nemirna obala, Sokol iz arašidovega masla, Izgubljena hči in Cha Cha Real Smooth. Dakota je nekakšna melancholic pixie dream girl. Umirjena, hipnotična in sanjska. A s tem tudi ne premore energije, ki jo zahteva romantična ali pa kakršnakoli komedija. Kljub humorju, ki ga premore, ko nam za Architectural Digest razkazuje svojo hišo in hlini ljubezen do limet, se ta ne odraža v njeni igri. Johnson je del fenomena igralk in igralcev, pri katerih promocijske kampanje zasenčijo filme in persona zasenči lik.
Podobno bi na podlagi Materialistov lahko trdili za Pedra Pascala, ki je kljub svojemu statusu internet boyfrienda in splošni simpatičnosti v vlogi Harryja približno toliko privlačen kot od snega premočen čevelj. IMHO. Skoraj obratno od tega pa Chris Evans v filmu deluje kot nek romcom avatar. Njegov šarmantni nasmešek in zmršeno frizuro tako dobro poznamo iz starejših romantičnih komedij, da se ne rabi zares dokazati kot simpatičen, skromen, očarljiv love interest, ker ga kot takega že dojemamo zaradi prejšnjih vlog. A kljub Dakotini eteričnosti, Pedrovi sanjskosti in Chrisovemu izvedenstvu njihov ljubezenski trikotnik enostavno ne zaživi, preobrati pa so neprepričljivi in zato neučinkoviti.
Zares nima veze, kaj se v romantični komediji zgodi, pomembno je le, da je dogajanje prepričljivo. Ta prepričljivost tudi ni vezana na verjetnost ali realističnost. Tako kot akcijski film iz gledalke izvablja vznemirjenje s sapo jemajočimi adrenalinskimi prizori, grozljivka z grozo ali gnusom, tudi romantična komedija stavi na malodane fizičen odziv občinstva. Možni stranski učinki so metuljčki, hihitavost in bebav nasmešek, ki ga snameš šele, ko se zaslon laptopa ob zaključni špici spremeni v črnino in s tem v zrcalo. Pravi cilj kateregakoli žanra je spozaba. Absolutna hipnotizirana zatopljenost, ki začasno odžene skrbi in povzdigne duha. To pa ne pomeni, da mora biti žanrski film tako lahkoten in predvidljiv, da poneumlja, ali scenarij tako formulaičen, da dolgočasi.
Pravzaprav je prav precizno vijuganje med temi ravnmi žanrskosti verjetno razlog, zakaj je tako težko ustvariti dobro romantično komedijo in zakaj je Hollywood pri tem neuspešen že več kot desetletje. Problem Materialistov ni v tem, da smo enostavno vsi preveč cinični, da bi še verjeli v ljubezen in romantiko in zato navijali za Johna. Težava je v tem, da nam Song s svojim scenarijem in igralci s svojimi nastopi ne dajo nobenega razloga, da bi v to verjeli. Ne čutimo bolečine ob izgubljeni ljubezni, ne zapelje nas obet lagodnega življenja s šarmantnim, uspešnim in povrh vsega še prijaznim moškim in ne prevzame nas vzhičenje ob kvaziromantičnem razpletu, v katerem Lucy opusti svojo razsodnost in sledi rahločutnosti.
Materialisti tako niso romantična komedija, četudi so bili kot taki oglaševani od začetka do konca obsežne promocijske kampanje. Pa naj jim bo, saj lahko preživimo malo zavajajočega oglaševanja. A kaj ko niso niti romantična drama. Izmikajo se tako žanrski oznaki kot sami romantiki in so s tem kljub svoji ideološki zavezanosti pravi ljubezni prej anti-romcom kot kaj drugega. Kljub vsem obupanim poskusom je tako preporod romantične komedije očitno edina stvar, ki se je ima še manj smisla nadejati kot ljubezni na prvi pogled. V sodobnosti srce preprosto ne trepeta več, ampak otopi ... In otrpne.
Srce se je ustavilo Vanji.
Komentarji
Komentiraj